Gorenja Trebuša, Razazija, Krnice, Log - 31.05.2014

Priznati morava, da ni bila težka odločitev. Iti na Gerbičevo v petek in nato v soboto zdraviti mačka, ali pa iti v soboto smučat. No, tudi slednje se ni zgodilo, saj letni čas bolj narekuje kakšen drug šport in ne smučanja, čeprav so razmere v hribih še povsem zimske. Ker sva zaradi izselitvenih/selitvenih razlogov veliko v Cerknem, je le-ta tudi izhodišče za potepanja. Tokrat sva sedla na kolo in jo mahnila v smer Gorenje Trebuše. Še nobeden od naju je ni do sedaj spoznal. Jaz sem se sicer enkrat z biciklom peljal iz Čepovana do Dolenje Trebuše, vendar je spomin že opešal. Pot sva pričela dokaj zgodaj, ob 8:00. "Lagani" tempo navzdol proti Dolenji Trebuši, kjer sva načrtala pot in jo mahnila v smer. Vse skupaj sva naklepala 80 km, na poti pa sva bila do 18:30. Kolesarjenja od tega je bilo za 7 ur. Najbolje, da si te prelepe konce pogledamo v slikovni obliki. (J)
Select All None
Opis poti: Cerkno, Dolenja Trebuša, Gorenja Trebuša, Razazija, Gačnik, Oblakov vrh, Krnice, Bojanina "domačija" v Logu, Cerkno. Nabrala sva 80 km, višincev pa je tudi kar bilo nekaj.  Te torbe si lepo porazporediva. Vsak eno.  Na Straži oz. Želinu kravice "fruštkajo". Lep dan se napoveduje!  Pogled na cerkev sv. Ivana v Šebreljah.  Kako je bilo?  Pogled na Ivana z druge strani. Podivjane babe so nekje spodaj.  Ta cesta je v letu 2014 pravo gradbišče. Do Mosta na Soči je enih 12 semaforjev. Pa tudi če jih je "samo" 6, je to veliko. Če bo dobro narejeno, potem ni panike.  Velika mrcina. Pa bager mislim, ne tega tipa. Je pa ta dečko lepa primerjava z velikostjo žlice!  Malce naprej od Boška so tudi resno zastavili.  Kate in Brett! Malce je treba pokositi!  Dolenja Trebuša. Prečkava Idrijco in nato v smer...  To sva že vedela, da greva v smer Gorenje Trebuše, vendar je bilo potrebno vseeno malce...  ...ne se smejat. Prav noben zemljevid ni ustrezal področju, ki sva ga obiskala. Zato sem pač s seboj vzej 1/2 NUKa. No, atlas Slovenije pa res.  Ta pogled me spominja na francoske tri špičke...  Nisva se odločila za smer direktno proti "centru" Gorenje Trebuše, ampak sva jo najprej mahnila malce višje, da se orientirava. To je cesta v smeri Čepovana. 
Tisti, ki tu še nismo bili, smo lahko navdušeni! Vsaj midva sva bila!  Tu se pa vseeno odločiva za smer Vojsko oz. spust v Gorenjo Trebušo.  Letnica 1910 in še stoji. Predvsem pa je v uporabi! Pa ne mislim prikolice desno :)  Tu se verjetno najde prav vse.  Nasmeh pričara navdušenje nad temi konci!  Letošnji žledolom in pridne roke tukajšnjih prebivalcev ustvarjajo na metre kurjave.  Tu se spustiva v t.i. center Gorenje Trebuše.  Midva sva tu menila, da sva v Trenti.  Jaz osebno sem bil presenečen nad širino doline. Pričakoval sem bolj eno grapo.  Dobri so tile kamjonisti. Ta se ni izneveril in je trobil ves čas. Verjetno zato, da ne bi kaj počilo, morda pa tudi malce zaradi dejstva, da je bil Italijan.  Nekje so pač morali postaviti tablo.  V teh koncih je bila narodna zavest na zelo visoki ravni.  Tu je bil med NOB nek štab, pa nisem ujel table.  Greva levo...hm....  V smer Razazije in Gačnika. Meni se ni zdelo ravno prav. 
Tri špičke z druge perspektive.  Tu je res vse tako naravno.  No, ta cesta je v smeri Vojskega. Namreč smer proti Gačniku sva opustila, saj na najinem atlasu ta cesta ni peljala do najinega cilja. Zato raje nisva šla po tisti varianti, ampak po zarisani.  Na tem odcepu v smeri Vojskega Bojana zagleda napis Razazija. No, pa sva le prav, tudi glede na atlas.  Blatna kopel.  Kamor koli greš ne moreš uteči posledicam žledoloma.  Po napotkih prijaznega domačina prispeva v Razazijo.  Breze so jo sploh slabo odnesle.  Razazija v svoji najlepši luči.  Ker je bil prvotni cilj dosežen, si privoščiva malce okrepčila. Ura pa je bila tu že okrog 12h.  Ta "domačija" je pa ena verjetno najlepših. Izdelana iz lesa in materiala, ki ga lahko najdeš v tej okolici.  Izpred domačije urejen vrt, pogled pa impresiven.  Pot naju vodi iz Razazije v smer Bendije. Tam me pred eno izmed domačij skoraj "poje" en pes, ki pa je verjetno zaradi dolgcajta samo malce pretegnil noge. Njegov gospodar ga le umiri, z njim pa spregovorim nekaj besed. Tu tudi izvem, da je cesta do Oblakovega vrha prevozna in tako se prične "vrhunski" načrt uresničevati. Bojana je bila "navdušena".  Nisem mogel verjeti, da je na tej sončni strani gora (Migovec, Kuk, Vogel, ...Črna prst) še sploh kaj snega.  Po napotku gospodarja domačije v Bendiji sva tu zavila levo. Gledano s smeri prihoda. 
"Center" Gačnika predstavlja domačija Gačnik. Napisi nas vodijo v željene smeri.  Če sem prej pri konjih napisal, da je tu vse povezano z naravo in njenimi prvotnimi oblikami, je tudi tu v Gačniku tako.  Na poti v smer Oblakovega Vrha naju ulovi nekaj kapelj dežja. Eh, saj se bova že posušila.  Pohvalno za vse oznake. Odpre se nama pogled na cerkljanske hribe. V ozadju pa že prej omenjena veriga.  Redko je letos to drevje.  Po povsem očiščeni cesti se približujeva Oblakovemu vrhu.  Oblakov vrh. Tu sem Bojani omenil, da naj se kar pripravi, ker Krnice od tu niso mačji kašelj.  Pogled na dolino Kanomlje z Oblakovega vrha.  Kje so se pa tile vzeli? Štirje avti. Dva s tablico KP in dva s pravo goriško.  Ko si enkrat tu, si lahko oddahneš. Klanci so za tabo. Hja, ne še čisto! :)  Na enem izmed ovinkov počakam Bojano in uživam v razgledu. Vreme je držalo, lahko bi rekli, da je kar zeblo! :)  Idrijske Krnice.  Hm, mi ni Lara leta nazaj omenjala, da se tu reče Kamutajše al niki tacga?  Po tej cesti do Lare nikoli nisem šel. Tokrat sva zaradi spreminjajočega vremena opustila poskus, da bi bila morda na obisku "doma".  Cel dan sanjam o piru. In v teh "govcih" nobena betula ne obstaja. Pri Cesarju je umrlo še zadnje upanje. 
Za spust sva izbrala smer mimo domačije Bojanine stare mame v Logu. Od tu naprej pa se sprostim in vodenje prevzame Bojana.  Panorama malce nad Erjavcem.  Waw! Kake grape!  Ljubezen na prvi pogled.  Pa na drugega tudi!  Malce nad Logom je domačija pri Kogoju.  V Logu naletiva na Ljubota in Mico. Še sreča, da naju postrežeta s cukrasto pijačo (ne delam reklame), da sva si napolnila baterije.  Po kar dolgi pavzi v Logu sledi spust v grapo v smer domačije Pustinja.  Kar čez tri potočke je treba.  Domačija v Logu. Ravno prav skrita in skrivnostna. Lahko bi rekli, da je kar pravljična.  Pri "sosedu" slamnata streha konkurira svojim novejšim različicam.  Pogled izpred domačije Pustinja v dolino do Sovodnja.  Spust ni bil ravno zahteven, edino paziti je potrebno na pesek, da ne zaplavaš. Za malce bolj trd avto pa to ne predstavlja ovir. Na Sovodnju imajo žur! Tu ponavadi z Bojano pustiva avto in štartava do Loga.  Priključiva se cesti v Masore. Od tu pa do Cerknega res ni več daleč.  Še zadnji utrinek potepa. Če strneva misli. Lepo, kar naporno, poučno in predvsem ... še prideva!