Lučki Dedec in Mala Ojstrica

Čas beži. Žal prehitro. Od zadnjega resnega vzpona je preteklo že mesec in pol. V tem času sva sicer skočila na kolo in na en cerkljanski okoliški kuceljček, sam ni ravno dovolj za prevetritev duše in telesa. Celotedensko prelepo vreme je kar vabilo ven, vendar čez teden res ni časa. Vsaj v mojem urniku ta semester. Še sreča, da sva s hišo pohitela in vse potrebno za zimo zrihtala do začetka oktobra. V tem času sem tudi povsem iz radovednosti poiskal podatek, da imamo v Sloveniji kar 328 vrhov z višino nad 2000 m, če pa štejemo tudi "pomožne" pa 352! To paše kar v rubriko: "Če morda niste vedeli!" Seveda ne bi bil jaz, če ne bi šel skozi seznam in naštel 52 vrhov nad 2000 m, ki sva jih že "čohala" po glavi. Ne bom se spuščal o pravih in pomožnih... Bolj v motivacijo, da je še polno neodkritih biserov tu pri nas. Pa da ne bom preveč nakladal, najbolje, da gremo na pot. (J)
Select All None
Še preden sem zabredel v statistiko, sem Bojani predlagal vrh imenovan Lučki Dedec, ki sva ga nekaj let nazaj ob osvajanju Ojstrice izpustila, vendar priporočava za nadihanje lepot tistih koncev. Izhodišče sva že kar klasično izbrala Kamniško Bistrico, natančneje Belo (571 m). Kje je to parkirišče? Uf, če bi kdo rabil, je bolje po telefonu, ker je na tem mestu preveč pisanja... S parkirišča nas pot vodi ob strugi potoka Kamniška Bela, vendar jo kmalu "zmanjka" v podzemlje. Iz gozdne ceste pot preide v peš pot, ki se vije strmo skozi gozd, nekaj grap, nekaj grebenčkov in pridemo na sedlo Presedljaj (1613 m). Do tu rabimo skoraj 2,5 ure in že bi če tu obrnili, bi imeli dovolj tega jurja višincev. Sedlo Presedljaj je tudi odlično izhodišče za krožno pot čez Konja (morda še Rzenik) in Pl. Dol nazaj v dolino. Sva že hodila in je res super turca. No, midva sva s sedla Presedljaj nadaljevala v smeri Korošice. Deklarirano je 2 uri, vendar se da tudi prej. Pot ni več toliko naporna, morda zaradi prelepih razgledov, ki nam jih ta pot že nudi. Preden se spustimo do Korošice, pa pri tabli Lučki Dedec zapustimo prejšnjo pot in nadaljujemo v smeri poti, ki jo nakazujejo možici. Ta nas po cca. 20 min pripelje na Lučki Dedec (2023) m, kjer se lahko počutimo kot nekje v Himalaji. Še posebej sedaj, ko so višji vrhovi že pobeljeni. Ta vrh je bil tudi najin plan, vendar sva razprla zemljevid in določila še en cilj. Ta je bil Mala Ojstrica (2017 m), ki sva jo v povsem ležernem tempu tudi osvojila. Sicer sva s tem povečala število vrhov nad 2000 m za 2 na 54, vendar pa sva s poti z Lučkega Dedca skočila še na en neimenovan vrh, ki je ali pa ni 2000 m. Pa saj ni važno, važno, da je lepo!  Obljubim, da sem porabil količino dovoljenih besed in bom v nadaljevanju krajši. Pot, ki nas iz doline Kamniške Bistrice vodi na Presedljaj je res strma. Zaradi megle tudi nisva imela kakšnega hudega razgleda, vendar vse se spremeni in se je tudi to.  Kaj sem prej napisal? Ob tem razgledu pa res ne moreš ostati ravnodušen...  Približno na sredini poti, kjer je približno nastala ta slika, je postavljena klopca z mizo, ki sva ju izkoristila ob povratku, ko so stegna in meča trpela kot že dolgo ne.  Višje naju čaka kristalno čisto nebo, gozdna meja pa je že skoraj za nama.  Malce pod sedlom Presedljaj prelep pogled na Kalški greben in pobeljen Grintovec.  Nekaj metrov za sedlom Presedljaj pa se odpre pogled v smeri Menine planine in desno vidimo del skalovja, kjer poteka pot na Konja.  Od sedla naprej je pot "bolj normalna" tako s stališča naklona kot tudi glede razgledov.  Hm, verjetno sem slikal edino "rožico", ki sem jo videl, pa še ta je grda.  Tu sva se z Bojano pričela malce pomenkovati kam bi še šla po Lučkem Dedcu in kandidati so bili z leve: V. Zelenica, Beli vrh in Tolsti vrh. Izkazalo se je, da so vseeno malce predaleč, vendar itak ne grejo nikamor.  In jo zagledava! Ojstrica, ki s svojimi 2350 m štrli nad vsem tam v okolici.  Niti pomislila nisva na njen vrh, kajti povsem zavestno sva v avtu pustila tako cepin kot dereze, da slučajno ne bi skušnjava premagala razum. Namreč, trenutna pripravljenost ni na pravem nivoju, zato bova kar malce trenirala in počakala.  Eden izmed razlogov za obisk tega konca je bil tudi pregled okolice, kaj lepega je še tam. In eden izmed vrhov je tudi Lučka Baba (2244 m). Po videnem je od Ojstrice, preko te babe na Planjavo markirana pot in zato bo lahko ena izmed poletnih ekspedicij.  Kdo se je tu matral in glihal teren?!  Slika pove prav vse! Ko stopiš na Prag, se ti odprejo obzorja, pa še kakšna dimenzija zraven. 
Par korakov po tem, ko se prekucnemo: Lučki dedec zgoraj, tabla Lučki Dedec spodaj, sliko pa "kazi" tudi "Dedec". :)  Možici pojejo ob poti!  Zeleniške špice, Srebrno sedlo in Planjava.  Ojstrica in plato imenovan Korošica s Kocbekovim domom, gledano z Lučkega Dedca. Škoda, ker je fotograf na sliki :(  Počutila sva se kot v filmih iz Himalaje.  Ta del se ne imenuje Korošica, ampak Petkove njive. Tudi tu bi komot postavili stadion, sedišča in stojišča pa so že pripravljena.  Res me je prevzelo. Kar gledal sem in gledal.  Morala sva tu v bližini obrati prav vse. :)  Snežnik, Nanos, Velika Planina, Konj in Rzenik, v bližini pa še Vežica in Vršiči. Takega razgleda ne pomniva!  Pot sva nadaljevala zopet do markirane poti v smeri Korošice. Nisva imela veliko snega, tudi zato so bili možici še vsi v dobrem stanju. Spomladi je verjetno malce drugače.  Nad Korošico sva prečila do sedla Sedelce (1900 m), kjer do M. Ojstrice ni bilo daleč.  Kocbekov dom ni ravno majhen! Kakšen je šele ta plato?!  Preko M. Ojstrice se da na veliko in to bo tudi najina pot ob morebitni odločitvi za Ojstrico.  Lučki Dedec, dobrih 200 m nad Korošico.  Vrh Male Ojstrice (2017 m). Žal ni štemplja. 
Tu notri bi lahko spravili ogromen štempelj, vpisno knjigo, pa še kaj. Žal ni notri nič.  Greben v smeri Ojstrice.  Bojana pozira za nov avatar.  Pogled na drugo stran. Robanov kot.  S poti z Male Ostrice bi morala biti neka kapelica, celo piše, samo našla je pa nisva.  Two beauties and the beast. :)  Vreme se ni veliko spremenilo, zato sva tudi nazaj grede občudovala okolico.  A moram kaj komentirati?! Če slepo slediš GPS-u in imaš označeno opcijo "zimske oznake".  Noge so naju res že bolele, zato nisva niti pomislila na pot čez Konja.  Hlače!  Skoraj na koncu gozda, ko že skoraj pridemo nazaj na gozdno pot, sva se z Bojano ločila. Namreč, mene so stegna že tako bolela, da sem raje šel naokoli cik-cak po poti, Bojana je pa sekala. Tako sem naletel tudi na slap, ki je lahko celo kaj večji.  Slap se imenuje Slap Orglice, zakaj pa ne vem.  Če hočemo samo do njega, pa nas tja usmeri smerokaz. Celotna pot nama je vzela cca. 10 ur, sicer vsaj uro za razgled. Priporočava!