Kobla, silvestrovanje, Krn, 29.12.2014-02.01.2015

Rjo sva dokončno spihala še pred koncem starega leta, ki je bilo res bolj revno s pohodi, pa toliko bolj zapolnjeno z drugimi življenjskimi dogodki. Da še nisva za v staro šaro, sva si dokazala na že preizkušenem terenu bivšega smučišča Kobla, nadaljevala z najdaljšo nočjo v letu v dokaj praznem, a lepem Bovcu, za piko na i pa sva kot prva v letu 2015 osvojila Krn z izhodiščem v Domu pri Krnskih jezerih. Hvala klapi in ansamblu Ikebana za fenomenalno vzdušje in prestop v novo leto, oskrbnikom koče za postrežbo in prenočitev, vsem, ki berete te najine zapise, pa voščiva nasmejano, divje, drzno in varno leto 2015! (B)
Select All None
Po dolgem času sta se mraz in padavine le srečala in pričarala zimsko kuliso za najin prvi turni podvig sezone. Znani tereni Koble, lepo vreme in ne prenizke temperature so obljubljali dober dan.  Dobrodošle spet na snegu! Po prekladanju iz ene kleti v drugo so bile že malo site pajčevin.  Obeljeni vršaci v daljavi.  Prvi puhek je bil že zdavnaj zaužit, a tudi lepo steptana špura ima svoje čare. Sploh za začetek sezone.  Hja, saj sva hotela štartati iz Raven, a je bila gladka cesta prevelik zalogaj za Berlita. Pa je Jure en kilometer rikvercal...  Gremo gor, gremo gor...  Hmm, še se bo dalo kaj zavijugat.  Gremo gor, gremo gor...  Bohinjska Bistrica je bila tudi deležna vitamina D.  Midva pa zložno v senci.  Peš gre počasneje, ampak vsaj gre.  Jure je očitno pridobil nazaj vse svoje rdeče krvničke in je pred mano stopal kot namazan.  Utrinek.  Malo je za pokosit...  Na nekaterih predelih je bil sneg napihan in kar nekaj ljudi se je obrnilo dosti pod vrhom. 
Error 404: Snow not found.  Le utrjene špure nakazujejo, kje so jo rezali prejšnji dan.  Pa sva na vrhu! In na soncu! Pa čas za malico!  Nisva bila sama. Prejšnji dan je bilo baje toliko snega, da se ni dalo smučat po debeli perjanici. En dober ventilator je moral biti tu ponoči.  Eden izmed turašev je povedal, da obstaja še en del smučišča, ki pelje bolj naokoli, predvsem pa ne po kamnih. Pa sva mu sledila skozi gozdiček.  Začetek spusta po tem delu smučišča.  Nisem se še poslovila od svojega cirkus sloga...  Malo naokoli, malo na celo, malo peš.  Pa tudi kak lep zavoj se je dalo narediti v senčnatih predelih, kjer je sneg ohranil svoj puhec.  Pa spet malo peš...  Prav zabavno je bilo!  Najin vodič je z veseljem rezal špuro, midva sva pa samo hvaležno sledila.  Še zalet za spodnji del spusta.  Eh, pa naj bo reklama za Line.  Iiiiiiiin sledil je drugi najlepši del dneva. Pancarje dol. :) Kateri je pa prvi? Pivo in okrepčilo v baru na železniški postaji v Bohinjski Bistrici. Priporočava. 
Po kratkem počitku sva se dobila s klapo v apartmaju v Kaninski vasi, kjer je bilo treba pač nekako prebiti čas do 00:00.  Matej in Katarina sta poskrbela za zadnjo večerjo.  Kraljevska pojedina v dobri družbi, nato pa rajanje ob zvokih ansambla Ikebana in (malce prezgodnje) odštevanje zadnjih sekund v centru Bovca. Kakšna dokumentacija bi bila dobrodošla, da ne bo videti, da smo se le po apartmaju valjali. Sričn'ga pa zdrav'ga!  Prvi prvi. Arzenal v Berlita in juriš v Lepeno. Ta naju je moral počakati čez noč, midva pa sva po dveh uricah že pridno mlela golaž in polento v Domu pri Krnskih jezerih. Presneto, so drage nočitve in še sreča, da sva člana PZS. Za dvakrat na leto se že splača.  Popoldne v Lepeni pri Domu Klementa Juga.  Tudi tukaj je bil sneg prijetno puhast in pot shojena. Hvala silvestrovalcem, ki so nama prihajali naproti.  Zimske habance.  Pot se mogoče res vleče, a postreže z lepim razgledom.  Za test sva imela vsak svoj aparat, zato se mogoče slike malo razlikujejo.  Zunaj je bilo še dodobra svetlo, ko prideva na ravnino.  Tu še nisva imela izkristaliziranega cilja. Baba je bila že ena izmed njih. Samo pot še ni bila shojena...  Mimo koče, mimo planine do jezera, malo povohat teren. Da ne bova po dveh urah že nazaj.  Utrinek.  Nato pa presenečenje. Krnsko jezero v ledenem oklepu.  Nisva preizkušala debeline ledu. Da naju ne bi zamikalo še drsanje... že tako imava preveč opreme. 
Izvidnica po shojeni poti do druge strani jezera.  Najina druga opcija: Krn. Deklariran čas: 2,5 ure. Zaradi zametov bo gotovo več, ampak koliko več?  Po izvidnici sva se obrnila nazaj proti Domu pri Krnskih jezerih, kjer sva rezervirala ležišče.  In pa seveda večerjo. Mmmmm.  Kar malo strašljivo je bilo, saj sva bila poleg treh oskrbnikov edina prenočevalca, ampak zeblo pa ni. Zaradi bolj pomanjkljive količine spanja v Bovcu, sva legla k počitku že ob 19h.  Zgodaj zjutraj so nama skuhali čaj in pogreli tistega, ki sva ga prinesla že malo ohlajenega v termovki. Še zajtrk, nato pa oprema in gremo. Na Krn!  Štart ob 7:40. Če bi štartala še kake pol ure prej, bi lahko imela svetlobo od jezera naprej... v vsakem primeru pa sva si določila 12:00 kot uro, ko obrneva.  Tretjič po isti poti, a z drugo osvetlitvijo. Jutranjo.  Waw.  Gori na gori gori.  Jezero, še vedno ledeno.  Od jezera naprej ni bilo nobene sledi, zato se je bilo treba zanesti na markacije.  Plato za nekaj stadionov.  Planinca na ravnini.  Ok, tu se pa začne. Kam? Sem ter tja se vidi kak ovinek poti, a do njega je bilo potrebno malo vijuganja po spihanih delih, drugače sva se pogreznila v puh. 
Pa nama je priskočil na pomoč zajec, ki je repkal po poti in naju privedel do naslednje markacije. In to kar nekajkrat. Hvala ti, zajec!  Se dvigava od platoja.  Ja, tudi tako je bilo. Verjetno je to že prava pot, a je zamedena malo bolj, khm, zanimiva.  Po tem odseku se raje dvigneva na melišče, kjer je bilo kar nekaj zaplat spihanega terena, ki sva ga z malimi derezicami zlahka premagovala.  Taktika pol-pol. Namesto, da bi se pred mano Juretu vdiralo do pasu in bi crkaval, medtem ko bi jaz zadaj čakala vsa frišna, sem vodila jaz, pa še njemu se je manj vdiralo.  Zmagovalna taktika, saj sva po tej dolini kar hitro napredovala. Kam pa zdaj?  Rdečina v daljavi. Terna!  Poleg markacij so nama vlivale upanje tudi stare sledi, ki pa so se pogosto izgubljale.  Više ko greš, lepši je razgled. Obenem pa manjši. Da bi se izognila debelim zametom v dolini pod Škrbino (sedlo med Batognico in Krnom), sva se držala desne strani, ker sva videla prečnico do nje. A ko sva prišla do prave višine, prečnice ni bilo oz. je bila preveč izpostavljena, zato sva stegnila cepine in jo pekala desno navzgor do grebena. Pestro.  Zaradi zahtevnosti tega dela ni veliko dokumentacije. Tu sva že skoraj na grebenu.  Še malo do vrha! Zvonovi že bijejo poldne...  Malo čez poldne pa hevreka! Krn je padel.  No, uradno je padel, ko je Jure stopil nanj, ker sem se zagledala v napačen vrh in šla mimo pravega. Eh, še en dokaz, da ne zmagajo vedno prvi.  Hitra malica, menjava derez, fotkanje in uhuhu, kam še morava. A čas je na najini strani, vreme pa tudi.  Batognica, Vrh nad Peski, kucli nad Tolminko...ni da ni! 
Bc in Kaninsko pogorje.  Po strehi navzdol.  Jasnina nama nakloni pogled vse do morja.  Murčk z nekaj banami.  Konec romantike, treba je odriniti.  But first let me take a selfie.  Za povratek sva izbrala kar isto špuro, ker sva jo že poznala.  Tik pred vstopom v pek-pek del.  Svetloba počasi riše sence.  Jezero naju čaka.  Nižje dol se lepo vidi najino pristopno pluženje (oči na peclje).  Z derezami in dvema cepinoma je bil spust pravi užitek, edino preveč sproščena pa vseeno nisva smela biti.  Najine predhodnje stopinje so pomagale pri iskanju prehodov.  No, pa sva iz najhujšega.  Levo škrbina, s pikami pa je označeno najino pikanje. 
Spust je bil bistveno hitrejši od vzpona, ki je trajal kar 4h in 25min. Pri koči sva bila malo čez tri.  V tem času se je prišel nadihat še en turaš, a ga/jo nisva srečala. Ne zajca, ne lastnika gojzarjev, ki je od Škrbine šel proti vrhu, ne dveh derezarjev!  Pogled s platoja na oblačke.  Srečen povratek tekmuje s pivom za najboljši del dneva, zato sva imela kar oboje. Pri koči sva se ustavila tudi zaradi tega, da sva za povratek povedala oskrbnikom. In požela aplavz za osvojen Krn.  Še kaka urica in pol spusta in sva opravila.  Svetlobe je bilo ravno še dovolj, da naju je spremljala vse do Berlita ob 16:45 in naju končno zapustila ob 17:01.  Monsieur Rene, ki se skriva pred Gruberjem. Zdaj pa spat.  Not quite. Za finale sva nekje pri Stopniku nabasala na kamen ob cesti in se je bilo pač treba ustaviti na najbljižjem spluženem delu in zamenjati sprednjo gumo, ker je bila malo na tleh. Rečeno, storjeno, nato pa fla-fla-fla. Kaj zdaj, spet ustavit. Sprednja izgleda v redu ... zadnja pa čisto na tleh. In sva menjala še enkrat, ampak tisto gumo, ki je bila res potrebna menjave. A vsaka stvar ima svoj namen. Mogoče pa bi nama više ob cesti pred avto skočila kaka srna in bi bil rezultat še hujši. A ni bilo deset sekund po tem stavku, ko nad cesto res ugledava eno srno. Pa je res imela tak pogled v očeh, kot da je uvidela nov smisel življenja in se odpovedala samomorilskim skokom na cesto in odskakljala naprej.