Kriški podi med 12. in 14. julijem 2020

Kako že pravijo, sreča spremlja hrabre. Glede na prehod hladne fronte v soboto in izredno nizke temperature v hribih ter ne ravno idealno vremensko napoved za naprej, sva vseeno rezervirala ležišče v Pogačnikovem domu na Kriških podih od nedelje do torka. Sam sem sicer te konce obiskal z moško družbo leta nazaj, vendar pa Bojana na ta del zemeljske oble še ni stopila. Ko je bila rezervacija potrjena, je moj notranji planer s polno močjo napadel zemljevide in ja, ponosen sem na plan, ki sva se ga tudi približno držala, čeprav Pihavec že od začetka ni pasal v plan, pa še veliko snežišče ter načeloma zaprta pot preprečujeta normalen dostop nanj. Prav nič pa ne skrivava več, da zbirava slovenske vrhove višje od 2000 m in tako sva na tej poti obiskala 11 takih vrhov. Ponosna pa sva tudi, da sva uresničila tudi cilj obiskati kraljico Škrlatico, ki se nama je 3 leta nazaj izmaknila.
Plan prvega dne je bil sledeč. Štart zjutraj s parkirišča v Zadnjici, nato do Pogačnikovega doma na Kriških podih, kjer pustiva 3/4 krame in nato Razor, Planja. Seveda, pa je notranji planer imel v mislih tudi nemarkirane vrhove in v bližini omenjene poti sta dva, Vrh Žlebičev (dejansko je to greben z enim najvišjim vrhom) ter Šplevta (Indijanček), ki na zemljevidih sploh ni označen, vendar na hribi.net obstaja opis poti. Pot nama je vzela cca. 10 ur.  Nedelja zjutraj ene 20 minut pred 6. uro zjutraj pri 9°C. Višina izhodišča med 650 m in 700 m.  Spodnje parkirišče v Zadnjici prazno, na naslednjem nekaj 10 metrov naprej pa recimo 10 avtov.  Tabla naju usmeri levo v smeri Pogačnikovega doma na Kriških podih, do kamor je približno 3 ure hoje.  Spodnja postaja oskrbovalne žičnice za Pogačnikov dom. Ko bi se lahko z njo človek zapeljal gor?!  Lepo speljana pot naju počasi dviga in odpirajo se pogledi na sosednje vršace. V sredini slike je ostenje Kanjavca.  Slika ne odraža dejanske hitrosti hoje :)  Trenta se nama odpira v ozadju. Desno najvišji vrh Bavški Grintavec, katerega sva praskala lani, nato pa Srebrnjak in Trentski Pelc, ki pa sta po prebranem zelo pestri brezpotji.  Po 3 urah dokaj ležerne hoje (so naju prehitevali) zagledava najin dom za naslednji dve noči. Približno na tem mestu je studenec, kjer sva napolnila porabljene vire tekočine.  Ni kaj, ena lepše postavljenih koč v slovenskih gorah. Sicer kar na prepihu, no, pa se vsaj cunje hitro posušijo. Višina tu je glede na zemljevid 2050 m. Levo na sliki je Bovški Gamsovec (2392 m), nad streho zgornje postaje žičnice pa Pihavec (2419 m). Med strehama se lepo vidi snežišče, ki je ravno na delu poti pri vstopu v plezalni del, cepina in derez pa nisva nosila s seboj. Poleg tega je uradno pot zaradi aktivnega podora zaprta. Morda pa 1x iz Luknje.  Po kratkem okrepčilu, praznjenju nahrbtnikov, jo udariva v smeri Razorja (2601 m).  Pot na Razor ni ravno dolga, vendar pa je zadnji, sicer s skobami, zajlami in klini zavarovan del, kar pustolovski.  Pot v smeri Sedla Planja (2349 m), kjer je križišče za Razor, Planjo in Vršič (lahko tudi Prisojnik).  Sedlo Planja s kažipoti.  Pot s Sedla Planja nas vodi v smeri Razorja po skalah, del poti pa je tudi po zelo zoprnem melišču. Fotografija je iz dela, kjer sva se opremila z varovalno opremo, kajti zaradi podora nekaj let nazaj je pot na Razor malce bolj zahtevna. Vreme pa se slabša, vendar kaj veliko ne moreva narediti. Levi delno travnat vrh in nato naprej po grebenu skalnat vrh je najvišji vrh grebena Vrh Žlebičev, katerega sva ob povratku tudi obiskala. 
Pogled na primorsko stran, natančneje na Planjo (2453 m), ki pa ji sledijo naprej vrhovi po literaturi izven najinega dosega.  Najtežji del poti na Razor.  Ni dolg, je pa direkt navzgor.  Počasi in previdno.  Po zavarovanem delu poti nas čaka še kakšna minuta ali dve hoje in smo na vrhu Razorja. Vreme se je pokazalo v vsej luči in zaprlo poglede na vse strani. Od doma sva potrebovala malce manj od 2 ur.  Ker ni bilo ravno razgleda na vrhu Razorja, sva jo mahnila navzdol, vendar sva skrenila s poti in malce ušla na najvišji vrh grebena Vrh Žlebičev. Na sliki je najvišji vrh, vendar pa je ta del za risarje zemljevidov in višinomere očitno kar zahteven projekt. Če se višine od zemljevida razlikujejo od 2486 m do 2199 m, da ne govorim o vrhu Vrh Žlebičev. Ker je to pred nami najvišji vrh grebena, sva določila, da je to to in pika. Sicer pa se greben nadaljuje.  Na vrhu možiček,  Vrh Žlebičev (najbolj verjetno 2486 m). V ozadju bi moral biti Razor. :) Je pa greben zelo zračen.  Po Vrhu Žlebičev jo mahneva nazaj na markirano pot in navzdol nazaj do Sedla Planja ter naprej na Planjo.  Na Sedlo Planja iz oblakov v smeri Prisojnika poslušava helikopter in čez čas se oblaki umaknejo ter pokažejo, da je na zajli pod helikopterjem pripet reševalec in še nekdo. Doma sem preveril in je res šlo za reševanje, ki pa se je srečno izšlo.  Proti vrhu Planje.  Pot na Planjo je lažja kot na Razor, čeprav ima nekaj izpostavljenih delov, vendar so v pomoč tudi klini.  Bojana že odpira knjižico s štemplji.  Mi2 na vrhu Planje (2453 m) ob 12:20, v ozadju pa se razkriva Razor.  Z vrha Planje pogled v Zadnjico. 
Čez čas se Razor in desno greben Vrh Žlebi povsem razkrije.  Pot na Razor levo in najin del potke po grebenu Vrha Žlebi.  Tu Pihavec levo, Kanjavec v sredini ter ostala "šara" se pokažejo. Kar lep čas sva uživala na vrhu Planje, saj noge niso več ravno frišne.  Glede na stanje vremena in čas se odločiva, da najdeva vrh, imenovan Šplevta (Indijanec), ki na nobenem izmed najinih zemljevidov ni zapisan, višina pa 2382 m. Hm, kako bi opisal pot na ta osamel vrh pod Razorjem. Če gremo od Pogačnikovega doma v smeri Razorja, po recimo 5 minutah hoje, morda 7 minut, pridemo do tega dela na tej sliki. S poti nato skrenemo desno v brezpotni svet, kjer iščemo najoptimalnejše prehode. To brezpotje ni težavno, edino orientacija morda kdaj malce ponagaja.  Ta zmazek je Šplevta (Indijanec). Držimo se levo in nato lepo po širokem grebenu na vrh.  Prvič se nama za kratek čas pokaže tudi Triglav. Levo pa za jutri planiran nemarkiran vrh Kriški rob (2357 m oz. 2366 m), če seveda ne bova ravno preveč utrujena, saj je bila v planu kraljica Škrlatica.  Od ljudi pozabljeni deli hribov, pa vendar fenomenalne oblike.  Na vrhu Šplevte (Indijanec), 2382 m, se v vsej svoji veličini pokaže Kriška stena in po dolgem času nama pogled seže tudi v smeri Škrlatice (2740 m), pa čeprav je vrh v oblakih.  Bojanin indijanski pozdrav z vrha razglednika na Kriško steno ter dolino Krnice.  Krnica, desno Špik.  Ura 15.30, pa čeprav so noge super, se odločiva, da je čas za pivo in okrepčilo, da si nabereva moči za naslednji dan.  Tudi Stenar se je odločil, da se zadeka. Ja, dovolj je za danes.  V domu pivo, odličen ješprenj, klobasa, makaroni in seveda malce žganja, saj je bilo tudi na soncu dodobra mraz. Pogled izpred koče na, po mojem, naravni križ.  Prvi dan nama je pot vzela 10 ur, višincev pa ne štejeva. Kljub dnevu sva odšla spat malce po 20h, saj je bila budnica ob 6h. Spomini na prvi dan so še vedno živi, meni osebno pa se je najbolj v spomin utrnil pogled s Šplevte (Indijanec) na Krnico ter Kriško steno.  Že sam pogled na zemljevid pokaže, da je plan 2. dne hud, saj ne, da je Škrlatica 2. najvišji vrh v Sloveniji, je tudi hudičev daleč, pa ni važno od kod se je lotiš. Čeprav je s Kriških podov do nje "le" 5 ur, je pa potrebno gor-dol-gor-dol-gor, pa seveda tudi nazaj. Najprej se od doma dvignemo na Bovška vratca (cca. 300 v. m), nato sledi spust za cca. 200 v.m., potem pa zopet gor na Rdečo škrbino (2500 m, cca. 300 v.m.) ter spust v Zadnji dolek (cca. 300 v.m.), potem pa se šele lotimo stene Škrlatice (2740 m, 500 m). Samo v eno smer to znese cca. 1100 v.m. vzpona. Deklariran čas hoje je 5 ur, zato sva se odločila, da morava štartati vsaj ob 7h, saj sva ob povratku imela v planu še Dolkovo špico, Križ in Kriški rob.(rdeča pika). Sicer so ti vrhovi zelo blizu poti, pa vseeno vzamejo čas in energijo. 
Jutranja Trenta napoveduje lepo vreme, čeprav je še vedno dokaj mrzlo in veter tudi neusmiljeno brije.  Ah ja, pa kaj je to na tej drugi strani, kamor morava? A vseeno greva? Pa ja, kaj naj pa drugega!  5+5 je 10. Ni ravno težka matematika. :)  Po 1/2 ure hoje se tudi Stenar (levo) malce pokaže.  Zgornje Kriško jezero (2158 m) iz katerega se napaja tudi Pogačnikov dom. Ja, to vodo smo pili in midva sva bila povsem ok.  Levo Razor, desno pa včerajšnja Šplevta (Indijanec).  Pot v smeri Bovških vratc.  Ovce na Kriškem robu. Pa kje so gamsi in kozorogi?  Bovška vratca (2350 m). Super, samo še 4 ure. :)  Na drugi strani Bovških vratc pa aleluja! Meglice in oblaki se umikajo. Morda pa vseeno dan postane Škrlatici primeren?!  Sledimo markacijam, da ne gremo recimo v Vrata.  Križišče za Dolkovo špico in Škrlatico.  Dolkova špica (2591 m) se skriva, pot pa nas pelje levo v smeri Rdeče škrbine, itak, da je melišče.  Malce gori, malce doli.  Končno malce družbe. 
Mladi kozorogci,  Pot proti Rdeči škrbini nas vodi po še kar zoprnem melišču, vendar je pač treba. Vseeno pa naju pogledi hrabrijo, saj se je Prisojnik že povsem pokazal.  Rdeča škrbina (2500 m), desno pa nemarkirana, vendar z možici označena pot na Dolkovo špico.  Kakšna podrtija, pa še klanec!  Tu dol. Bojana je celo rekla, "no way". :)  Le kako bova šla tu nazaj. Spodaj Zadnji dolek in stena Škrlatice.  Spust v Zadnji dolek sploh ni bil tako hud, za nazaj bova pa videla, sedaj pa najti vstop v steno.  Pogled na podrtijo z Rdeče škrbine. Desno Rogljica (2547 m), ki je tudi izven dosega, kar bomo videli na sliki s povratka.  Pohvale markacistom, prav nikjer ni težav z orientacijo.  Ja seveda, melišče, kaj pa drugega. Škrlatica pa v oblakiih.  Na tem delu opaziva dva para palic in zato tudi midva pustiva palice in pričneva s "šlatanjem" skal.  Po cca. 10 minutah pridemo do dela, kjer se prične železnina in oprtava varovalno opremo.  Pot na Škrlatico je zahtevna, saj je prepadna, pa tudi zavarovani deli so na nekaterih delih za ne ravno pogledati navzdol.  Do dela poti po grebenu od "podna" sva rabila 1 uro, sedaj pa še cca. 20 minut. Aja, oblaki so šli in sonček naju spremlja na vrh Škrlatice.  Joj, koliko šare! Visoki, Srednji in Spodnji Rokav (sami alpinistični vzponi, izven dosega). Daleč so! 
Pogled na  Dolkovo špico, zadaj pa celo kuka Razor.  Modre pike spust in vzpon na Rdečo škrbino, zelene pa pot na Dolkovo špico.  JEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE, KRIŽ! Po 4 urah in pol od Pogačnikovega doma na Kriških podih na vrhu Škrlatice (2740 m).  Križ Škrlatice mi rase iz glave :) Bravo Bojana, če sem prav štel je Škrlatica najin 113. osvojen dvatisočak, in to na ponedeljek 13.7.2020. Tudi sam sem ponosen, no, saj se vidi.  Špik levo od sredine je kar nekaj nižji. Desno pa Mala in Velika Martuljška Ponca. Uf, tudi ti dve sta izven dosega. Glede na zapise na hribi.net, morda bolj zimski vzpon, čeprav verjetno žal sploh ne.  Prelepi razgledi.  Panorama z vrha Škrlatice. Omeniva naj še, da sva srečala 7 ljudi, ki so vsi že šli navzdol in niso imeli žal takih razgledov.  Ker je naju čakal še dolg povratek, sva na vrhu Škrlatice le kratek čas uživala v razgledih, malce pojedla, popila, nato pa nazaj. Tudi Triglav se otresa oblakov.  Meni osebno se je spust s Škrlatice zdel lažji, Bojani pa 1:1. Hvala za pot!  Še nekaj metrov do...  ... malice! Ja, sva jo rabila, saj skoraj 6 ur nisva pojedla nič konkretnega (ura 13h). Strneva misli o dosedanji poti, predvsem na in s Škrlatice...če je dan lep, kondicija primerna, motivacija, potem je pot odlična! Če le kaj manjka, je lahko prekleto zagamana.  Klobasa je pomagala, da sva se odločno spopadla z vzponom nazaj na Rdečo škrbino.  Malce pred zadnjim vzponom proti Rdeči škrbini se obrnem in jo pogledam, Škrlatico. Zelene pike kažejo grebensko pot na vrh, ki sicer poteka bolj po drugi strani, modra začetni del po melišču in nezavarovano po skalovju, rdeče pa zavarovan del, zanesljivo pa ta del ni točno označen.  Presenečena sva zelo hitro skoraj na vrhu Rdeče škrbine.  Del poti na Rdečo škrbino je zavarovan z jeklenico, vidimo pa dobesedno podrtijo. 
Vzpon na Rdečo škrbino nama je vzel le dobre 1/2 ure, vreme super, energije pa še povsem dovolj za še kakšen vrh ob poti.  Rogljico sem že 1x omenil, visoka je 2547 m, sprašujem se le kako je nekdo na vrhu postavil možica (poševna ploskev na vrhu). Kapo dol!  Pot na vrh Dolkove špice ni markirana (kljub zemljevidu), vendar pa je zelo dobro označena z možici, pa tudi težka ni.  Škrlatica v ozadju z vrha Dolkove špice. Drugi osvojeni vrh dneva.  Spust z Dolkove špice do Rdeče škrbine. Malce prostega poplezavanja.  Takih pušeljcev je bilo na poti ogromno. Prav luštni so.  To naju čaka do Bovških vratc.  Pot z Dolkove špice preko Rdeče škrbine. Še sreča, da sva zjutraj imela oblačno. :)  Gledava okoli in ne najdeva od kod bi tak kamen priletel.  V dolini mastno plačamo za take lepe aranžmaje.  Iz Dolkove špice do Bovških vratc sva rabila 1.5h in prav vesela sva bila pogleda na posteljo spodaj. :)  Preden sva z Bovških vratc skočila še na Križ, sva si dodobra ogledala Kriški rob, ki sva ga imela tudi v planu, saj je zraven poti. Najprej sem imel idejo, da jo mahneva kar po grebenu gor, vendar pa bi bil vsak zdrs lahko zelo neprijeten, zato sem se bolj ogreval za vzpon z začetkov na melišču, ki je na tej sliki vidno na levi strani in ga pot do Pogačnikovega doma tudi prečka.  Žiga bi rekel: "Lepe skale!"  Pot v smeri Križa, seveda pa je Triglav tu vseeno glavni.  Morda učne ure? 
Pot na Križ, desno se kaže Stenar.  Triglav ni sameval.  Tudi Križ naju je sprejel, zadaj Dolkova špica in nad njo štrleča Škrlatica.  Zgornje Kriško jezero v vsej svoji lepoti!  S poti proti domu, točno nad Zgornjim Kriškim jezerom, je melišče in tu sva zapustila pot v smeri Kriškega roba (2357 m), ga v rahlem vzponu prečkala in prišla do...  ... ene grapice nad meliščem, kjer se je prav lepo dalo povzpeti. Držala sva se leve strani.  Brezpotje. Tudi zdrs tu ni prav nič usoden, glede na prvi plan po grebenu.  Ovca se sploh ni zmenila zame.  Saj jih je več!  Bojana s svojim izrazom kaže, pivo, pivo, pivo :) Ja, sedaj pa res na pivo!  Spust do poti.  Vstop oz. izstop nad meliščem v/iz grapco(e).  Sonček pred Pogačnikovim domom nas je prav prijetno grel, da smo se morali s pivom malce hladiti, če pa je zazeblo, pa je prisrčnica prav prišla.  Res, da je bil 13. vendar za naju super dan. Kljub malce več kot 10. urah hoje sva imela razglede, živali, rožce, skale, travo, 4 vrhove, predvsem pa dobro voljo in vztrajnost.Bojana je fasala kar velik žulj, ki smo ga s pomočjo žganja uredili, oba pa sva tudi fasala odrgnine v gojzarjih. Pa še tole, s seboj sva imela 3 L Isostarja, 1.5 L vode in 1 L čaja. In spila sva vse! Le kaj bi bilo, če bi bil dan topel in povsem jasen?!  Tudi 2. noč sva pričela po odličnem pasulju in kmečki pojedini, in to že ob 20h. Sva kar popadala v posteljo. Zgodnja ura vstajanja je to zahtevala, pa tudi zadnji dan ni bil ravno mačji kašelj, zato sva ga ravno tako pričela ob 6h z zajtrkom in ob 7h štart. Tokrat pa polna nahrbtnika, vendar pa manj tekočine. Zadala sva si najprej Stenar, nato vzpetinica nad Dovškimi vrati imenovana Dovški Pihavec (2234 m), Bovški Gamsovec (2392 m) in nato v Luknjo ter do avta. 
Ker sem sicer tu že bil, pa se za zgodovino nisem še prav nič zanimal, me je tokrat zanimala vsaj zgodovina Pogačnikovega doma, saj sem predvideval, da je iz časa kakšne vojske, pa sem se uštel.  Portret Jožeta Pogačnika. Lahko se samo zahvalimo zanesenjakom, ki so takrat skoraj brez opreme lezli po teh kucljih in razmišljali vnaprej, da se mi sedaj lahko varno skrijemo, naspimo ter tudi poveselimo.  Morda zgledava malce blesava, sam čelada v nahrbtniku...raje na glavi.  Kolesa? Tu? No, midva nisva nikogar videla z biciklom.  Če sva prejšnja dva dneva pričenjala na drugi strani doma, naju je zadnji dan pot peljala v drugo smer.  Stenar je ravno prav daleč, da se sonce lahko pokaže.  Še zadnji pogled z bližine na dom in Planjo ter Razor v ozadju. Hvala oskrbnici ter osebju v koči, saj sva se odlično počutila, hrana je pa tudi odlična+porcije so pravšnje.  Pa dajmo reči kakšno glede Pihavca. Pihavec bi bil v planu danes, pred Stenarjem, vendar pa snežišča...midva pa brez opreme. Ja nič, pa kdaj drugič, saj ne bo šel prav nikamor.  Križišče, vendar ne na Pihavec.  Podor naj ne bi bil težava, snežišče pač ja.  Priznati morava, da sva noge že konkretno čutila, vendar pa še sreča, da današnji plan ne zahteva dolgih vzponov.  Kriški rob, najin včerajšnji zadnji vrh.  Še vizualna predstavitev najine poti. Zelene pike kažejo markirano pot Pogačnikov dom-Bovška vratca (Križ), modre pa najin pristop.  Na te težkokategornike sva čakala 2 dni.  Polica. 
Najprej Stenar.  Možic.  Stenar se je počasi začel zakrivati. Morda sva žetone za lepo vreme včeraj pokurila.  Vrh Stenarja. Če že razgleda ni, sva bila pa prva.  Stenar 2501 m.  Le zakaj jih je na tej strani več?  Dovški Pihavec (2213 m) tik nad Dovškimi vratci, zadaj pa zadnji vrh, Bovški Gamsovec.  Najprej malce po grebenu, nato malce železnine in smo na vrhu. Po nekaj minutah hoje srečava legendarnega strelca Rajmonda Debevca, s katerim smo izmenjali nekaj besed in se tudi spomnili srečanja na Viševniku izpred nekaj let. Morda pa še kdaj.  Pot skozi Sovatno.  Pihavec in s problematičnim snežiščem, pa še podor je tik nad njim.  Ozka pot, na nekaterih delih nezavarovana. Desno pa prosti pad.  Zadnji zahtevnejši vzpon.  Pogled nazaj malce pod vrhom.  Pogled proti Luknji.  Bovški Gamsovec (2391 m) ob 10h. 
Dolina Vrata in lepo vidno prečenje poti čez Prag.  Ja,ja, sem pa kozorog na Gamsovcu.  Še zadnji pogled na Kriške pode s Spodnjim Kriškim jezerom in naravnim križem.  Spust proti Luknji.  Ker nočeva ponavljati napak iz preteklosti, sva te vršace ob poti kar obiskala.  Prvi...spodaj pa viden naslednji,  Prileže se malce drugačen teren, bolj prijazen očem.  Povsem sam v tej divjini.  Drugi vrh, verjetna višina 2019 m, vendar nikjer ne najdem imena. Ja, pa nič.  Ker je Pihavec s strani Kriških podov problematičen, se na forumih pojavljajo zapisi o pristopu nanj iz Luknje. Glede na ogled in tudi zapise na forumih je to melišče pravi vstop.  Tudi možic kaže mesto vstopa v smeri Pihavca. No, midva sva imela teh skal kar dovolj.  Luknja in kača v dolino.  Verjetno je že 10 let od teh Plemenic.  Levo še neosvojen Zadnjiški vršac, levo pa Zadnjiški ozebnik. V sredini pa Lepo špičje.  Frišen podor tik pod Luknjo. 
Zip line bi tu bil kot nalašč.  Tišina, ki jo prekine edino glas svizca.  Odcep za kočo na Doliču.  Bojani sem kazal pot skozi Komar.  Odcep nižje za Komar v smeri Doliča.  Kapelica nam kaže točko vstopa v Komar.  Še zadnji pogled proti Luknji.  Nisva se mogla upreti pranju.  Tam gor sva pohajkovala.  Bojanina knjigica.  Tokratna najina pot z Bojano je bila po nekaj letih prva za več dni. Spoznala sva, da se v hribih zelo dobro dopolnjujeva, si zaupava in motivirava. Žal pa so najini pogovori potekali tudi v smeri teh najinih dvatisočakov, saj so sicer še, vendar pa lahkih skoraj ni več. Ja, bova pa Žigo peljala in tako mu lahko predava izredno veliko izkušenj. Lepo je bilo!