Gradiška tura (Otmarjeva smer) in Bogatinsko sedlo, 23. in 24.04.2021

Saj ni res, pa žal je. Prvi zapis v tem letu. Omejitve gibanja, karantena in je pol leta mimo. Zato sem oz. sva nestrpno čakala na malce off, beri dopust. Jaz sem si ga privoščil že na petek, saj mi je v četrtek zvečer padla ideja, da se zapeljem na Vipavsko pogledat to Otmarjevo smer v Gradiški turi. Nisem kaj preveč hitel, saj je ja dopust, predvsem pa zato, ker sva z Bojano imela plan za soboto stopiti na smučke, da ne bo res sezona brez turne smuke. Najbolje, da gremo pogledat, kako izgleda koronsko miganje.
Select All None
Nazadnje sva bila z Bojano tu leta 2016. Vas Gradišče zraven Vipave. Natančneje, parkiramo na parkirišču zraven kampa, nato pa sledimo tablam. Od lahkih sprehajalnih poti, do zavarovanih plezalnih smeri (Furlanova in Otmarjeva smer) ter tudi povsem plezalnih smeri, katerih oznake sploh ne štekam. Neke številke in črke. Morda pa kdaj, človek res nikoli ne ve.  Sledim oznakam za Gradiško turo, vendar pa nas table najprej pripeljejo do izhodišča za Furlanovo pot, ki pa sva jo z Bojano vsaj 2x že obdelala, zato nadaljujem v smeri oznak za Otmarjevo smer in po približno 15 minutah hoje od avta pridem do pogleda na sliki. Začetek Otmarjeve smeri v Gradiški turi.  Ta previs me je takoj spomnil na začetek plezalenga dela iz Bavščice proti Bavškemu Grintovcu, kjer sploh nimava slike, ker sva imela z Bojano toliko dela, da nisva kam čofnila. :)  Skobe, kjer morajo biti, če pa jih ni, so pa v skali zanesljivo stope, ki nudijo dovoljšnji oprijem. Spodaj se vidi pot, po kateri pridemo do izhodišča Otmarjeve poti.  Vsake toliko časa sem si vzel malce pavze - pogled na Vipavsko dolino je res prelep.  Otmarjevo smer bi jaz razdelil na 3 odseke. Prvi odsek je najtežji, kar je bilo vidno na prejšnji slikah, potem je tu 2. odsek, ki je prav zabaven, do 3. pa še nismo prišli.  Desno zgoraj mi nekdo beži.  Tu bi lahko rekel, da je konec 2. dela in začetek 3. dela poti. Vstop v 3. del je po potki malce naprej, nato pa spet v skobe.  Še prej pa spominsko obeležje.  Ja, gre kar direktno navzgor. Morda, da še omenim, da sem uporabljal samovarovalni komplet, ker če ga že imam, ga je bolje rabiti kot ne. Te pa zelo upočasni, čeprav le kam bi se pa mudilo v tej skali?!  Konec plezalnega dela Otmarjeve poti, sedaj pa še nekaj višincev do vrha Gradiške ture.  Sestopil sem po klasiki, čeprav je kar nekaj poti za navzdol.  Res ostro oko bo opazilo odsev sonca od jeklenic, čeprav je smer leva, torej Furlanova.  Iz toplega objema Vipavske dolino pa v povsem drug svet s temperaturami blizu 0 °C. Budnica ob 4.30 in iz Cerknega do Lepene (700 m) v Trenti, vožnje 1 ura in pol. Parkirišče v Lepeni zgoraj že polno oz. sva zasedla zadnje mesto. Ko sva se med vožnjo pogovarjala, se sploh nisva spomnila, kdaj sva nazadnje nosila smučke na nahrbtniku in hodila s turnimi pancarji. Že takoj, ko sva jih obula, sva se spogledala, če bova res v tem hodila. Itak, saj gojzarjev sploh nisva imela. Pa sva ob 6.40 začela hoditi, počasi, vendar trdno odločena, da nekam prideva, ker plana ni bilo. Določeno je bilo samo izhodišče.  Iz Lepene v smeri Krnskega jezera. 
Če se je kdo bal, da ni snega..  ...zgornja postaja tovorne žičnice po 1 uri in 40 minutah hoje. Do tu sva nosila smučke, čeprav bi šlo tudi z njimi, vseeno pa sva bila mnenja, da sva hitrejša.  Od tovorne žičnice v smeri Krnskega jezera pa pot, po kateri sem si vedno želel iti s smučkami.  Letošnji april ni zmagovalni, vseeno pa je še 2 metra snega.  S psi je res težko na nekaterih spustih in padci niso nič nevsakdanjega. Čeprav tu ni problem, na vrhu Kotovega sedla nekj let nazaj, pa se je zame srečno izšlo.  Temu lahko rečemo samo raj.  Ko sva prišla do pastirske koče, sva si privoščila zajtrk, namazala s kremo proti sončku in opazovala turaše, ki so prišli iz smeri jezera. Nimava pojma od kje, ker ura je bila res kar zgodnja, "šele" 9.  Po okrepčilu napadeva določen cilj, Bogatinsko sedlo oz. Lanževica, če se nama bo dalo.  Pogled na gozd, kjer se skriva koča, desno pa rob Velike Babe.  Sonce, zaliti vrhovi, letalo in helikopter. Ob povratku sva ugotovila, da helikopter ni šel na reševalno akcijo, ampak so vozili nekaj iz Lepene do koče, ker je bila očitno težava s tovorno žičnico.  Bojana je tu že imela težave s pancarji, ker so jo že dodobra obtiščali in obdrgnili, čeprav tudi sam nisem bil veliko boljši.  Kasarne v preobleki, ki nama še niso bile znane.  Levo Bogatin (1977 m) in desno Mahavšček (2008 m), slikana malce pod najinim ciljem, Bogatinsko sedlo. Lanževico sva odpikala, ker kondicije pa le ni toliko.  Na vrhu Bogatinskega sedla (1803 m) ob 11.10. Vmes sva imela sicer še 1 pavzo, sva pa mislila, da je bližje. Zato sva se odločila, da je dovolj. Tako sva tu na vrhu v travici kar lep čas sedela in občudovala lepote okoliških hribov, ki pa sva jih že obiskala, ne pa pozimi..  Bogatin. 
Pogled proti Komni oz. Domu na Komni.  Pred spustom še malce fotkanja, nato pa...  ...juhuhu. Vrhunske razmere, ravno prav odtajano in še mnogo terena, ki se ga ni še nihče dotaknil.  Pri kasarnah je bilo že toliko južno, da smučke niso dobro drsele, zato sva se držala leve strani, ki je bila nazadnje obsijana. Smučarije z Bogatinskega sedla je bilo za dobre 1/2 ure. Pri pastirski koči sva zopet namestila pse in jo mahnila v smeri Lepene.  Pred kočo nekaj ljudi in tu sva ugotovila, da bi lahko šla pogledat kako in kaj je pri koči, nenazadnje sva tu že spala, in to sama v koči, poleg oskrbnikov.  Zadnje slovo od planinskega raja, pot pa naju vodi v smeri zgornje postaje tovorne žičnice, kjer pa naju čaka še spust s smučkami.  Ta del pa ni bil taka uživancija, ker je toliko "količkov".  Vseeno pa je bilo nekaj zavojev tudi tu dobrih.  S smučanjem sva si privarčevala vsaj 1/2 ure hoje, sedaj pa res mukotrpna hoja v pancarjih.  Nekdo si je vzel čas in s kamni obložil ovinek,  Letnice tu mi ne gredo skupaj?!  Slap pa kdaj drugič, tabla pa pri domu Klementa Juga v Lepeni.  Turo sva zaključila ob 14.20. Dokaj naporna hoja, kondicija ni na ravno pravi ravni, smučarija pa zelo dobra in izkušnja v povprečju zelo dobra.  V domu je bilo mogoče dobiti pivo za prostovoljni prispevek in seveda sva si ga privoščila, ker si ga, razen domačega, nisva od avgusta 2020. Sedeži so pa že itak v avtu.