Malo ob Kolpi in po njej, 26.-29,07.2020

Svoje plane prilagajava malce vremenu, malce želji po kopanju jarka za škarpo in tudi glede na to, če vzameva Žigo s seboj oz. ga dava v varstvo. Tokrat sva svoji ritnici dobesedno pregnetla ob Kolpi. Jaz se še sploh nisem navadil kolesarskega sedeža, čudiva pa se, kako, da ima Bojana letos z njim tudi težave. Izvirni plan je bil povsem drugačen, vendar je to že zgovovina, zato kar hop, hop na kolo.
Morda bo kdo rekel, da sva mehkužca, ker nisva štartala od doma, vendar pa je izkušnja izpred 3 tednov, ko smo z Žigo od doma šli na morje, še preveč sveža, predvsem na najinih ritih. Tako sva se odločila, da se zapeljeva do Kočevja in od tam štartava v smeri Fare ter nato ob Kolpi do nekam. Ta nekam so bili Srednji Radenci, kjer je prijeten majhen kamp. Ker pa so naju ritnice že prvi dan bolele, sva se odločila, da 2. dan izkoristiva za veslanje po Kolpi. No, pa ne bi prehitevali.  Prvi dan se nama je nabralo enih 67 km, vendar sva šla še nekaj pojest in je bilo še +10 km. Glede na profil gre skoraj ves čas navzdol. Vmesna špica je dostop do gradu Kostel.  Štart na velikem parkirišču pri bencinski in gostilni. Sem si rekel, da pri luči, kamerah pa že lahko pustiva avto za par dni.  Oprtana vsak s svojima torbama in direkt na kolesarsko do Kočevja.  Presenetila naju je cerkev v Kočevju. Res nisva vedela zanjo.  Malce naprej od Kočevja je en bike park in sva šla malce pogledat, predvsem, da si zapomniva kje se dobi pivo ob povratku.  V Livoldu sva šla desno in se sprijaznila, da morava pač po asfaltu in v klanec. Sicer je ura 10 zjutraj, pa vendar.  Nisem si predstavljal, da bom 2x v letu v Banja Lu(o)ki. ;)  Skočiva pogledat grad? Ja itak, saj je blizu.  Takoj sva se zamislila, kako so morali garati, da so spravili te kamne tam gor.  Parkirava, peš do vhoda, vendar pa na ogled notranjosti nisva šla.  Tam spodaj nekje je Kolpa.  Vzpon do glavne ceste od gradu je kar "prijeten", vendar je nato sledil spust do Fare, kjer se vključiva na cesto, ki vse do najinega današnjega cilja (tu še ni bil znan), poteka ob Kolpi.  Berlinski zid so podrli kdaj že? Pogovor z domačini je povedal vse, vendar ne bi tu o politiki.  Pit stop.... 
... Ta pa je res sedel!  Nekje sva se pač ustavila na pirčku, vendar pa je bilo pred nama še cca. 15 km kolesarjenja,  Vmes sva pregledala prav vse kampe, če nas kdaj zanese v te konce.  Ta je bil videti tudi prijeten.  Narcise na Golici res lepo zgledajo, ograja tu pač ne.  Morda za kdaj.  Kanjon Kolpe se malce raztegne,  Da sem res bil tudi jaz.  Prvi dan zaključiva v kampu v Sr. Radencih, kjer sva sicer planirala ostati samo en dan, vendar pa sta prvo pivo in bolečine na riti diktirala pavzo vsaj še en dan.  Če bi človek že pomislil na to, ob tem znaku zanesljivo ne.  Mucek v barčku.  Bojana ni mogla prehvaliti tega napitka, jaz sem se raje držal pri piru. Probal sem tudi lokalnega in ni bil slab.  Najino domovanje za 2 dni.  2. dan sva najela kajak in odpeljali so naju kar malce gor po Kolpi. Rečeno je bilo, da je 3 do 4 ure veslanja, pa sva midva zaokrožila na 7 ur. Seveda s postanki.  Štart v popolni bojni opremi. Marsikdo si ne nadene čelade in jopiča, pa že iz hribov sva navajena, da opremo uporabljava. 
Lepo počasi, malce hitreje od toka.  Bilo je kar vroče, zato sva imela kar nekaj pavz v senci, pa tudi en sladoled in pir je vmes padel.  Ko sva prišla nazaj v kamp, je Bojana morala malce pogledati živalce za ograjo.  Kot v ZOOju.  Dnevi kar bežijo in prišel je 3. dan, ko pa sva morala na kolesarki sedež. Plan je bila Vinica, do Damlja oz. Kota po pešpoti ob Kopli in ni nama bilo žal.  Iz kampa oz. sredine vasi Sr. Radenci se usmerimo po sredini travnika. Lahko pa štartamo tudi iz kampa, čeprav je nekaj stopnic in s kolesom pač ne gre direkt, zato sva raje šla malce naokoli.  Res priporočava, tudi peš je super.  Začetek te pešpoti, ki pa je povsem dovolj široka tudi za kolo.  Vasica Breg,  Info.  Hlada res ni manjkalo.  Vmes je tudi jama, v katero pa sva samo vstopila.  Info.  Jamski človek.  Čez kakšno podrto drevo je bilo tudi treba. 
Hm....  Pot je deloma tudi ozka, nekje prav ob Kolpi.  Mostiček.  Bila v najbolj zahodni (Robidišče), sedaj v najjužnejši, torej še dve vasi.  Vasica Kot, kjer se pešpot konča.  Naprej v smeri Damlja pa po asfaltu.  V Damlju je raj. Tu sva sicer s klapo bila 3 leta nazaj, vendar tedaj polno, sedaj pa skoraj nobenega. Tu je sicer šotorišče, vendar zaradi virusa trenutno zaprto.  Ja, moje novo 29" kolo, o sedežu pa ne bi.  Iz Damlja jo nato mahneva naprej v smeri Vinice, kjer na križišču Bojana skoči v trgovino po špagete in omako, pa seveda 2 pira.  V Vinici sta dva kampa. Kamp Kolpa in Kamp Katra. No, slednji je bil skoraj prazen in sva za eno noč ostala kar tam.  Prva dva dneva sva jedla zunaj, vendar če že vozim kuhalnik s seboj, špageti pa itak zmeraj pašejo.  Sploh se nisva zavedala, da sva dehidrirana in sva pivo zamenjala s špricem.  In pride tudi dan povratka.  Saj kilometrov ni veliko, vendar pa je kar nekaj višincev, vroče pa itak, čeprav sva štartala ob 8h.  Pozdrav jutru. 
Kamp Katra.  Kolpa še zadnjič.  Senca.  Utrinek.  Mimo tega pa nisem mogel. Zgodovina se še malce kaže na fasadi.  Če bi šla levo, bi padla spet v kamp izpred dveh dni, vendar kdaj drugič.  Mi2.  Na tej točki sem si oddahnil, saj je najvišja točka poti, sedaj pa res samo dol.  V bikeparku malce pred Kočevjem sva naročila 3 pire. Torej ta dva nista bila dovolj.  Avto naju je še prav lepo čakal na parkirišču, ura pa okrog 13h in žge kot pri norcih. Kaj se nama je utrnilo v spomin? Seveda Kolpa s svojim mirom, prijetnim kajakiranjem po njej, prijaznih ljudeh, lepih krajih. Kot sva velikokrat v hribih delala ogledne ure, lahko tudi tej Kolpi rečeva Ogledna!  Ker pa sva se peljala tudi v bližini Bloškega jezera, sva tam naredila en ogled. Priznam, da jaz nisem zihr, če bi šel v to vodo.