Kobariški Stol, 08.12.2019

Nori november lahko rečemo je bilo samo za preživeti, kajti celomesečno slabo vreme je dodobra načelo kondicijo. Zato je za izkoristiti vsako suho vreme za kakšen vzpon, pa četudi je sonček pod vprašajem. Kljub dobri napovedi je situacija v Breginju kazala na oblačno vreme, vendar vztrajanje je obrodilo sadove. Namreč, na vrhu sva imela prelepo sonce z morjem oblakov pod seboj. Tokrat se nisva odločila podaljšati poti čez Muzce, vendar nič zato. Važno, da sva šla in sploh nisva toliko sopihala. Pa gremo...
Začetek po cesti iz Breginja, ki kmalu preide v makadam. Ob poti vidimo ogromne vodne pregrade.  S ceste zavijemo na celo skozi gozd.  Dobro so zrili to gozdno cesto.  Cerkev Sv. Marjete sameva. A korito z žegnano vodo je pa polno.  Iz gozda preidemo na travišča. Tu že kar grizemo v kolena.  Nizka oblačnost ne popušča. Niti ni bilo tako mraz kot je mogoče razbrati s pomrznjenih tal.  Nad pasom megle pa sonceeeeeeeee!  Pogled na levo proti Muzcem.  Matajur v smetani.  Malo višji vršaci, lepo zasneženi.  Antena na vrhu Stola. Še ene 15 min.  Odcep za grebensko pot proti Muzcem, mi gremo na desno.  Visoki Kanin, Vrh Laške Planje, greben proti Prestreljeniku, skrajno desno pa Rombon in Mangart.  Vrh po dveh urah in 20 min hoje. Pavze sva delala samo za pijačo.  Selfi nad smetanco. 
Pogled nazaj po pristopni poti. Verjetno se ne bova vračala čez Muzce.  Po malici na vrhu sva se potopila nazaj v oblake.  Tabla ob poti.  Lepo korito iz mahu ter lušten tolmunček. Še žabja princesa manjka.  Mlin v dnevni svetlobi, kar je pač proseva skozi oblake.  Breginj z lepo urejenim parkiriščem pri cerkvi. Klopce, kante za smeti, ograja, ni da ni.