Parkirišče tik ob levi smučarski progi skoraj samevalo. Nekaj turašev, dokaj preseneteljivo malo za naš državni praznik. Do obutje smuči smo imeli samo malo…
Takoj na začetku strm vzpon. Malce trdo je bilo, zato smo si nadeli srenače, za vsak primer.
Vroče, kar teče iz in od nas.
Tinino poziranje.
Bojanino pozirane in reklamiranje pivovarne v tujini.
Višje ni bilo nič kaj bolj mrzlo, tudi vetra ni bilo. V ozadju pa se skriva Montaževa skupina.
Bela peč v ozadju.
Še tja gor in prva pavza. Jaz sem se odločil za desni pristop po "poti", kajti obračnje v klancu mi res ne gre.
Bojana in Tina tam spodaj pa trening obračanja v cik-cakih po smučišču.
Poanta te slike je Prestreljeniško okno in ne jaz. Tudi ta del sem šel po svoje, butelj, bilo je dlje do Gilbertija.
Bojana in Tina pa po progi do Gilbertija.
Snega je še kar nekaj, čeprav smo ga imeli tudi že več ob tem času leta.
Res lepa kulisa.
Žal je bilo ozadje osvetljeno, zato je Tina preveč "darkerka".
Evo, prva resna pavza. Verjetno smo bili pa edini, ki smo imeli popolno lavinsko opremo. Ob povratku smo poslušali grmenje s sten, zato ni bila nič odveč.
Dobra volja, pogled v smeri Prevale in gremo naprej.
Spust se že prileže, če ni ob povratku potrebno tu gor nazaj,
S psi na smučkah ne gre skoraj nikamor.
Spusta ni bilo veliko in že smo zajahali pse in v zmeren klanec v smeri Prevale.
Jaz sem kar letel, ker edino v pancarjih me prst na desni nogi skoraj nič ne boli. Vse ostalo, hoja, tek, kolesarjenje, žal boli.
