Kačarjeva glava, Vrh Laške Planje, Turn pod Laško Planjo, 14.09.2019
 
 
 

Kačarjeva glava, Vrh Laške Planje, Turn pod Laško Planjo, 14.09.2019

Pa je le prišel dan, ko sva se odločila napasti Kaninske pode! Sicer je bil v planu prvotno Veliki Babanski Škedenj (2117 m), vendar pa pri odcepu nisva bila povsem prepričana, če je le-ta pravi. In sva sledila lepi, deloma strmi, vendar markirani poti v smeri Velike Laške Planje (2448 m) in če bi hotela, tudi Visokemu Kaninu (2587 m). Bilo je napovedano dopoldne lepo vreme, zato sva že ob vzponu malce skrenila s poti ter tako iskala poti na najbližji dvatisočak Kačarjeva glava (2034 m). Šele po 3. vrhu sva bila kar dodobra prepričana, da je vrh pravi, kar sva kasneje potrdila tudi preko iskanja na spletu. Vrh Laške Planje sva osvojila po 4. urah hoje. Pot nanjo je slikovita, v določenem delu poti je potrebno paziti na zbledele markacije, del poti nad Turnom pod Laško Planjo (2324 m), ki sva ka obiskala ob sestopu, pa je tudi izpostavljen in sva bila kar previdna. Glede na to, da nama vreme (spet!) ni bilo ravno naklonjeno, je opis poti malce okrnjen in ne daje prave slike glede lepote Kaninskih podov. Vseeno najbolje, da gremo na pot in si pobližje pogledamo najino perspektivo.
Select All None
S hojo sva pričela na parkirišču, do katerega pridemo mimo postaje B in pri naslednjem ostrem ovinku gremo naravnost. Seveda govorimo o Bovških koncih. :) Pogled na ta zemljevid nam potrdi, da je na tem področju največ dvatisočakov v Sloveniji. Zato bodo ti konci še kako zanimivi. S hojo sva pričela ob 6.50, na vrhu Laške Planje pa sva bila ob 11h.  Cesta do parkirišča ni slaba, vseeno pa bom verjetno spet menjal končnike pri avtu.  Ure nisto pretirane, čeprav, če pa bi dodali kakšno minutko, pa tudi ne bi bilo slabo.  Pot se kaj hitro postavi pokonci.  Planina Božca, kjer sva pred leti tudi podila krave.  Masiv na desni strani.  Ta masiv se imenuje Veliki Škedenj.  Prelep dan se je naredil, žal res samo za nekaj uric.  Iz gozda pridemo na teren, kjer prevladuje trava in ne pregosto ruševje.  Prelep pogled na Bovško kotlino.  Tu je včasih stala stara planinska koča, sedaj pa je na njenem desnem delu moderen bivak za GRS.  Po ruševinah stare planinske koče sva bila bolj pozorna na kuclje, saj je ob poti najbližja Kačarjeva glava, ki sva jo seveda hotela obiskati.  S poti v smeri Laške Planje se lepo vidi planinski dom Petra Skalarja, ki pa je še vedno zaprt.  Na dlani! Levo Mangart, "podrtija" desno od njega je Jalovec, skrajno desno pa Rombon.  Po približno dveh urah hoje se odpre pogled na prave vrhove kaninskega pogorja. 
Kot sva že prej napisala, sva hotela najprej na Kačarjevo glavo. Tu sva prvič skrenila s poti.  Hm, GPS je kazal pod 1900 m. Hja, ne bo pravi kucelj. Greva naprej.  Na tem je GPS kazal 1950 m. Bolje, vendar vseeno malce prenizko za Kačarjevo glavo.  Na tem prvu pa je GPS pokazal sicer 2001 m, vendar pa glede na izkušnje, pogled na zemljevid, internet informacije, naj bi to bila Kačarjeva glava (2034 m). Rečmo da je, a ne?!  Pogled v smeri Velikega Babanjskega Škednja. Danes ne!  Pogled na Vrh Laške Planje z oblački, levo pa grebenček, ki sva ga pajsala nekaj let nazaj in naj bi imel dva vrhova, Vrh Žlebi in Kamen. Glede na najnovejše informacije sva celo bila na pravem vrhu, Vrh Žlebi, zato morda Krnčica ni bila najin 100. slovenski dvatisočak, ampak je bila to Velika Raduha.  Tu se odcepi pot za Vrh Laške Planje, za Visoki Kanin in za planinski dom Petra Skalarja.  Podi v vsej svoji razsežnosti.  Sedaj pa je potrebno nadeti čalado, ker se je teren postavil bolj resno pokonci.  Dokaj zoprno melišče, ki ga sicer lahko malce zaobidemo levo ali desno.  Gremo gor!  Takega razgleda nad oblaki pa nisva navajena.  Pogled na prehojen greben.  Še nekaj metrov naju loči do Vrha Laške Planje (2448 m).  Slika sicer ne pove prav nič o tem, da je zajetna na vrhu. Je pa na njej en zelo pomemben detajl. Visoka rezijanska pot je očitno na novo markirana z velikimi rdečimi trikotniki. Seveda zaradi tega ne bo nič lažja. 
Po približno pol ure malice, fotkah, klepetu z enim planincem, se pričneva spuščati. Po kakšnih 10. minutah spusta prideva do mesta, kjer lepo vidmo Turn pod Laško Planjo (2324 m).  Na vrhu Turna pod Laško Planjo. Juhej, pa so bili spet 3je. :)  Sogovornik z vrha naju prehiti, saj se mu mudi na gondolo. Verjetno mu je uspelo.  Podi, podrti, neprijazni v slabi vidljivosti.  Nižje pa je svet drugačen, bolj prijazen tudi ob slabi vidljivosti.  Stara koča še z druge strani.  Bovška kotlina.  Zakaj že to vraževerje?  No, ta odcep si bova pa zapomnila, seveda za naslednjič. Tu naravnost gre nemarkirana pot v smeri Velikega Babanjskega Škednja.  Berli pridno čiča in čaka. Ura 13.55. Tura ni lahka, saj ne popušča veliko, vendar pa, predvsem ob lepem vremenu, nudi prelepe razglede.