Rodica, M. Rodica, Čez Suho, 23.05.2020

Ko sva se z Bojano pogovarjala kam, sva ugotovila, da sama nisva šla v hribe od konca decembra 2019. Skoraj težko verjeti, da je preteklo 5 mesecev. Seveda smo šli z Žigom, vendar sama pa ne. Ker sva imela plan obisk Stopnika pri Bokiju, nisva imela veliko domišljije in edina pametna se nama je zdela Rodica, in to iz Ruta, potem pa bova že videla kako in kaj. Izkazalo se je, da je bila turca prav prijetna, zato najbolje, da kar skočimo.
Select All None
Izhodišče je bilo eno izmed križišč makadamske ceste nad vasjo Rut v Baški grapi. Nato pa samo sledimo markacijam in smernim tablam za Rodico. Na njej sva stala po 2 urah in 5 minutah zelo počasne hoje, ker nisva bila ravno zagnana. Nato pa je padel plan, da poskušava najti pot, ki je z vrha Rodice lepo vidna, na sliki označena z rdečimi pikami. Na zemljevidu je označena s črtkano črto, torej nemarkirana, vendar pa naj bi bila. Hja, saj bomo videli kako je z njo. Povratek do avta pa po lepi, deloma sicer podrti, poti oz. mulateri od Pl. Razor do Stražišča. Celotna pot s 30 minutno pavzo na Rodici nama je vzela 6 ur in 30 minut.  Lahko bi štartala tudi iz vasi Rut, vendar sva tako prišparala kakšno slabo uro hoje, ki sva jo raje namenila pohajkovanju malce višje. Štart ob 7:10.  Leta 2013 pa sem tu pustil avto. Kakšnih 5 minut hoje višje od tokratnega parkinga.  Tudi z biciklom bi šlo.  Odcep poti za Rodico, desno. Levo pa sva čez nekaj ur prišla nazaj.  Lepa potka, sončka pa ni, ni.  Pogled na vas Rut, levo, in vas Grant, desno. Levo zgoraj pa Porezen in desno Kojca.  Sopihanje, jamranje, pa vseeno sva prišla toliko visoko, da se je le odprlo. Levo vidimo Žabiški Kuk, desno od njega špičasti Vogel, desno v ozadju Vrh nad Škrbino in Tolminski Kuk, v verigi proti nam pa najbolj izstopa Šija.  Skoraj sva že. Še enih 10 minut.  Pogled na za naju še neprehojene kuceljčke proti Črni prsti.  Bojana je vodila celo pot in tako ji je pripadla tudi lovorika.  Škoda, ker svetloba ni bila najboljša. Bohinjsko jezero je vzvalovila ladjica. Osrednji Julijci pa tudi obupujejo nad snegom.  Po spustu z Rodice sva obiskala še malo Rodico.  Z Male Rodice pogled na višjo sestro, 1966 m visoko Rodico.  Kakšna škoda :) 
Žabiški Kuk zadaj, vendar naju je bolj matrala potka na grebenu spodaj. Dobro jo vidimo, pa jo bova našla?  Igra narave.  Igra narave navzdol.  Igra narave navzgor.  Pri tej tabli se moramo usmeriti levo, če hočemo malce nemarkiranih poti.  Super, lepo vidna od tu, kje pa je začetek?  Z vrha moramo kar precej levo, nato pa skozi to čistino, ki jo je v najinem primeru označeval tudi možic.  Nekje sredi ruševja en WC papir in kos plastičnega traku. Predvidevam, da je to namenjeno markiranju.  Sedaj pa ni več dvoma.  Že skoraj mal dolgcajt.  Ostro oko bo opazilo del poti, ki jo spodaj sekava. Sredina slike skoraj.  Narava tu zgoraj ima zelo veliko zamika glede na naša domovanja.  Poti dejansko ni, velja pa pravilo, samo po grebenu.  Sledenje grebenu nas pripelje do križišča z željeno potjo od PL. Razor do Stražišča. Odcep sva označila z možicem oz. bodimo fer, ga je Bojana.  Pa za z biciklom. 
Nekaj slik nazaj smo videli ta usek.  Pogled na greben po katerem sva prišla na trenutno pot.  Malce podrtije.  Sem se spraševal, ali je dandanes človeštvo sploh še zmožno narediti tako pot s škarpami, tuneli, mostički?!  Huda Stopna z vpisno knjigo.  Tudi rožic je kolikor hočeš.  Hja, pa golazni tudi. V 14 dneh je to 2. kača, ki sem jo srečal. Za razliko od tiste izpod Bogatina, ki se je povsem nepremično sončila, ta ni bila na miru, ampak je kar jezno pogledovala proti nama. Strupena ali ne, niso nama všeč.  Odcep s...  ...klopco.  No pa sva na križišču oz. odcepu za Rodico.  Srečala sva samo en par, avtov pa je bilo kar nekaj. Sedaj pa na odlično Bokijevo pivo v Stopnik, po Žigca v Cerkno in v Žibrše, ker nedelja pa je bila rezervirana za kuho piva.