S kolesom čez Pohorje, 03.-04.08.2021

Tako pogosto kot tisti vikend pred prvim tednom avgusta nisva še nikoli gledala vremenske napovedi, še posebej tiste za gorski svet. V načrtu je bilo vsaj tri-, če ne štiridnevno pohajkovanje po Julijcih, a so napovedi neviht premagale željo in sva zadnji večer odpovedala vse rezervacije. In kaj zdaj? Ob gledanju starih zemljevidov sva naletela na zanimivo Pohorsko transverzalo, ki se jo baje da premagati s kolesom. Pa sva šla! Najprej se iz Maribora zapeljemo pod nihalko, plačamo nekaj malega za karto in se povzpnemo na Bellevue. Nato pa po markiranih makadamih in res lepih cestah (razen nekaj izjem) vse do Slovenj Gradca. No, midva sva turo malce skrajšala, prespala na Kopah, nato pa sekala ovinek skozi Dravograd ter raje precej prej zavila v Vuzenico. Nato pa po dolini Drave nazaj do Maribora. 55 km čez Pohorje, pa še enih 84 km za povratek drugi dan, skupaj enih 140. Vreme? Hja, več o tem ob slikah.
Select All None
Prvi dan, zgodnje vstajanje in cca dveurna vožnja do izhodišča. Nihalka pri Bolfenku naju je povzdignila in ob 8.15 sva štartala z bicikli. Najvišjka točka dneva je bila Koča na Pesku pod Roglo, cilj pa Lukov dom na Kopah, kjer sva že enkrat prej dopustovala. Skupaj 55 km, malo gori, malo doli.  Čakanje na zagon. Imela sva kar problem najti parkirišče (neplačljivo, seveda), saj je ravno tisti dan potekala neka tekma ali trening za downhillarje. Kar prikladno, saj je spodnja postaja nihalke opremljena z brizgalnimi šobami in si lahko opereš kolo. Cena enosmerne vozovnice je 4 EUR plus 4 EUR za kolo, poteka pa vsako polno uro.  In gremo! Kabina je raaaaavno prav velika za eno kolo, mogoče ga je potrebno malce postrani postaviti.  Juretov bicikl je ravno še pasal.  Ok, 15 minut vožnje in smo na izhodišču, a kam naprej? Neke table sicer so, niso pa tiste tipične rdeče za PT - Pohorsko transverzalo. Ker je Jure imel gpx poti, sva jo mahnila na desno in čim prej s ceste zavila na makadam.  Namočena pot, a po gpx-u sodeč, kar pravšnja.  Nekaj pašnikov sekamo, zato je potrebno odpreti in zapreti še kakšno leso.  Na poti seveda sekamo več smučišč. Kar lepo, primerno za otroke.  Aha, naletela sva na prvo pravo markacijo. PT. Na poti pa gremo mimo pragozdnega rezervata Šumik, kjer je tudi 24 m visok slap.  Hmmm, v pragozdu nja se ne bi gospodarilo, sva pa nekaj ovinkov naprej slišala glas motorke... Prva malica pri zanimivih tablah.  Mogoče kakšne vikendice, ceste pa še vedno makadamske.  Še ena znamenitost, Klopni vrh. Visok 1340 m, tudi koča je tam.  Malo gori, malo doli. Mokra mivka je ponekod prav zoprno zavirala poganjanje pedal, na nekaterih mestih pa je bila cesta kar nerodno razrita. Veliko vode je v teh koncih.  Smrekov drevored.  Znak za Roglo. Tu so bili znaki za PT zelo jasni. 
Koča na Pesku. Tu sva s kolesom enkrat že bila, takrat, ko sva spala na Kopah. Hitro okrepčilo in...  gremo naprej.  Po krajšem spustu zavijemo na levo, tam pa kmalu naletimo na podrt most. Kako čez?  Ostanki ujme, ki je podrla povezavo do Lovrenca na Pohorju (prečrtan znak s prejšnjih slik).  Hja, copate in nogavice dol, bos čez, nato pa posušiti in obuti.  Jezerce na poti. Tu so postajale nekatere lokacije kar znane.  Uf, tu je bilo pa potrebno kar peš. V celem dnevu so bile recimo tri lokacije take, da je bilo potrebno kolo porivati, saj je bil klanec čisto razrit od vode.  Še eno jezerce. Hmm, kje pa so že Lovrenška jezera?  Muzej na prostem, sicer zagrajen s pastirjem, a z zanimivimi artefakti, predvsem v povezavi z gozdarjenjem.  Planinska koča Pesnik, kjer zavijemo ostro levo v klanec.  Vreme, a boš zdržalo?  In po zadnjem porivanju končno prilezeva do Grmovškovega doma na Kopah! So bili pridni v teh nekaj letih, kar naju ni bilo.  Na terasi doma se usedeva, naročiva pijačo, deset minut zatem pa se ulije kot pri norcih! Če pa to ni sreča...  Se vidi, da so dozidave še sveže, saj jim še ni uspelo speljati vse vode tam, kamor mora, in smo dobili moderen osvetljen tuš. Z natakrjem vred smo slikali to čudo.  Prespala sva v Lukovem domu na Kopah, le par sto metrov pod Grmovškovim domom, povečerjala, pozajtrkovala, nato pa preštudirala, kako bi prišla do Vuzenice. Jure je pridno izkoristil vso tehnologijo in si izdelal gpx sekanja.84 km povratka, večinoma pa gre za spust in malo gori doli ob Dravi. 
Začetek nad Lukovim domom, nato pa hitro na makadamsko cesto desno.  Zaenkrat sva še na PT, a bova kaj kmalu skrenila.  Označb ne manjka.  Nekje vmes naletiva na informativno tablo, ki ponuja kolesarsko pot do Vuhreda! A se boa kar držala google maps variante.  Asfalt po dolgem času.  Znak, da sva prav. Sv. Primož na Pohorju. Velika cerkev, baje.  Če se pa tu zgubiš... reme zaenkrat služi, ni vetra.  In sva v Vuzenici! Takrat sva se tu mimo vozila na zadnji dan počitnic na Kopah, kjer sva štartala v Slovenj Gradcu in se peljala do Vuhreda.  Dobro označena pot ob tirih.  Danes sva v bolj urbanem okolju. Asfalt je najin prijatelj.  Pazimo na odcepe.  Po vzponu se počakava na vrhu sedla.  Uradna pot gre naprej, midva pa sva skrenila desno v klanec, da sva prišla v Lovrenc na Pohorju.  Tu sva naletela na okrepčevalnico in si privoščila kavo. Opazila pa sem tudi, da so moji čevlji že zelo zdelani.  Ker so imeli delo na cesti, sva morala ubrati pot čez pašnike, da sva se zopet pridružila kolesarski poti. 
Sledimo železnici.  Označbe so zaenkrat kar primerne.  V Rušah je Jure zagledal lekarno, zato je šel v nabavo po kapljice za oči.  Tu naletiva še na neko drugo kolesarsko pot. Navigiranje postane težavnejše.  O, kaka lepa kolesarska pot! A ne za dolgo, saj je še v delu.  O, zdaj sva pa že blizu drugemu največjemu mestu v Sloveniji. Je to otok?  Že zelo utrujena prilezeva do Maribora, občudujeva mostove, pa greva pogledat še stari del mesta.  Labodji podmladek. Tu je Juretu šla baterija, zato je uporabljal moj telefon, sva pa videla stari del mesta, pa še malo okolice. Ko sva prišla do avta, sva oprala kolesi, jaz pa sem šla še po nove kolesarske čevlje. Stari so odslužili svoje.  Še celotna pot. Če želite, lahko od Jureta dobite gpx, ki sva mu sledila, se ga pa da dobiti tudi na spletu. Ni bilo komot, sploh zaradi razritih poti, je pa dovolj oznak, včasih še preveč. Priporočava.