Kokrska in Jezerska Kočna, Grintovec

Vračanje, četudi sam, v Kamniške Alpe. Kočni po 5 letih, Grintavec po 7! Dolga doba in ti povzroči kar malce nelagodja, kam čas beži. Pa vendar, hribi ostajajo, morda malce bolj posuti. Bojana je izbrala pobiranje smeri ob cesti, ker je bila v Logatcu neka akcija, jaz pa sem si izbral že prehojeno pot na obe Kočni skozi Dulce, mimo bivaka pod njima. Ker sem dva dni prej daroval kri, sem se ture kar bal in ja, upravičeno, saj sem bil res švoh. Tura nudi od ležerne hoje po gozdu, zavarovanih delov poti z zajlami in jeklenicami, do prostega poplezavanja. Torej vse kar si lahko amaterski gornik zaželi. Vseeno pa na turi nisem bil sam, saj se mi je na Dolški škrbini pridružila Jelena, s katero sva osvojila še Grintavec. Priznam, da je bilo lažje v dvoje. Malce čveka in so višinci (cca. 250 m) kar minevali. Pa gremo.
Začetek s parkirišča malce pod kmetijo Suhadolnik, nato pa na križišču poti za Cojzovo kočo, levo, skozi Taško. Pri stari koči levo v smeri Dolcev, kalvarija po melišču do stene Kočen, nato malce veselega poplezavanja ter iskanja zbledelih markacij in vrh obeh Kočen. Med spustom proti Dolški škrbini sem pomalical, si nabral moči ter sopotnico na Grintavec, Jeleno, nato pa dol, ravno tako skozi Taško. Lepa tura, vsega po malem, predvsem pa razgledi, razgovori in sprostitev duše. Vzelo mi je 10 ur, pa saj čas niti ni pomemben.  Jutranji pogled v smeri Kočen in Grintavca. Ja, malce je bilo nekih meglic, vendar me v septembru ne skrbi več vreme, saj neviht tako rekoč ni več.  Od zadnje hoje tu je pa res dobro pomilo del poti.  Skozi Taško in pričetek malce bolj resnega dela poti. Zanimivo, da mi je bil povratek veliko lažji.  Tu gor si pa hitro.  Združitev poti iz doline v smeri Cojzove koče.  Pri stari koči je sicer znak, vendar pa je pot kar malo uporabljena, čeprav z njeno vidljivostjo vseeno ni težav.  Malce gori, malce doli, predvsem gori.  Dolina štarta.  Tu desno gre pot povsem dol, nato pa gremo gor in gor in gor....  ...in gor...pod skalami.  Lepši del poti.  Kratek del ravnine, da si človek malce opomore.  Z desne po melišču in v sredino slike, rahlo desno.  Grintavec nasproti je zelo dobra mera koliko je še do vrha. Ja, kar nekaj. :) 
Malce nad bivakom si privoščim zajtrk v obliki enega malega sendviča. Zadaj pa Kalška gora, pa tudi Krvavec se vidi.  Uf, 1. melišče. Sam kaj, ko....  ...pride še 2., še težje. Ja, tu sem pa kar dihal, počival. Korak naprej, pol nazaj. Res, kot Gestapo.  Vseeno se prebijam do vznožja stene.  Lepo poplezavanje, vendar pa markacije zbledele do konca.  Ker je bilo kar pestro in zabavno, tu sploh nisem kaj veliko počival, razen, ko sem gledal kje hudiča je kakšna markacija. Če je nisem videl, sem pač izbral svoj pristop in prej ko slej sem nekaj videl.  Sedaj pa ni več veliko, vsaj tako kaže sosed,  Zabave konec, zajle.  Pogled malce na drugo stran, tam v ozadju se kaže celo Storžič.  Tu sem tuhtal, če ne bi bilo celo bolje desno po grebenu. Ni videti ravno zahteven.  Ti pa verjetno Na Križu (2484 m), ker tisto tam zadaj desno pa je verjento Kljuka (2137 m). Za poštudirat, ker tam pa še nisem bil, sam danes pa res nisem imel energije, da bi lezel nazaj.  Vrh Kokrske Kočne (2520 m). Skrajno levo nimam pojma, potem levo najvišje je sosednja Jezerska Kočna (2540 m). potem desno od sredino slike je Skuta ter Grintavec (2558 m) povsem desno.  No, to je bilo že prej, vseeno pa gre b.p., se mi je malce naprej ob prijemu zajle klin izpulil. Še sreča, da sem imel drugo roko trdo prijeto za skalo.  Pofrezano, delo narave?  Na vrhu Jezerske Kočne (2540 m) in pogled na Jezersko stran. 
Desno Storžič, potem sem jaz in vrh zadaj Kokrska Kočna.  Na Jezerski Kočni pa res ni veliko prostora.  Familjarna vodnica iz Škofje Loke in njena starša, če sem prav razumel. Smo pa kar malce početali tam pod vrhom.  Spust in plazenje. Jao, a bi to kdo malce poštemal.  Rukzak potiskal pred seboj in sam po trebuhu z glavo naprej. I am too old for this shit :)  Na razcepu za Češko kočo lep pogled na Veliko Babo (sredina malce desno), nato desno Ledinski vrh in nato skoraj desno Mrzla gora, ki nisem zihr, če me bo videla.  Tu pa sem že v dvoje :) Na križišču poti za Grintavec in Dulce v smeri Cojzove koče, sem pomalical in med tem prid do mene simpatična gornica, Jelena, s katero sva nato skupaj napadla Grintavec. Na tej sliki pa levo špička je Jezerska Kočna, potem pa dolg prehod pod Grintavec. Kaj je to desno pa spet ne vem.  Pod Grintavcem, na njegovem severnem pobočju si vzameva z Jeleno čas, da narediva kakšno slikco.  Na vrhu Grintavca ob 14h. Gužve ni več take, kot je bilo videti ene 2 uri nazaj. Ja, lep dan, kar nisem navajen z Grintavca.  Le zakaj ta slika, ja zaradi melišča med vzponom proti Kočni. Kateri del melišča, ja najdaljši v smeri stene, kaj pa drugega. Pa naj kdo reče, da ni levi greben lepši, vmes pa že prilezeš.  Spust v smeri Cojzove koče, kjer se z Jeleno ločiva, saj gre ona levo v Kamniško Bistrico, jaz pa najprej na pivo, nato pa desno v smeri Suhadolnika.  Grintavec, 800 m višje.  Grem dol, kaj mi pa še ostane :)  Stara koča, čeprav ne vem, kje bi tu bila in odcep za Dolce.  Pri odcepu nas obvestijo o dolžinah poti. Zanimivo, da je Kokrska zahtevna, Jezerska pa zelo zahtevna. Morda bi bilo bolje rečeno, da sta obe z markacijami bolj švoh. 
Še zadnji pogled v smeri Kokrske Kočne (sredina desno) in pogorje levo, ki zna biti še zanimivo za kdaj.  Prvič sem šel tudi nazaj dol skozi Taško in ja, je veliko hitreje kot okoli.  Starost.  Zjutraj po cesti gor, sedaj po poti dol. Razlike nobene, izkušnja od zjutraj.  Ja lep dan, sicer sem kar sopel, pa je že za mano. Še pridem!