Vrh nad Škrbino, 30.12.2019

Bojani sem dal na izbiro tri vrhove: Škrnatarica, Storžič in Vrh nad Škrbino. Odločila se je, da je Vrh nad Škrbino pravšnji na predzadnji dan leta, pa še BOFF je v Bovcu. Tako sva Žigo pustila v Idriji, midva v Cerkno prespat in ne z zelo zgodnjim vstajanjem napadla ovinke od Podljubinja do pl. Kuk. Od tam pa peš do pl. Razor in po rahlo zasneženi poti v smeri Vrha nad Škrbino. Del poti od pl. Razor do tik pod glavnim vzponom rahlo zasnežen, čeprav zjutraj zoprn, ker se je prediral. V smeri vrha pa sva izbrala eno grapco na desni strani pristopa in desne strani sva se tako držala do vrha. Imela sva vsega po malo, trdo, mehko, južno, zato je bil vsak korak majhno presenečenje. Celotna pot nama je vzela dobrih 6 ur in pol. Najbolje, da stopimo na pot.
Kakšnih 100 m pred pl. Kuk je veliko parkirišče, kjer pustiva avto in jo mahneva v smeri pl. Razor. Ura ene cca. 8:20.  Kmalu se odpre pogled na ta del bohinjskih vršacev, med vidnimi sta nad 2000 m le Tolminski Kuk in Vrh nad Škrbino. Zanimivo, da je levi Tolminski Migovec povsem kopen.  Uf, saj ni ravno mačji kašelj ta Vrh nad Škrbino. Seveda sem že od tu videl, kje jo bova mahnila gor.  Malce ogrevanja.  Ob 9.00 pri pl. Razor. Koča odprta!  A še toliko?! Ja, izkazalo se je, da je kar res.  Vogel z druge strani, kot slab teden nazaj.  Od malce bližje perspektive izgleda bolj položno. Še 1x sem s tem pogledom potrdil, da je najbolj optimalen vzpon po grapi na sredini slike in nato desno ter po grebenu na vrh.  Tu sva že vse smeri hodila.  Zoprn sneg, nepredelan in skorjast, se tu začne. Vsak korak je težak, saj velikokrat drži, še večkrat pa ne in se poglobiš do pol meč.  Pogled nazaj, sonček prijetno že greje, dan pa še dolg.  Aha, grapa. Ravno pravšnja oz. če bi bila še malce bolj strma, bi bilo še boljše.  Izstop iz grape na delno travnat del.  Na desno na greben.  Na grebenu pogled na soseda imenovanega Meja, ki s svojimi 1996 m kar dobro štrli. 
Bojana je zgleda bolj frišna, saj sem imel še kar težke noge od Krima, kamor sem nesel Žiga.  Na vrhu ob 12h, v ozadju pa T. Kuk, Zeleni vrh, Podrta gora itn. Še bolj zadaj pa seveda Krn.  V tej smeri pa sva slab teden nazaj smučala in malce pikala.  Julijci, morda pa še kaj pade drugo leto, čeprav sem opazil, da se mi gojzarja oba trgata na enem mestu. Alpina, never again!  Na vrhu nisva bila sama, vendar so ob najinem prihodu ravno odhajali naprej, kar po grebenu naprej v smeri slike. Malce sem poškilil in sem si rekel, danes ne!  Spust v smeri prihoda. Prej sva sicer poskusila v smeri Meje, vendar nama ni bilo v interesu sneti derez, saj je bil dobršen del poti povsem skalnat oz. kopen.  Bojana pri spustu v smeri grapce.  Vrh grape, ki je bila kar dobro zmehčana.  Naklon je bil kar pravšnji.  Še nekaj metrov in snameva železje.  Kaj več! Morje žari v sončnih žarkih.  Malce nad pl. Razor še zadnji pogled na morje. Ker sva imela plan v Bovec na BOFF, se pri koči nisva nič ustavila, čeprav nato nisva šla, saj gretje v Berlingu ni več delovalo in sva raje pobrala Žigo ter hop domov v Žibrše.  Levo Vrh nad Škrbino (2054 m), nato Meja (1996 m), sledi Rušnati vrh (1915 m) ter nato Snežni vrh (1863 m) in sedlo Globoko (1828 m).  Malce pred avtom še 1x šklocnem Vrh nad Škrbino in tako sem imel še zadnjo sliko za označitev vpona skozi grapo. Če strneva, kar dolga in naporna tura, vendar pa poplačano z razgledi.