S poti s Huma ni prav nobene slike, kajti malce pod vrhom naju je zajelo hudo neurje z močnim dežjem, orkanskim vetrom, sodro, padajočimi vejami. Srečo sem imel, da je bila Bojana zraven, kajti jaz z očali nisem videl nič, brez seveda tudi ne, in mi je pri spustu po zelo strmi, blatni, z vodo deroči potki pravila, kam lahko postavim noge. Drugače bi se odpeljal po riti v dolino. Ko sva prispela do zaselka Rucchin (11.46), sva se zatekla v avtobusno hišico. Malce sva se okrepčala, pregledala, da sva cela in nato v rahlem dežju nadaljevala.
