Smučanje v Serre Chevalier, 18.-25. 01. 2014

Zimaaaa, kje siiii? Hmm, očitno jo bo treba iskati drugje, saj pri nas bodo telohi že odcveteli. In tako je Boki tours zrihtal novo destinacijo za smučanje v francoski dolini Serre Chevalier, natančneje v luštnih apartmajih v mestu Chantemerle. Člani apartmaja smo na cilj prispeli malo razdrobljeno: familija Svetličič in Robert Rupnik z avtom, Dejčk z avtobusom, midva pa v kombiju l'Smeško. No, skoraj ne bi prispeli, saj je bilo kar nekaj kolobocij z belo mašino, med drugim nam je na vrhu prelaza nad Brianconom zmanjkalo nafte... Slab začetek, dober konec, saj je vreme razen malo megle na začetku tedna in vetra zadnji dan dobro zdržalo. Kar se tiče smučišča, več je bilo ožjih prog, infrastruktura na nivoju, skibus je prihajal pogosto, do smučišča pa ni bilo več kot sprehod čez cesto. Da ne govorim o apartmaju! Toliko prostora Boško tours ni še nikoli zrihtal in bivali smo kot kralji. Se pa pozna EMŠO, ja...
Select All None
Destinacija: Chantemerle.  Slavni Smeškotov kombi. Malo preden naj bi naju na Vrhniki pobral, kliče in pravi, da je zapel s kovčkom in ga zdrobil. Ni panike, lahko si sposodi drugega. Potem poberemo še Matevža v Postojni in pičimo proti Italiji, kjer nas ustavijo policaji. Saj res, do vrha napolnjen kombi, ziher so Romuni. In nas spustijo naprej po avtocesti ... kjer začne kombi malo izgubljati na moči.  Do prelaza Montgenevre se peljemo, peljemo, nato pa na ravnini motor crkne in se lahko le zapeljemo s ceste. Kaj zdaj? Je zmanjaklo nafte, je odpovedal kak kos motorja, kaj drugega? Pa saj je polno vozil na dizel naokrog, gotovo bo kdo dal kak liter? No, ostali so tankali jaegra, da nismo pomrznili. Klicali smo spremljevalno ekipo (Janija v avtu), če bi nam zrihtal kantico goriva, saj ni bilo več daleč do cilja. Obvestili smo tudi Dejčka za primer, če bi nas morali priti iskat z avtobusom...  Na informacijah so nas lahko le napotili na bencinsko v Brianconu na drugi strani prelaza, policaji so nas le opomnili, naj umaknemo kombi s ceste, poleg tabel za prepovedano parkiranje je bila slika vlečnega vozila (ki bi nam prišlo izredno prav), a ga ni bilo od nikoder...  Borut, Boštjan (Smeško), Simona, Matevž, jaz in najnovejša pridobitev druščine, Katarina. Jure je slikal, manjka pa še direttore Božič. Jaeger že deluje.  Če nas ne bi skrbelo, kako bomo prišli do apartmajev, bi obuli smučke in se malo ogreli.  Med iskanjem dizla po vasici naletiš na marsikaj.  Tudi na napise na toaletah, ki so jih nekateri lepo popravljali.  A naposled Mate naleti na neke Britance, ki so imeli gorivo. Za plačilo ni hotel nič, vztrajno je zatrjeval: "Jesus loves you," a naposled je le vzel po eno pločevinko slovenskega piva. God save the queen!  Je bilo res gorivo krivo? Kaj pa, če ni? Vžiganje in ... motor deluje!  V Brianconu pa hop na prvo pumpo ... ki to ni več oz. je le trgovinica. Naslednja črpalka je bila tik ob trgovini, kjer smo opravili še zadnje nakupe, a tam je pa dizla zmanjkalo.  Še hiter nakup zalog in občudovanje škropilnega sistema na zelenjavnem oddelku.  Tema je že dobro pritisnila, ko smo končno prispeli na cilj v Chantemerle.  Štorijo o dizlu, Britancu in črpalki smo morali še velikokrat ponoviti, najprej Markecu.  Boškooooo! Mama raca je že vedela, da znajo račke same poskrbeti zase, zato se (upam) ni preveč sekiral. 
Aja, na Vrhniki smo pobrali tudi Juretovo lestev za lažji dostop do kovčkov. Bi rabila že kar svoj potni list.  Ojej, moderna tehnologija v dvigalu. Vedno več gumbov, pa vedno manj lahko narediš. Za vstop v apartma od zunaj rabiš vsaj dve kodi, ki sta drugačni od številke apartmaja. Prvič so se vrata Schindlerjevega dvigala zaprla, kode za apartma si še nismo zapomnili, ven pa nas tudi ni spustilo. Da bi še od kod začel puščati kak plin, bi se nam zmešalo od strahu...  Pa nam je le uspelo najti l'apartma.  Raje ne bom razlagala vsake kode posebej...  Letos smo za osem oseb (od tega dva mlajša) resnično zmanjšali količino hrane. Če nam ne bi Spar podtaknil še gajbo jabolk, hehe.  Kraljevsko mansardo je bilo treba še malce preurediti, še posebej, ker smo tik pod slemenom našli zalogo blazin, jogijev in raznih drugih mehkih zadev, Dejčk pa se je lotil porove juhe (niso prišli dosti prej kot kombi team).  Jutro naslednjega dne. Vremenske napovedi so pravile vse po vrsti, večinoma pa je bilo vreme lepše od napovedanega.  Odrasli še vsi zalimani po zajtrku, Ana in Jošt pa vsa naspidirana.  Dejan, Robert, Jure in jaz smo z lopatami napadli deviške zamete, kar se jih je videlo skozi nedeljsko meglo, in naleteli na nekaj lepih grap.  Takim opastem se je bilo najbolje izogniti.  Za prvi dan je bilo kar dovolj, sploh ker zaradi pomladnih razmer v Sloveniji nihče ni imel kaj prida natreniranih nog. A pivo paše v vsakem primeru.  Pri francoskem kruhu se še vedno ne moremo odločiti, a bi ga uporabili za britje ali za nadomestno nogo za mizo. Še najbolj užitne so flavte, ki jih dobiš v pekarni s takimle računom. Pa pravijo, da smo pri nas balkanci...  Ponedeljek, drugi dan. Vreme se je stegnilo in dejansko se je videlo okolico.  Malica.  Veliko pršiča je bilo že zvoženega, a smo našli zaplate za tri, štiri runde zapored. 
Off-piste ski team.  Kuharji v akciji. Kaj je pa tista vrečkica na omari, pa še izveste.  Se vidi, da nismo imeli vegetarijancev v apartmaju...  No, to so pa bonbončki za Boškota. Oz. njegovega psa. Bord, mislimo, da ga bo malo pocrkljal, ko ga bo peljal na sprehod.  Smučke in pancarje smo tajali na balkonu, ker še vedno nismo našli pripadajoče zunanje omarice.  Sosedo smo baje preveč motili z glasnostjo pancarjev. Hja, turni pancarji so še bolj tihi zaradi gumijastega podplata kot pa gojzarji...  Na 1905 m nadmorske te pripelje tale kabinska žičnica, bolje pa se je bilo držati višjih smučišč zaradi naravnega snega.  Mmmm, zratrakirane proge. A nam je še vedno dišal celec.  Dokaj zvožen teren, a mehak. Edino bolj na levi strani je sonce naredilo skorjo.  Naklon ravno pravšnji!  Pod šestsedežnico smo se kar zadrževali.  Za spremembo okolja smo se zopet premaknili na naše grapice, tokrat v odlični vidljivosti.  Se je pa bilo treba malo sprehodit do izhodišča... Še dobro, ker če bi bila dostopnost lažja, bi bilo že vse zvoženo.  Podiranje macesnov za hobi.  Jaz in Dejan loviva nepresmučane zaplate. 
Pogled z druge strani doline na naše prvenstvene spuste.  Slavne tri špičke, ki smo jih imeli lani v Les Sybelles venomer pred očmi.  Tu smo pa fantazirali o neokrnjenih terenih pod grebenom na levo, a nam je pot zaprla britanska vojska s tekmovanjem v smuku. Baje so tereni preveč plazoviti in bi morali tekmo prekiniti, dokler se mi ne bi umaknili iznad proge. Eh ja, pa drugič.  Pa smo se šli turiste naprej po smučišču. Tile črni kristali kažejo okoliške vršace in njihova imena.  Smrketa in smrkec.  Na Villenejski strani je bilo več sonca, zato pa toliko več skorjastega pršiča. Nasmeški so pa ostali!  Sploh, ker smo se ojunačili in prečili do skalnatega grebena (kjer je bilo treba sneti smučke in peš preplezati par korakov), na drugi strani pa sta bili do nedavnega šele dve špuri...Kuku-lele...  Čas za romanje! Nekateri so šli po grebenu zadaj, mi pa od sedežnice levo. Hja, čeprav nisva šla na nobeno turno, je bilo vseeno treba hodit...  Vidite tisto hiško v daljavi? Ne? No, tam je izhodišče za spust.  To romanje je zahtevalo čisto druge mišice kot smučanje...  ... zato malica na Clot Gauthier (2589 m).  Še zadnje priprave med čakanjem, da se skupina zbere...  Dejanu je pešačenje delalo večje probleme, kar je poslušal še ves teden.  Kondicija, kondicija.  Vsaj pihalo ni, sonce je pa žgalo. 
A se je splačalo romanje. Prostora, kar ga hočeš.  Moj srednji del spusta.  Juretovi zavoji.  Dober teren za čečkanje.  Robert se strinja.  Dejanovi zavoji. Torej se le ni preveč utrudil.  Robert na (zame) najlepšem delu spusta.  Dokumentirano in potrjeno pred pričami. Dejčk nima kondicije.  Zato smo se šli malo pogret na pivo in pomfri.  Kogar emšo še ni čisto zdelal, smo si še enkrat naložili breme na pleča in zopet odromali po grebenu. Posnetek tistega dela, ki se ga je dalo posmučat.  Drugič ni bilo prav nič lažje...  Hiška pri prvem izhodišču, slikana še naprej po grebenu.  Tudi tu jih je že veliko šlo, a bomo že našli kaj zase.  Druščina pred nami se je odločila za senčno grapo.  Kljub utrujenosti (dan se je le prevešal v popoldne) se je dalo narediti še kakšen lep zavoj. 
Juretov spust, drugič.  Robertov skok.  Ja, lepe slikce so uspele.  A bolj ko smo se pomikali po pobočju, bolj južno je postajalo in bolj skorjasto.  Robertu je šlo bolj gladko.  Mene je pa zasukalo pri predzadnjem delu spusta, pa smo se malo usejdli.  Jure hiti na pomoč...  ... in najde ikebano...  ... ki pa je le zbirala sponzorske prispevke za Zlato lisico.  Nekaj smo pa le naredili, čas za povratek.  Bober.  Dobrodošlica z našega balkona.  Tretji dan je terjal malo organizacije kar se tiče prevoza, saj smo naciljali italijanski Sestriere. Karta za en dan je bila vključena v ceno, torej gremo.  Borut, Matej in Matevž.  Panoramska gondola. 
Olimpijska proga za bob in podobne discipline. Najpogostejši vprašanji sta bili: "Kako naredijo tako gladek in enakomeren led?" ter: "A to še kdo uporablja?"  Kar tožilo se nam je po Francozih, saj Italijani niso utihnili ne med čakanjem na sedežnice, ne na samih sedežnicah. Da ne omenjam številnih sledi piknikov pod sedežnicami...  Lepa pobočja, a danes je bil bolj dan za proge.  Pa ne gremo še v dolino, no.  Družina Svetličič je smučala posebej s svojim tempom, tako da je bilo časa dovolj za slike.  Tu smo morebiti malo zašli, saj smo morali pešačiti vse do proge na sliki.  No, so pa vsaj proge dosti bolj široke kot v Franciji.  Tudi teh se ne manjka.  Druščina v slow motion.  Malca cajt. Cene pa kar nižje od francoskih, čeprav smo v Sestrieru.  Vrh zanimive stavbe.  Jure me je uhitel škljocnit med uživanjem v sirovem hamburgerju. Pleskavica pa meh...  Kdo se bolj smeje?  Panoramska.  Jani v elementu. 
Ana pa tudi.  Najmlajša člana apartmaja sta neizmerno uživala na strminah. Kaj je pa Ana našla?  Roberto.  Avtoportret mojega najdražjega.  Olimpijska vas.  Dva škorpijona :)  Pol gasilske na vrhu.  Najprej Dejan, pa Matevž, Smeško, jaz in še Simona.  Slavna proga Olimpica.  Med vožnjo s talerčki sem vedno odzdravila kipu.  Pokrajina.  Kaj, a še nismo utrujeni?  Smo, zato pride prav lepo opremljena terasa na soncu. Ti žaklji so zakon!  Požirek na naročilo prežene vsako zdravilo.  Bombardino s smetano, njami. 
Zajebancija na račun na novo postavljenega DRS (Dejan Rupnik standard), ki je letos malo pešal.  Portret: Katarina  Portret: Božič  Portret: Matevž  Portret: Smeško  Portret: Dejčk  Portret: jaz  Portret: Simona  Portret: Borut  Avtoportret: Jure  Lestev je prišla izredno prav, pa še v kombi je pasala.  Namizje.  Kako zaposliti tiste s preveč energije?  Tako pa tiste, ki smo že malo počivali.  Najprej nam ni uspelo prepričati Boškota, da so piškotki odlični ... za pse ... pa saj so čokoladni! 
"Izdelek je preizkušen na prostovoljcih, ljubiteljih čokolade. Pred uporabo se posvetujte z zdravnikom ali veterinarjem."  Četrtek. Preobuvanje pred omaricami, ki smo jih končno le našli.  Zadnja stran kompleksa, kjer smo prebivali.  Ta dan smo raje šli s skibusom do skrajne točke smučišča, kot pa da bi prečili po smučiščih, ki smo jih že videli, saj nam je Boško priporočil odlično progo.  Ko avtobus obrne pri Le Monetier les Bains, se izkrcamo direktno pred sedežnico.  Na vrhu sedežnice nas kažipot usmeri na Ayo. Pa poglejmo.  Spremljevalni program je kar bogat, med drugim lahko rešuješ uganke na sledi zgodovinske zarote v rimljanskih časih, odgovarjaš na vprašanja na sedežnicah in še marsikaj.  Zgodovinske uganke, quite punny.  Interaktivne uganke, ki ne rabijo zaslona na dotik in delujejo v vsakršnem vremenu.  Ravno multiplayer ni, je pa zabavno za tiste, ki to preberejo.  To je pa izjemen primerek naravne arhitekture. Orjaški hlodi delujejo kot stene in izolacija obenem, ostrešje je samonosilno, vse pa izjemno ustreza v okolico.  Skrajni konec smučišča, vreme pa se še drži. Nazaj pa po progah.  Leseni medo v Chantemerleju.  Klobasice, pomfri, razne solate in pa krompirjeva juha s hrenovkami in kuhanim jajcem, ki pa ne vem več, kako se ji reče. Je bila pa dobra.  Malo pavze, nato pa "la pačinke". 
Zadnji dan. Samonatezalni sistem.  Juetovo najljubše vozilo: teptalnik snega, ratrak, piste-basher oz. grooming machine. V kraju Villeneuve ga lahko ob petkih najameš za 20 minut in se z njim pelješ po za to namenjeni progi.  Kratka demonstracija, kaj lahko ta mašina dela.  Kam pa zdaj?  Nismo pogledali, koliko stane, a bi znalo biti zanimivo voziti ratrak. Edini pogoj je starost nad 16 let.  Zadnji dan je pihalo in nas mrazilo do kosti. Na vrhu se je veter takole poigraval s snegom, meni pa ni pustil se spustiti v dolino.  Nekje ob sedežnici na Prorel je postavljena prava mala vasica nomadskih ljudstev iz različnih koncev sveta.  Slike prikazujejo otroke z Laponske, Mongolije, Kazahstana...  Šotorska bivališča.  Ogrevana jurta, ki jo peščica ljudi podere in sestavi v nekaj urah.  Jelenja koža namesto blazine.  Ko se večna noč končuje, se otroci takole pačijo, da razjezijo sončevo mater, ki jih za kazen še bolj divje obsije s sončnimi žarki.  Ha, ko pa kaka mamica pri nas to naredi v javnosti, se pa vsi zgražajo.  Naravna selitev na nove pašnike skupaj s čredo jelenov. Pa hišo vzameš s sabo.  Živi dormeo. 
Če ni trgovin, se je treba znajti s tistim, kar je pri roki. In zato je toliko večje spoštovanje do živali, ki ti to omogočajo.  V enem izmed šotorov smo lahko poslušali pravljico, kako se je pes odločil, kdo bo njegov prijatelj, ker je bil čisto sam. Najprej je hotel imeti zajca za prijatelja, pa se je bal volčjega zavijanja, zato se je pes raje šel spoprijateljit z volkom. A tudi ta se je bal nečesa - človeka - zato je pes zapustil tudi volka in se pridružil človeku. Ta se je izkazal za neustrašnega, zato je pes ostal človekov prijatelj.  Originalne kože turnih smuči so bile iz konjskih kož.  Notranjost jurte, ki je izolirana z dvocentimetrsko plastjo klobučevine iz različnih kocin, celo človeških. Baje je to boljši izolacijski material od volne. In res ni zeblo!  Vodič, ki nam je marsikaj povedal. Moram reči, da so turistični delavci kar obvladali angleščino, od recepcije, turističnega centra, trgovcev...  Posamezni kosi jurte so zvezani s spletenimi dlakami ... kot moja kitka.  Naš prispevek k pisani druščini obiskovalcev v vpisni knjigi.  Maska za zaščito pred soncem v snegu.  Prve dni smo se bolj zadrževali izven prog, zato smo obdelali še smučišče do Briancona.  Pogled na Briancon z vrha.  Utrjeno naselje.  Brianconska gondola.  Bližje dolini je bil sneg kar zdelan. Je pa res, da je več umetnega.  Pa se dajmo še malo sprehodit.  Uf, kako ga nosi. 
In še zadnji spust v Chantemerle za ta teden.  Približek naše hiške.  Druščina na pijači, skupaj s slavnim šoferjem avtobusa.  Zvečer smo se še mi povabili na obisk. Dejan, Markec, Pipi, Robert in Jani.  Jure slika, pa še jaz.  Pospravljanje pred odhodom in ostanki zalog.  Tetris v avtu.  Zbirališče ekipe v kombiju.  Če se že med tednom nismo dosti videli, naj pa ta slikca obvelja.  Še zadnji pozdrav druščini z avtobusa.  Še zadnje nabave v Franciji, nato pa držanje prstov križem, da kombi zdrži do Slovenije. Dejansko je guznil potem ko je Smeško vrnil sposojeni kovček, torej smo imeli res srečo. Še en uspešen dopust.