Južni Bohinjski hribi, 24.-26.06.2021

Konec šolskega leta se je bližal in Jure je splaniral tridnevno turco čez podaljšan vikend. Pred kratkim je potekal gorski maraton štirih občin in sva šla malo pofirbcat, kje se je dalo teči. Prvi dan: štart v Podbrdu, vzpon do smučišča Sorica ter po grebenu do Črne prsti, prespat, nato po verigi preko Rodice, mimo Šije in Vogla do koče na planini Razor, tretji dan pa po senčki po mulatjeri nazaj do Podbrda. Vreme je zdržalo, prehude pripeke na višini ni bilo, pa še nasmejali smo se. Prvi večer ne vem, kaj me je bolj bolelo, noge ali ličnice. Več ob slikah.
Select All None
Prvi dan. Iz Podbrda oz. Trtnika se da po hitrejši poti direkt do Črne prsti, a midva sva izbrala ovinek proti Lajnarju, nato pa večinoma po grebenu do Črne prsti.  Železniška postaja pri Podbrdu. Zgodnja ura.  Levo pri cerkvi. Podbrdo poleg te premore tudi Mercator, bar in bencinsko postajo. Iz trgovine tudi naročajo zaloge za kočo na Črni prsti.  Sledimo markacijam za gorski maraton 4. občin.  Jutranji pogled na vršace nad Podbrdom.  Lepa pot, ki nas složno dviguje v smeri smučišča Sorica.  Ostanki vojaške utrdbe.  Lahko bi šla neposredno v smeri Vrha Bače in Črne prsti, vendar je dan še mlad in se prav nikamor ne mudi.  Po približno 2h urah hoje sva že skoraj na višini Porezna.  Tu je mogoče tudi s kolesom.  Prvi pogled v smeri Črne prsti.  Lepa potka nad gozdno mejo.  Sorica.  Tu se le usmeriva levo po grebenu.  Dela potekajo tudi na višini. En del poti je kar krepko poširan. 
Na vrhu zagledava stavbo in zaslišiva blejanje ovc.  Čreda nekaj zahteva.  Na križišču nad stavbo sva se malo iskala, a sva takoj našla pot naprej.  Lep pogled na današnji cilj - Črna prst.  Vklesana letnica 1920.  Približek poti, ki naju čaka, predvsem vzpon po cik-cakih.  Koča, mimo katere sva se verjetno enkrat peljala za gospodom pozimi, ko sva šla turno po smučišču Kobla.  Zapuščava travnike in se po kamniti potki vzpenjava do do zdaj dvakrat osvojeni Črni prsti.  Malica in čas za kakšnega možica.  No, tisti cik-caki, ki sem jih omenila malo prej.  Res veličastna markacija.  Še malo, pa smo na grebenu.  Se že vidi zaplata črnih skal, preko katerih sva že pekala in smučala.  Pogled v dolino proti Bohinjski Bistrici, lepo je vidna tudi Orožnova koča, kot eden izmed pristopov.  Še eden izmed pristopov. 
Koča Zorka Jelinčiča na Črni prsti.  Prihod ob pol enih. Ja kaj pa bova celo popoldne? Malo ljudi, malo zamegljeni razgledi...  Jure se je počutil kot doma :)  Pogled direktno proti Poreznu, desno nezgrešljiva Kojca.  No, kočo sta oskrbovali dve mladi oskrbnici (tretja je na dopustu, se izmenjujejo) in malo smo pomagali prinesti četrtkove zaloge z žičnice v kočo. Zaklepetali smo se z mladim Nemcem, zvečer pa še s tremi sodelavci, ki so skočili v gore po šihtu. Med novimi zalogami je bila tudi steklenica presenečenja. Peteršilju podobna zel je dala žganju poseben okus, ki me je spominjal na luštrek. In ker ga običajno damo v juho, je Anja na nalepko napisala "župa".  Eden izmed dvometrašev je pred kratkim praznoval rojstni dan, pa smo dobili za rundo. Imajo tudi pester izbor radlerjev. Okrog enajste smo se vseeno zguncali v pograde.  Začelo je pihati, prikazala se je megla, a luna je sijala skozi vse. Direkt skozi najino okno....  Po lepo prespani noči se nama ni mudilo naprej, zajtrk z jajci (skupina Izraelcev jih je kupila kar surove, verjetno so jih skuhali v kuhalnikih), Lepo vidna pot preko Rodice in Vogla do Koče na planini Razor.  Jutranje meglice, ki jih je prineslo nočno deževje, ki je malo ohladilo ozračje.  Lep dan se obeta.  Pred dvema tednoma so morali še kidati, da so prišli v kočo, ta dan pa ga je bilo le še za vzorec.  Verjetno Stržišče.  Jutranji Porezen na drugi strani doline s Snežnikom v ozadju.  Za razglednico - Bohinjsko jezero in Julijci.  Ni ravno mulatjera, a se da lepo hoditi. Meglice. 
...ki so se kmalu razkadile.  Na levi Matajurski vrh, na katrerega sva tudi skočila.  V smeri Vogla.  Nekaj snežišč je bilo, a so bila že dodobra zmehčana in se je dalo delati stopinje.  Povečava prehojene poti, dvometraši na poti. Še enkrat hvala za rundo.  Suha Rodica na poti.  Na poti.  Vrh Rodice. Bolj obljudeno kot do zdaj.  Pogled na Rodico. Štempelj lahko dobiš v koči na Črni prsti.  Desno Šija, levo Vogel.  Pogled nazaj.  Proti Šiji, malce vzpona do sedla.  Del smučišča Vogel.  Tu sva prehitela par punc, kar strmo, a dodelano z lesenimi stopnicami.  Šije nisva obiskala, je bilo pa potrebno prek Vogla. 
Žabiški Kuk  Pogled z Vogla na prehojeno sobotno pot. Tu sva naredila sliko enemu planincu, ki je po pisavi na telefonu bil verjetno iz Izraela.  Približek Črne prsti. Pa-pa.  Spust z Vogla proti Razorju. Tu so me začele boleti blazinice na nogah. Kar zoprno pri spustih...  Spust.  In končno, okrog dveh pri koči na planini Razor. Takoj je prišla oskrbnica in vprašala, če imava kakšne potrebe. O, ja, pivo paše.  Tretji dan - Začetek po gozdni cesti, nato pa odcep po mulatjeri malo gori doli. Nad Rutom se pot nadaljuje po lepi gozdni poti vse do Podbrda.  Grušnica, kjer je Žiga že bil.  Hja, gremo na pot. Jutranje pretegovanje okončin.  Vrh nad Škrbino.  Pogled na Tolmin. Če se ne motim, je tri ure hoje do njega.  Krave na zajtrku blizu odcepa.  Kmalu po odcepu pridemo mimo te koče. Kar naprej.  Zopet te označbe.  Da krave ne ugrejo. 
Z razliko od grebena je tu dovolj priložnosti, da si napolniš flaše. Čeprav sva nosila vsak po tri litre vode, jo je bilo treba dokupiti.  Rodica desno.  Kojca.  Prej 14, zdaj 11.  Malo gori, malo doli, vsekakor pa zelo zahtevno, če bi šli s kolesom.  Grapa, po kateri naj bi se Jure enkrat spustil.  Okraski narave.  Tu pa nisva mogla verjeti, kaj vse dela narava. Vsaj 50 m širine, popolnoma uničen pas, komaj kaj še raste.  Vogel desno.  Lepši del poti, so pa tudi klini in zajle.  Tunel s knjižico, kamor sva se vpisala.  Porezen postrani in lepo vidna Kojca.  Po odcepu za Rodico pridemo do gozdne ceste, ki se prav zoprno spušča, nato pa pridemo do križišča, kjer lahko gremo naprej po cesti do Ruta, ali pa tako kot midva, naprej proti Stržišču in posledično Podbrdu.  Označbe vztrajajo.  Razlaga? 
Široka cesta, most na poti.  Piramide še stojijo, tu pa po 88 letih že razpada.  Informacijske table o flori in kamninah.  Malica pri koritu. Pašteta še nikoli ni tako hitro izginila. Menjava nogavic in gremo.  Info tabla.  Info tabla.  ...  Malo iz gozda.  Wolžbatov senik.  Stržišče. Malo prej je bil odcep za spust prav do vasi, midva pa se drživa ceste nad njo.  Žičnica do Črne prsti. Za njeno upravljanje sta potrebna dva, eden spodaj, da nalaga, drugi pa na vrhu lepo navija več kot 2 km dolgo zajlo na kolut. Draga zadeva, zato sva tudi prvo noč največ zapravila.  Tu se je peljala župa :)  Naprej od Stržišča pridemo nad vas Kal.  Sedlo. Baje še ena ura do Podbrda, a je prej.  Od sedla navzdol, kar našarjena pot. 
Vršaci prvega dne.  Trtnik.  Skozi vas in po cesti dol, vmes pa po bližnjici mimo korita.  Lepa tabla.  Kot naročeno. Ohladitev po šestih urah na poti.  Berliiiiiiii.  Še zadnja slika pred zaključkom ture. Dva sta se mučila in ob enih popoldne kosila strmino nad cesto. Nato pa skok v Idrijco in na pice izpod peke pri Boškotu.