Mahavšček, Bogatin in Krnsko jezero, 09.05.2020

Ko imaš vsega preveč, ko si non-stop z mislimi v službi, ko bi najraje rekel "adijo"... obstaja zdravilo. Zelo dolga hribovska tura! Po 3. letih sem šel povsem brez "nahrbtnika", vmesni cilj zadan, vendar 1/2 dneva po navdihu, in ratalo je 10 ur in pol na poti, torej ene dobrih 9 ur hoje.. Cilj je bil dvatistočak Mahavšček (2005 m oz. 2008 m) nad dolino izvira Tolminke, morda nato Bogatin (pod dvemi jurji) , vmesnih nekaj ur neznano, povratek čez Prehodce nazaj. Po mojem je bilo to 1., da sem šel na turo brez izdelanega plana, morda za koga neodgovorno, vendar v trenutnih razmerah povsem na mestu. Ma kaj, gremo!
Select All None
Mahavšček je vrh v pogorju nad dolino izvira reke Tolminka. Nanj ni ravno komot prilezti, kajti markirana pot nanj se vije po grebenu od Tolminkskega Kuka, preko Ksera in Vrh Škrli, pa vse do Bogatina. Seveda izbrana pot niti približno ni peljala tam, ampak samo recimo 1/4 prehojene poti. V tistih koncih sem bil nazadnje nesrečnega 18. avgusta 2018, zato sem moral na neke vrste zaključek. Takratnega notranjega klica med Kserom in Vrhom Škrli, da moram domov in ne naprej do rezerviranega ležišča v koči pod Bogatinom, ne bom nikoli pozabil. Tako sem s tokratno turo hotel neko nadaljevanje, kajti imel sem oz. imam občutek, da sem obtičal, lost in space. Že sam začetek ture je bil drugačen, kakor bomo videli v nadaljevanju, potem pa tudi naključne odločitve, na katere sem upal, da se bodo zgodile, saj vsakodnevno planiranje pri tem delu od doma me dobesedno ubija! Preden gremo naprej, pa vseeno nekaj statistike. Štartal sem malce pred pl. Polog ob 6.26, pred avtom pa sem stal spet ob 16.51. Višina štarta je cca. 440 m.n.m., Mahavšček pa 2005 m. Na hitro preračunano je to 1600 m navkreber, kar za cca. 4 mesece "pavze" ni malo. Hvala sinu Žigu, da potrpežljivo sedi v nahrtniku, ko fotr z njim trenira nižje kuclje. Kot sem pred nekaj dnevi poslušal na Valu 202 intervju z znanim maratoncem Haile Gebrselassiejem, je vse v glavi. Ja in res je! Še to, če se morda spomnite, da je on vedno tekel z eno roko ob telesu. Zakaj? S tekom je pričel kot otrok, ko je tekel v šolo. Vsak dan 10 km. In v šolo je tekel s knjigami, ki jih je z eno roko držal ob telesu. Tako mu je gib ostal za vedno! Modre pike kažejo vzpon, zelene pa spust.  V teh koncih niti približno nisem bil prvič in zato je potrebno izkoristiti preteklo znanje, ki mi je narekovalo, da ponavadi pri spustu od izvira Tolminke trpim kot svinja! Ja, pa saj z biciklom bi bilo pa lažje, in zakaj ne! Tako sem pri vzponu pridobil 1/2 ure, pri povratku pa vsaj 3/4 ure. Štart ob 6:26. Del poti seveda sem gonil, vendar pa sem v klanec bicikel porival, saj sem si rekel, raje spočit rinit, kot zmatran hodit.  Mahavšček. Snega ni videti, zato nisem vzel s seboj zimske bojne opreme; hja, zajebal sem, kaj naj rečem.  Po 1/2 ure od avta sem zaklenil bicikl in nadaljeval peš.  Pri izviru Tolminke celo voda! Zadnja dva obiska sta bila povsem sušna.  Pot od izvira Tolminke do pl. Dobrenjščica ni markirana. Od lovske koče s prejšnje slike se držimo desno, malce navzdol, čez most, do pregrade in malce naprej od nje desno. Odcep sem slikal nazaj grede!  Zmeren tempo me je počasi dvigal, vendar pa so bile misli samo pri službi.  Pot, ki je primerna tudi za spust s kolesom, kar so narekovale špure zaviranja na določenih mestih.  Od Stadora, Rdečega roba, Škofiča, Vrha nad Peski do Krna. Snega je na severnih pobočjih še ogromno, zato sem tu prvič pomislil na dereze in cepin v avtu.  Pl. Lašca na drugi strani. Lansko leto sem tam zajtrkoval in ja, ena izmed lepših planin.  Do pl. Dobrenjščica, ki je dejansko lovska koča, sem potreboval 1,5 ure, višincev pa cca. 1000 m. Ja, ta šiht me res preganja. Na planini malce posedim, izmenjam nekaj stavkov z lovcem in nato nadaljujem naprej.  Zanimivo, da na zemljevidih je Dobrenjščica, nad vrati pa je j izginil.  Še 1x, najlepše alpe pri nas!  Od pl. Dobren(j)ščica sem nadaljeval po markirani poti v smeri Prehodcev, vendar pa pot na Mahavšček zahteva cca. 500 m direkt gor po melišču. Od planine po cca. 10 minutah hoje uzremo na desno tole na sliki in zagrizemo v klanec.  Priznam, da tu sem pa pozabil na službo. Spomini na leto 2018, ko sem tu ob spustu falil in zabredel v ruševje ter nato na celo po eni grapi dol, so bili zelo živi. Seveda ni šlo brez pavz, vendar pa sem si vedno rekel, da mi gre dobro in res je bilo tako! 
Skoraj že na grebenu med Vrhom Škrli in Mahavščkom. Uf, daleč je že od markirane poti.  Skrajno desna špica je Krn, iztopajoča zasnežena špica je Vrh nad Peski, potem pa vse živo do Stadorja.  Levo se vidi predvrh Mahavščka, desno pa smer pristopa do markirane poti.  Po uri in 10. minutah melišča stopim na markirano pot. Prvi vrh je Vrh Škrli, v ozadju pa Tolminski Kuk.  To skalo pa sem slikal samo za Bojano, saj je na njej ležerno sedela leta 2012.  Od tu pa se vidi tako rekoč vse!  Na severni strani snega ne manjka. Je gnil, drsi in dereze sploh ne bi veliko pomagale, vendar pa cepin bi. No, vzpon sploh ni težava, saj je veliko kopnih delov.  Na vrhu Mahavščka sem stal po 4 urah in pol hoje. Ja, pavzice naredijo svoje, cca. 400 m vzpona na uro pa je itak nek standard. V ozadju kraljujeta Mangart in Jalovec.  Jaz in Triglav v ozadju.  Levo Vrh nad Škrbino, potem verjetno Podrta gora in desno Tolminski Kuk.  Bohinjsko jezero na eni strani, na drugi pa se vidi del Krnskega jezera. Verjetno edini vrh s tem pogledom.  Tudi v smeri doline Triglavskih jezer je bil odličen razgled.  Prvi vrh na desni je Bogatin, potem malce levo v ozadju Lanževica, na levi strani z dvemi vrhovi Velika Baba ter skrajno levo V. Montura.  Po malici oz. zajtrku sem pot nadaljeval v smeri Bogatina, vendar pa me je čakal vse prej kot ležeren spust. Snega ogromno in priznam, da sem najprej imel idejo, da grem direkt po snegu, vendar sem po nekaj metrih padel v luknjo oz. se mi je sneg vdrl do pasu. Zato sem ta namig razumel kot "pojdi raje drugod" in sem res ubral povsem grebensko varianto, saj je bila večji del kopna.  Pogled nazaj na Mahavšček in grebenski spust z njega. Vidimo lahko, da je le na enem delu greben zalit in tam sem res šel povsem po jajcih. 
Bogatin, čeprav nima dveh jurjev, sem bil na njem prvič in zato, juhej Jure.  Izkušnje s spusta z Mahavščka sem uporabil tudi pri spustu z Bogatina.  Pa naj kdo reče, da so kače brihtne. Seveda se je prišla gret, vendar na sneg?! Jaz sem fotografiral s kopnega.  Priznam, da je pulz upadel šele tu, na Bogatinskih vratcih.oz. Vratcih oz. Bogatinskem sedlu. Od tu je do Komne 1 ura, do Krnskega jezera pa tudi. Pri razvalini se uležem in občudujem razgled na drugo stran, nato pa se mi na varno razdaljo pridruži planinec, s katerim se malce zagovoriva, predvsem od neživljenjskih karantanskih ukrepih. Ob mojem odhodu pa s strani Krnskega jezera v naglem tempu prispe mlada dama, ki mi namigne, da se splača do jezera.  Spust od Sedla sploh ni trivialen, saj poti ni. Tako malce treninga navigacije ne škodi.  Čez čas naletim na (verjetno) stopinje od dame s Sedla in jim seveda sledim.  Še zadnjič se ozrem nazaj na desni Mahavšček in levi Bogatin.  Prijetna pot, ki jo verjetno brez vojne dobrih 100 let nazaj ne bi bilo.  Tudi meni se je 1x sreča nasmehnila in sem imel priložnost od blizu občudovati svizca. Sicer sta bila 2, vendar eden ni bil dovolj korajžen.  Pozer, in ja, ponosen sem na to sliko!  Pot od Sedla do tu sem z Bojano že večkrat prehodil in jasno mi je, da pri teh stavbah za Prehodce grem levo. Pa vendar je bila ura še zgodnja in pot do jezera na dlani.  Bog med razgledniki. Veliki Lemež (2042 m) nad Krnskim jezerom.  Od kavern izpred dveh slik do jezera sta dve poti. Ena markirana, druga pa stara mulatera (naj bi imela tudi markacije, čeprav jih nisem videl), ki se je na tem mestu pridružila še eni mulateri. Zakaj je z možici označen levi krak, ne vem. Torej dol sem prišel levo (možici), nazaj pa sem šel desno in tako prišel do Prehodcev, kjer me je čakal spust v dolino.  Za orientacijo. Prišel sem po desni poti (Krn, Prehodci), vendar je markacija malce triki, še posebej, ker nas višje možici vodijo v levo, kar pa za Prehodce ni prav.  Krnsko jezero. Povsem mirno in spokojno. Hja, niti ne. Namreč na obali vsaj 100 ljudi. 
Pri jezeru sem poležal kakšne švoh 1/2 ure, nato pa sem jo ubral nazaj. Prelep pogled na pl. Duplje in v ozadju Velika Baba, ki sva jo z Bojano naskakovala 2x, vendar osvojila samo 1x.  Sam v tem svetu, lastna navigacija pa mi pravi, da desno ne morem falit in pridem na Prehodce.  Že od daleč sem videl, da bom še gazil.  Vseeno me trma pripelje na Prehodce, kjer pomaham visokogorju v slovo in grem v dolino. Za orientacjio, tu je bila ura 14:45.  Še najdlje je Tolmin :)  Vojaška mulatera s Prehodcev v dolino.  Veter naredi svoje.  Dobršen del spusta občudujem vršace in skoraj malce žalosten stopam v dolino..  Hja, podor, ki je zasul dobršen del poti. Sicer greš komot čez, dalo pa mi je misliti, da ta podor in malce višje posuvanje poti v dolino, tej poti nič kaj dobro ne kaže.  Od lani nova tabla, kajti odcep za Pl. Lašca je bil res težko za locirat.  O tem odcepu sem pisal pri prvih slikah. Desno tu, pri veliki pregradi, se odcepi nemarkirana pot za pl. Dobrenjščica.  Na Prehodcih sem bil povsem brez pijače, zato sem tu spodaj imel mini kopanje, umivanje in napajanje.  Presenečen, da ni nikogar tu pri izviru Tolminke.  Kolo nedotaknjeno čaka. Če ga ne bi imel, bi do avta hodil vsaj 3/4 ure.  Tako pa sem bil pri avtu v 15 minutah. Lepa tura, zahtevna, navdihujoča in osvobajajoča. Upam, da sledi še več takih, sam ali v dvoje, troje.