Via Alpina, rumena pot, B05-B06, 24.-25. 06. 2017
 
 
 

Via Alpina, rumena pot, B05-B06, 24.-25. 06. 2017

Lanska izredno dobra izkušnja s štirih etap rumene poti Via Alpina, ki sva jo začela v Kopru (Slovenija) in jo končala v Gorici (Italija), je dajala navdih za nadaljevanje. Ker je pot, v nadaljevanju od Gorice, speljana tik ob italijansko-slovenski meji, ni bilo težko najti motiva za naprej. Tako so se priprave pričele že kar lep čas nazaj, kajti potrebno je bilo najti izhodišče 5. etape v Gorici. Z vodnikom Via Alpina Gelber Weg (Evamaria Wecker) ni bilo težko. Skrb vzbujajoč pa je bil podatek, da na poti naprej ni trgovin, spanje v planinskih kočah, ki so omejeno odprte, pa tudi etape so z veliko vzponi in spusti. V medsebojnem pogovoru sva sklenila, da je rumena pot Via Alpina v celoti nemogoče osvojljiva, vendar če pa prideva do kakšne 10. etape, bi bil pa že uspeh. Tokratni plan je bil, da hodiva 3 ali 4 dni ter prideva nekje do višine Kobarida v Sloveniji, kjer bi lahko naslednje leto nadaljevala še s kakšno etapo. Pred odhodom sva natančno preverila vreme in nisva imela veliko upanja, da bi nama šlo na roko. Ali bo peklenska vročina ali pa dež in nevihte. Kljub temu sva se odločila, da poskusiva, pa do kamor prideva, pač prideva. Zaradi izredno hude vročine prvi dan ter nevihtnega vremena drugi dan sva naredila samo 2 etapi (B05-B06), vendar nama ni žal, da sva predčasno odnehala. Več opisa pa sledi ob slikah.
Select All None
6 obarvanih poti nas lahko vodi križem Evrope, midva z Bojano sva izbrala rumeno, da jo malce raziščeva ter spoznava svet tudi na tak način. Letošnji etapi sta bili označeni z B05 in B06.  Izmed dveh rukzakov je v enega šlo tole. Letos za spremembo od lani nisem nosil šotora, ker ga v tem delu poti zanesljivo ne potrebujeva. Skupaj s hrano in brez 3L vode je bilo čez 5 kg (max. od tehtnice). Vendar več od 10 kg ni bilo. Ali pač?!  Hrane za 4 dni.  Z avtom sva se zapeljala do železniške postaje Most na Soči, od koder sva ob (imel je zamudo) 5.26 štartala z vlakom do železniške postaje Nova Gorica.  Izsek iz uradnega zemljevida z obema prehojenima etapama B05 in B06. Desno spodaj je Gorica, vmes je označen cilj prvega dne imenovan Castelmonte ter desno zgoraj označen cilj drugega dne Casoni Solarie. Vodnik (Evamaria Wecker) navaja, da je etapa B05 dolga 48 km in ima 1250 m vzpona ter 730 m spusta, etapa B06 pa je dolga 23 km in ima 980 m vzpona in 630 m spusta. Glede na vreme, ki sva ga imela na poti, je bil za naju uspeh že priti do cilja.  Z železniške postaje v Novi Gorici sva stopila skozi stavbo na drugo stran in pogled seže v Gorico na italijanski strani. Štart ob 6.10. Pot nas vodi naravnost, nato pa levo ter se držimo desno.  Meja med Slovenijo in Italijo.  Jutranja hoja po ulicah Gorice.  Preko mostu nad reko Sočo ter nato levo.  Soča še spi.  Kmalu se razveseliva prve uradne oznake, in to na križišču (Pizzeria Locanda Goriziana), kjer nas pot vodi desno v ožjo dolino.  Današnja etapa je v veliki meri po asfaltnih cestah. Ta naju vodi v smeri vasice Bucuie.  Lepo pobarvana škarpa.  Pot nas vodi v smeri vasi Valierisce, kjer je vse prepredeno z vinogradi. Tukaj se zaveva, kako hitro se pokrajna spreminja.  V vasici Valerisce je potrebno biti pazljiv, kajti markacije nas vodijo tu levo, čeprav nas vodnik vodi desno. Midva sva šla desno v smeri Giasbane. 
Poleg vinogradov je v tem delu opaziti tudi fige, češnje, marelice in drugo sadje.  Zanimiv storž.  Temu pa se lahko reče FIGA. Zrela, okusna, le zakaj nisva še ene?  Slovenska meja tik za tem lepo urejenim krožiščem.  Ob asfaltni cesti, ki jo počasi za kratek čas zapuščava, naletiva na okrogle oznake poti Via Alpina, ki jih do sedaj še nisva videla.  Skreneva z asfaltne ceste tik ob cerkvi sv. Marije (Chiesa S. Maria del Preval).  Lično urejena drevesa ob cesti.  Po slabih 3 urah hoje se je pričelo kazati sonce in vročina se je stopnjevala. Računala sva, da jih bo okrog 35 st. C in verjetno se nisva veliko zmotila.  Še vedno nas spremljajo vinogradi, kamor seže pogled.  Po 4 urah hoje prispeva na drugo stran griča imenovanega Quarin in odpre se nama pogled na Cormons.  Cormons.  Nad mestom Cormons stoji cerkev Beata Vergina del Soccorso.  Cerkev je bila nared za poroko in svati so počasi prihajali.  Od izhodišča do cerkve je bilo približno 20 km oz. slabih 5 ur. Potrebovala sva osvežitev in javna pipa je nudila vse, kar sva potrebovala. Osvežitev in spiranje potu, saj je bila vročina res peklenska.  Počitek. 
Po približno 1/2 ure pavze nadaljujeva po asfaltni cesti in v ostrem ovinku zavije pot desno v gozd.  Začetni del poti je lep, vendar pa je nadaljevanje veliko slabše, saj je zaradi vode pot povsem razrita.  Iz gozda stopiva spet na asfaltno cesto in odločiva se, da narediva prvo skrajšanje etape, saj je vročina res prevelika. Tako nisva zavila v zaselek Ruttars.  Področje Ruttarsa sva občudovala le z glavne ceste.  Grad nad cesto.  Težko bi našel besedo za tole urejenost.  Ob cesti pa je slika žal povsem drugačna. Ogromno pločevink in tudi steklenic.  Malce pred vasico Venco zavijemo v smeri meje s Slovenijo in nato v peklensko vročino po asfaltni cesti navzgor. Zakaj nisva šla tudi tu naprej po glavni cesti? Ker sva se uštela in računala, da bova tako imela zavetje dreves, ki jih pač ni bilo.  Tu je ura okrog 14h in izreden klanec. Tu in tam je popihala rahla sapica, o kakšnem oblaku sva lahko le sanjala.  Na vrhu vzpona se nama odpre pogled na cilj, Castelmonte. Uf, je daleč.  Ko se spuščava proti z vinogradi obsejano vasico Scrio, sva odločena, da morava to etapo skrajšati, saj je vročina prehuda. Pregreto telo ne more pravilno delovati, tako kot se računalnik upočasni, če je procesor pregret.  V vasici Scrio se zopet dohidrirava in pot nadaljujeva v smeri oznak. Tu jih je kolikor hočeš.  Pot vodi v gozd, ki pa vseeno ne nudi sence, ki bi si jo želela.  Prispeva v vasico Restocina in veva, da sedaj pa vodi pot samo navzgor do cilja Castelmonte.  Markacije so naju vodile levo navzgor v smeri Cente, kjer je tudi Bed and Breakfast, če bi kdo hotel tu prenočiti. Midva bi zanesljivo, če bi bila vremenska napoved za drugi dan lepa, tako pa je bilo napovedano hudo deževje in sva hotela pred glavnino deževja biti že na jutrišnjem cilju. 
Od Cente nas vodi pot skozi gozd do ceste na Castelmonte, kjer sva se odločila, da poskušava štopati in uspelo je.  Gospod in gospa v tem avtu sta nama ustavila in nama v hudi pripeki ter vročini prihranila vsaj še 2 uri hoje v hrib. Priznala sta, da do sedaj nista ustavila še nikomur. Hvala še enkrat!  Etapa B05 od Gorice do Castelmonta je bila za naju dolga 35 km in imela slabih 1000 m vzpona in skoraj toliko spusta. Brez avtoštopa bi bila številka vzpona višja za kakšnih 300 m, kar pa je tudi uraden zapis v vodniku. Na poti sva bila 9 ur, torej 3 manj od uradnega zaznamka. Za morebitne naslednike priporočava, da etapo skrajšate in za določene dele uporabite javni prevoz, avtoštop ali pa dele enostavno skrajšate.  Tabla Kolovrat je naju najbolj zanimala, saj nakazuje smer jutrišnjega dne.  Iz gradu Castelmonte pogled na Matajur. Tu sva sicer še imela upanje, da ga osvojiva, vendar so se nama drugi dan stvari povsem spremenile.  Castelmonte. Lepo, ni kaj!  Casa del Pellegrino je bilo najino prenočišče.  Pogled na spodnje parkirišče z okna najine sobe.  Mehka postelja in tuš. Veliko tuša. :)  Po prvi osvežitvi pod tušem sem pričel z navigacijo naslednjega dne ter pregledom vremenske napovedi. Kazalo je, da če sva hitra, jutrišnjo cca. 20 km etapo narediva pred glavnino dežja.  Zasluženo pivo, vendar je še bolj prijal čips.  Tole pivo pa moram nekje dobiti, saj je res okusno. Privoščil sem si 2, pa še eno skodelico čipsa sva dobila. Sledila je še večerja s špageti in dobrodošel spanec, ki pa ga je ob 4h že pričelo kvariti grmenje ter ob 5h dež.  Etapa z oznako B06 nas vodi od gradu Castelmonte do Kolovrata, natančneje zavetišča Casoni Solarie. Uradno je pot dolga 23 km in naj bi traja dobrih 8 ur. Midva sva skalkulirala, da znava 23 km prehoditi prej, saj sva res hotela pred nevihtami do cilja, kjer bi imela streho nad glavo ter se tako lažje odločila o nadaljevanju.  Malce po 6. uri zjutraj je dež počasi ponehal in ob 6.40 sva stopila na pot.  Po uličici do zgornjega parkirišča. 
Kjer vidimo stopnice in pot, ki ji bomo sledili.  Večji del poti nas vodi številka 747, šele malce pred koncem (Clabuzzaro) jo zamenjamo s 746.  Če je bilo prejšnji dan vroče in sončno, je bilo tokratno jutro vroče in soparno. Lahko bi soparo primerjali s turško savno. Pot od Castelmonta nas vodi najprej navzdol. Sledimo markacijam in te nas naenkrat napotijo ostro levo v klanec navzgor.  Klanec grizemo slabe 1/2 ure in prispemo na asfaltno cesto.  Asfaltni cesti ne sledimo dolgo in jo zapustimo, seveda navzgor. :(  Preko travnikov, kjer sopara malce popusti, se dvigamo v smeri cerkve sv. Nicola.  Pogled nazaj. Oblaki ne grozijo s skorajšnjim dežjem.  Ob 7.50 oz. po cca. 4 km hoje prispeva do cerkve sv. Nikola in od tu naprej je pot lažja, saj ni dolgih vzponov oz. spustov. Seveda ne smemo pozabiti, da je vseeno potrebno na hrib imenovan Hum.  Do Clabuzzara, ki je tik pred ciljem, da je še toliko? No, midva imava vedno malce drugačno računico, še posebej na tak dan, ko ni razgleda in ob grožnjah neviht. Omenila nisva, da velik del te etape označuje tudi Alpe Adria Trail in ne samo oznaka 747. O oznakah Via Alpina ni ne duha ne sluha.  Levo čez travnik navzgor.  Matajur, ki mu grozijo zares črni oblaki. Do njega je še kar daleč in glede na najino psihofizično stanje ter napovedano vreme sva se mu odpovedala.  Tu in tam se pot priključi asfaltni cesti, ki pa jo kmalu zapustimo. To, da se priključimo glavni cesti, torej civilizaciji, ni slabo, če slučajno potrebujemo pomoč prebivalcev.  Na poti naletiva na prve ostanke 1. sv. vojne. Jarki, votlinice itn. Pogled nam seže v dolino reke Idrije.  Te oznake sploh nisva več upoštevala, saj ti napis 3 ure do vrha Huma res vzame vso moralo.  Ob poti, sredi ničesar, naletiva na cerkev sv. Ivana (San Giovanni). Malce naprej srečava nekaj ljudi, ki niso delovali kot popotniki, ampak obiskovalci te cerkve. 
Potka, ki naju vodi do naslednje civilizacije. Glede na izkušeno lahko rečeva, da je ta etapa v primernem vremenu izredno lepa, veliko v gozdu in tudi klance se da pozabiti.  Tu se bi tudi lahko zaustavila, če bi bilo prehudo.  Bed and Breakfast, če bi kdo potreboval. Zaselek Varch, ki je od izhodišča v Castelmontu oddaljen približno 10 km hoje, za kar sva midva potrebovala 2,5 ure. Torej je ta zaselek nekje na polovici etape in povsem primeren za postanek, če se pojavi kaj nepredvidenega.  Pot nas vodi do nekaj hiš zaselka z zelo zanimivim imenom Klinec (Clinaz), ki ima odličen razgled, ob lepem vremenu seveda.  Zopet nekaj 100 metrov po asfaltu, nato pa spet na mehka tla.  Pred tablo zaselka Klinec ostro levo, kamor nas vodijo markacije.  Po Klincu se odpre pogled na večjo vas imenovano Gnidovizza.  V Gnidovizzo, ki je kljub odmaknjenosti videti kar dobro poseljena, prispeva ob 10h, torej po slabih 3 urah hoje. Od Castelmonta je oddaljena 12 km. Nisva se kaj posebej zaustavljala, kajti nisva imela nobene potrebe po dopolnitvi zalog vode, kljub temu, da sva se izredno dobro hidrirala.  Po gozdni poti nas pot pripelje do robu vasice Tribil Superiore, ki pa je od Castelmonta oddaljena 13 km, kar nam sproti kažejo tudi Alpe Adria Trail table ob poti. Ni slabo imeti neko referenco, kaj te vse čaka. Tu zavijemo desno navzdol in še prej se uzreva navzgor, kajti hrib pred nama je Hum z višino 912 m in naju čaka malce več kot 300 m vzpona. Sliši se malo?!  Pritegnil me je iz lesa (verjetno) izrezan motiv kmeta s košem in palico. Kljub temu se v samo vas nisva spuščala, kajti gmenje je prihajalo zmeraj bližje.  Pot v smeri Huma.  Samo sledimo markacijam. Pot do vrha nas vodi sprva po kratkem travniku, neposredno navzgor, nato v gozdu poteka pot kratek čas cik-cak, nato pa direktno navzgor. Tu sva bila povsem penasta od klanca in vlage.  Malce pod vrhom naletiva na kočico, ki je bila zaprta. Kratka pavzica, da si opomoreva, nato pa naprej.  Na vrh Huma prispeva ob 11h, po 15 km hoje. Višina Huma je 912 m, razgleda pa prav nobenega, saj je povsem zaraščeno.  Zanimivo, da v italjanščini je Cum, mi bi temu rekli Kum, piše pa Hum. No, kakorkoli, je vrh in edini obvoz je po asfaltni cesti, ki gre spodaj okoli. Če pa je kaj lažje/bliže, pa ne veva. 
Obrazi povedo vse. Bojana je bila tu zaradi sopare in blatnega klanca povsem izžeta in še sreča, da je sedaj pot vodila navzdol. Jaz sem bil bolje, čeprav je bil tudi moj sklep, da je dovolj tega nehumanega vremena. Se ne splača.  S poti s Huma ni prav nobene slike, kajti malce pod vrhom naju je zajelo hudo neurje z močnim dežjem, orkanskim vetrom, sodro, padajočimi vejami. Srečo sem imel, da je bila Bojana zraven, kajti jaz z očali nisem videl nič, brez seveda tudi ne, in mi je pri spustu po zelo strmi, blatni, z vodo deroči potki pravila, kam lahko postavim noge. Drugače bi se odpeljal po riti v dolino. Ko sva prispela do zaselka Rucchin (11.46), sva se zatekla v avtobusno hišico. Malce sva se okrepčala, pregledala, da sva cela in nato v rahlem dežju nadaljevala.  Nadaljevanje poti v smeri cerkvice sv. Stoblank (Štoblank/Štuoblank) oz. San Volfango. Šla sva kar po asfaltni cesti.  Sredi česa sva pa midva bila? Vse razmetano...  ...polomljene veje... ne vem sicer, kaj pomeni Drenchia, a Bojani se je zdelo tragikomično, ker v angleščini "drenched" pomeni biti popolnoma premočen...  ...nekje kamenje na cesti. Malce pred še delujočo šolo zavijemo desno v smeri pokopališča.  Tik ob pokopališču, ki se vidi, da je tudi iz 1. sv. vojne, stoji tale tabla.  Detajl table.  Detajl table.  Detajl table. 100 let kasneje je področje povsem zaraščeno.  Detajl table.  Od pokopališča nas markirana pot vodi v smeri vasice Clabuzzaro, kjer pa je le še streljaj do konca etape.  Iz gozda zopet stopiva na trdna asfaltna tla, kjer ugledava tudi Via Alpina tablo, pot pa po cesti nadaljujeva do vasice Clabuzzaro.  Asfaltna cesta, ki nas tudi pripelje do konca etape.  Po neurju se je tudi Matajur malce bolje pokazal. Špica na vrhu je cerkvica. Od tu pa ni videti tako daleč, žal pa naslednja etapa ne gre samo navzgor, ampak se najprej spusti v dolino. Midva sva bila tako ali tako zmenjena, da greva, če bi seveda šla, preko vasice Livek na slovenski strani na Matajur, kajti nima povsem nobenega smisla hoditi navzdol, nato pa spet 1000 m navzgor. 
Malce pred vasjo Clabuzzaro (20 km, 6,5 h) moramo zamenjati sled markacijam poti 747 z markacijami poti 746. Le-ta nas vodi v samo vas, ki je zopet ena idilična italijanska vasica.  Malce zgodovine.  Detajl table.  Detajl table.  Detajl table.  Detajl table.  Zanimiv vrtiček. Bojana je celo omenjala nekega Harija Poterja, pa meni ta tip še zmeraj ni jasen. (Na spodnji polovici grba na ograji je videti kot slika roke v črni halji, ki drži čarovno palčko. B.)  V tej vasici sva, kljub skorajšnjemu koncu etape, naredila daljšo pavzo, se malce povezala s svetom ter nato nadaljevala še zadnji dober kilometer, ki nas vodi nad vasjo.  Pot proti cilju. Tu srečava skupino pohodnikov, bilo jih je 6, ki so verjetno hodili Alpe Adria Trail in če so nameravali narediti celo etapo (se ne konča v Castelmontu, ampak v dolini), so imeli še zelo veliko hoje.  Ob poti ne manjka spomenikov človeški neumnosti.  Končno, po 21 km hoje ob 14h (na poti sva bila 7 ur in 20 minut), prispeva na cilj etape, Solarie, kjer je tudi meja med Slovenijo in Italijo.  Tu se pa zanesljivo spet ustaviva. Ja, sledila je malica, preoblačenje povsem premočenih hlač, da o obutvi ne govoriva, pa tudi pivo je padlo. Sonček je prijetno grel, zato se nama ni mudilo v dolino.  Google Earth pravi, da je etapa dolga 21 km in ima 1700 m vzpona ter 1300 m spusta, vendar bi jaz bolj verjel vodniku, ki pravi, da je okrog 1000 m vzpona ter 600 m spusta, dolžina pa nekje med 21 in 23 km. Kljub temu nam profil poti pove, da je pot razgibana, tudi z zelo strmimi klanci, tako gor kot tudi dol. Iz tega stališča je ne bi klasificirala kot lahko, zanjo pa vseeno lahko rečeva, da je orientacijsko enostavna, z razgledi pa skopa in v primernejšem vremenu ravno prava.  Po počitku sva se odločila, da greva v dolino, saj sva imela obutev povsem namočeno (beri, noge so plavale v vodi) in se zanesljivo ne bi posušila do naslednjega dne. Kljub temu sva bila zadovoljna, da sva opravila dve etapi in če bi nadaljevala, potem nas pot vodi po italijanski strani Kolovrata v smeri Matajurja.  Naslednja etapa (B07) gre tu levo, midva pa domov, v Slovenijo. 
Zakaj gre cesta gor, če pa hočeva dol?  Pogled nama seže v smer cerkve sv. Stoblank (Štoblank/Štuoblank) oz. San Volfango ter Huma.  Slediva cesti, saj sva prej ja pogledala na zemljevid in naju vodi v smeri Volč.  Hm, pa sva bila res sredi orkana. Na tej ravnini preverim najino napredovanje, po dobri uri hoje, in ugotovim, da niti približno nisva prav. Odcep sva zgrešila 5 km nazaj, torej na samem Solariju, kjer bi morala v smeri Livka in ne Kambreškega. Rekla sva si, da ne greva navzgor. Pokazala se je opcija, da prideva skozi Volčanske Rute v dolino. Tako sva morala malce po cesti nazaj in nato na makadamsko široko cesto, ki sva ji sledila celo uro. V tem času je naju zopet dobesedno zalivalo in tudi pelerina ni bila povsem nepremočljiva. Še sreča, da ni bilo spet orkanskega vetra.  Tako sva po uri hoje prišla do civilizacije, kjer sva srečala gasilce, ki so zasilno prekrivali pomožni objekt, nedaleč stran je na novogradnji prevrnilo dimnik ter odkrilo del strehe. Pri tej domačiji skleneva, da je dovolj, saj je bila ura preko 17h in sva poklicala očeta v Cerkno za prevoz. Domačinka nama je ponudila šnopc ter čaj. Po njenih besedah je s smeri Matajurja prišel vrtinec, kot jih videva v filmih in streho pomožnega objekta dvignil ter prestavil za dober meter, del strehe pa zmetal preko domačije na drugo stran. Priznava, da sva imela srečo in sva hodila očitno malce na obrobju tega vrtinca, saj bi v nasprotnem primeru lahko celo poletela. Najini spomini nazaj na prehojeno rumeno pot Via Alpina, etapi B05 in B06, niso najlepši, saj je bilo zelo težko hoditi, vendar samo zaradi vremena. Zato je morda bolj smiselno na pot kreniti spomladi ali jeseni, vendar pa je takrat potrebno preveriti odprtje planinskih postojank. Ali greva še kdaj naprej? Morda, vendar verjetno samo v dnevnih etapah.