Rdeči rob, Škofič, Srednji vrh, Batognica in Krn, 12.9.2020

Poletja še kar ni konec in kaj nam drugega ostane, kot da ga izkoristimo. Sicer veliko bolj velikopotezne načrte sva zamenjala z bolj skromno, a vseeno doživljajsko turo. Tokrat sva s sabo povabila še Katarino, zato sva tudi malce prilagodila tempo. Pa smo jo kar dobro mahali po hribih nad planino Kuhinja. Več ob slikah.
Select All None
Start pri glavnem parkirišču in nato desno v smeri planine Sleme. Pri kravah smo zavili navzgor proti Rdečem robu, skok na Škofič, iskanje bližnjice v dolino, mimo jezera v Lužnici, skok na Srednji vrh, preko Batognice še na Krn in nato jadrno v dolino.  Ob sedmih so bili hribi še v senci.  Levo Krn, na sredi Batognica in desno Srednji vrh. Vse nas še čaka.  Po začetnem vzponu Jure zagleda zaraščeno pot, ki vodi naokrog v smeri pl. Sleme oz. pod M. Stadorjem.  Iskali smo sonce za malico, a se nam je še skrival. Smo pa zato uživali v pogledu na Rdeči rob. Skrajno levo se vidi travišče, kjer smo splezali na greben.  Travišče še od blizu. Malo pazljivosti, a se da priti na greben brez težav.  Jeeee, sonce in kratek skok na Rdeči rob (1913 m).  Tu čakam Katarino, da se zopet združimo.  Sama na vrhu Rdečega robu. Mala malica.  Fotka.  Luknje in useki izpred več kot 100 let.  Vrh Triglava nad oblaki.  Tu smo imeli še srečo, da nam niso nagajale meglice. Na sredini piramida kot spomenik padlim avstrijskim vojakom v 1. sv. vojni.  Due belle na Škofiču (2013 m).  Jezero v Lužnici. Kako pa dol? 
Pogled naprej po dolini, kamor gremo po spustu s Škofiča.  Jure je šel v izvidnico in našel prehod takoj po spustu s Škofiča v smeri Rdečega roba, desno po travi navzdol. Morda celo bolje, če se držimo rahlo levo v smeri spusta. Sicer zoprno travnat, a dovolj varen.  Nakazana potka in spust v dolino.  Ostanki nekaterih "lepših" časov.  Prekrasno jezero in okolica.  Preskok na Srednji vrh (2032 m), kjer sva že bila.  Čakalo nas je še prečenje podrtije, ki se ji reče Batognica (2164 m). Tu ne moreš reči, da si na vrhu, ker vrha preprosto ni. Še vpisna knjižica je kar nekje na sredini poti.  V iskanju štemplja (zaman).  Katarina se je odločila, da ima dovolj in je šla od sedla navzdol proti Kuhinji, midva pa sva jo mahnila še na Krn.  Tu sva bila (2244 m) pa že 4x, vendar ne zadnjih 5 let. Vseeno se mi zdi pot od jezera še najlepša.  Ljubezen na pašniku. Od 7.05 do 14.30, dve malici, pa še pivo v koči ter ekspres spust v dolino. Hvala za družbo, pa še kdaj!