Debeli vrh, 14.08.2026

Ko imaš enkrat zemljevid naših dvatisočakov in vidiš tam nekje eno rdečo zastavico, pot do nje pa samo ena, se zastavlja vprašanje, kdaj? Najhuje je, da sva mimo odcepa za Debeli vrh, katerega tema je danes, šla že dvakrat, vendar prvič sploh ni bil v planu, drugič pa sva bila toliko že izmučena in dehidrirana, da me še Bojanino vabilo na pivo v Vodnikov dom na Velem polju ni privabil. Seveda se je to dogajale kar nekaj let nazaj in v tem času zanesljivo nisem pozabil na ta osamelec, sem pa nanj letos aktivno razmišljal že na smučanju na Voglu. Takrat sem tudi naredil plan, da bi lahko z Bojano avto pustila pri atovi teti Vidi v Ribčevem lazu, ata, mama in Žiga pa bi isti dan tudi prišli na obisk ter tako popoldne skupaj s teto preživeli lepo popoldne. In ravno to se je tudi zgodilo, vsi smo bili kar za. Pa gremo...
Morda bi bilo bolje, če bi bila tale slika zadnja, vendar sem se tako navadil in je prva. Malce je morda čudno, da je sled od samega jezera, pa najbolje, da…
Morda še lepša slika poti, kjer se lepo vidi, da je Debeli vrh kar tam nekje.
Najbolje, da razložim plan. Plan je bil, da avto pustiva v Ribčevem lazu pri atovi teti Vidi, nato pa jo z e-bicikloma mahneva do parkirišča pri planini Blato.…
Pot se složno vzpenja, vendar sva bila tu raje tiho. Namreč, 3 dni nazaj sva oba darovala kri in ni šlo prav nikamor. Še sreča, da sva bila tiho, ker bi lahko…
Do planine Laz sva lezla 1 uro in 20 minut, kjer tudi zagledava današnji mogočni Debeli vrh.
Prelepa planina Laz še povsem brez sonca. Najprej sva imela plan, da imava tu zajtrk, vendar pa je bilo premrzlo. Zato sva raje šla kar naprej.
Morda 150 let od postavitve?
To urico bova pa že še potrpela brez hrane. Sva se pa tu oba spomnila na kalvarijo izpred nekaj let, ko sva od Koče pri Triglavskih jezerih preko Tičarc,…
Bojana je prevzela vodstvo, ki ga ni izpustila vse do povratka.
Kdo se je tu bolj čudil?
Slika ne more pričarati lepot tega dne.
Do oznečenega križišča sva od planine Laz res hodila 1 uro (8.40). Na tem prelepem sončku, sva se vrgla dol na ta kamen in si privoščila težko pričakovan…
Nekaj metrov stran, ne več kot 15, se je pasel gams, ki se ni pustil motiti. Celo nekajkrat je zažvižgal in naju on poskušal odgnati. Dejansko se je umaknil…
Od napisa na kamnu nas naprej vodijo samo možici, čeprav sploh ne bi bilo potrebno, ker je pot res dobro uhojena. Od tu jo mahneva naprej ob 9.00.
Malce višje v travah se prične odpirati svet na Bohinjske vršace. Desno Krsteniški stog, potem v levo verjetno Jezerski stog, tam v ozadju pa Tosc.
Marsikatera markirana pot je slabša.
Sopiham, Bojana malce manj.
Skulptura ob poti.
Tu pa že vidimo na sredini slike predvrh Debelega vrha.
Od Tolminskega Migovca do Krna.