Bavški in Mali Grintavec ter Vrh Brda, 20.07.2019

Počasi prihajava v svojo staro formo. Žiga je tako hvaležen pob, da z veseljem počaka pri prednikih, dokler se ne vrneva. In ker so nama zadišali klini, je Jure naciljal Bavški Grintavec s pristopom iz doline Bavšica. Zgodnje vstajanje ter pričetek poti ob 5.15, opremljena s samovarovalnim kompletom in klobaso v nahrbtniku. Vreme naj bi bilo v redu, pričetek poti v senci, ogromno podrasti (maline so že zrele), le na vrhu so se pripodile meglice ter nama zastrle pogled. Ker je pot markirana, se nisva izgubila, so pa po grebenu od Bavškega Grintovca do Vrh Ruš zelo zbledele in jih je treba kar dobro iskati. Plezalni del je bil kar naporen, izpostavljenost zelo velika, nekje je treba delati špago, da prideš naprej, a se da. Napis pred vstopom v plezalni del je sicer obveščal, da je pot zaprta (zakaj tega obvestila ni že prej, mi ni jasno). Kasneje sva ugotovila, da je zaprta že od 2018, in to zaradi podora, ki pa ni bil problematičen. Na poti sva bila dobrih 10 ur, čez 1600 m višinskih metrov, pot pa nam ponuja tako sproščen sprehod do tehnično zahtevnih prehodov, tudi brez varoval. Pa gremo!
Select All None
Začetek desno od kluž v dolini Bavšica malo pred planinskim centrom (701 m), kjer so se najstniki urili za mladinske vodnike. Mimo lovske koče oz. planine Bukovec (1346 m), zajtrk na Kanji (1846 m), po plezalni do Bavškega Grintovca (2347 m), po grebenu preko Malega Grintavca (2294 m) in Vrh Brda (2152 m), kjer sva pomlatila klobaso, do Vrha Ruš (1995 m) in spust skozi ruševje ter nazaj do razcepa in po isti poti nazaj do avta.  Jutranja luna. Zgodnje vstajanje je vedno problem, a do začetka se že zbrihtava. Zrak ni bil nič kaj hladen, zato sva oblekla samo eno plast oblačil. Dolge hlače pa so bile nuja zaradi goste podrasti.  Pogled v smer. Najin glavni cilj je tam zadaj daleč zgoraj.  Najprej greva po dolini, kjer večkrat prečkamo strugo, nekje vlažno, drugod suho. Nekaj snežišč je še ostalo, a nas ne motijo na poti.  Našarjeno snežišče.  Del grebena od Bavškega Grintovca pa vse do Svinjaka. Tu nekje bova sestopila.  Malce pod lovsko kočo Bukovec so hribi že veliko bližje.  Lovska koča na poti. Malo prej naju je prehitel planinec v supergah. Tu si je privoščil zajtrk, midva sva šla naprej, nato pa naju je spet prehitel. Ko sva se lotila plezati, je bil on že z vrha Grintovca že nazaj. Samo upava, da se mu ni kaj zgodilo, ker tako naspidiranega planinca še nisva srečala...  Jutranji pogled v dolino z Rombonom v sredini.  Tu je pa pomemben odcep: levo za plezalno pot čez Kanjski preval, desno čez Vrh ruš. Tu greva levo.  Del poti po melišču, a je vzpon blag, tako da ni preveč zoprno.  Tu se zagledava v lep kuceljček na levi, ki se mu reče Kanja. Tu sva po treh urah hoje zajtrkovala.  Sonce naju je že ujelo, sedaj pa zajtrk.  Sestop s Kanje naju je speljal malce stran od poti, zato sva šla malo na celo in se zopet priključila lepo vidni potki.  Še malo, pa bova na sedlu. 
Najin najvišji cilj dneva: Bavški Grintavec (ne zamenjujte ga z Bovškim Gamsovcem).  Pogled na drugo, vzhodno stran Kanjskega prevala. Kucelj na sredini slike morda Zagorelec, morda pa tista zadaj. Videti so kar luštni in celo za kakšno turo markantni?!  Tu sva se opasala in očeladila in pričela z vzponom. Žal ni veliko slik, ker je pot zelo zahtevna, veliko skob ter klinov, prva zajla ni napeta, vmes je še en podor... pa saj razumete.  Takoj začnemo z zajlami, vendar je ta del povsem neproblematičen. Problematičnih delov ni bilo časa fotografirati. Žal...in tudi na internetu je slik zalo malo.  Malce na eni strani grebena, malce na drugi.  Vidite srček spodaj desno? Tam mimo je treba. Zaradi tega dela je pot uradno zaprta, ker je aktiven podor, vendar iz najinega stališča ni bilo težave priti mimo.  Sonce je zdaj že zelo visoko, midva pa tudi.  Detajl poti. Na enem mestu sva morala sneti nahrbtnika, da sva se prerinila skozi.  Izpostavljenost je bila kar huda, tako da sva, če je bilo le mogoče, privezana na zajle. Na tem delu kjer je Bojana, je bilo treba malce špago narediti. Ja, ni lahka ta pot!  In končno vrh. Na tabli je bil verjetno napis, da je pot začasno zaprta, a ni bilo na njej ničesar več. Skok na sosednji vrh, kjer sta žig in vpisna knjižica ter slikanje.  Vrh ob 10.30. Meglice so se pričele valiti in zastirati pogled.  Škloc. Živa in zdrava, zadaj Bavški Grintovec. Poskušala sva v smer Škodele (2331 m), vendar po pravici povedano nisva videla grebena in naprej nisva hotela. Četudi sva bila na Škodeli, ga ne uvrščava med osvojene, ker nisva prepričana. Morda pa 1x po vzhodnem grebenu gor. :)  Tu na vrhu so bile markacije že zelo zbledele, a nič hudega, saj se da lepo iti po grebenu naprej čez Mali Grintavec.  Blag spust po grebenu.  Rit je naša prijateljica :) 
Hm, to skalovje verjetno ni Mali Grintavec...  Sledenje markacijam nas pelje spodaj levo pod skalovje s prejšnje slike. Vrh v sredini slike bi pa morda lahko bil Mali Grintavec.  Meglice kar ne odljenjajo. Mali Grintavec s super razgledom.  Počasi do Vrha Brda. Ta del spusta ni več tako zahteven, edino ponekod je priporočljivo imeti dolge noge in roke.  Na poti proti Vrh Brda.  Pogled nazaj na greben, kjer gremo večino časa po južni strani.  Nismo še pri koncu. Kar nekaj časa sledimo grebenu. Vrh na sliki je Vrh Brda.  Planike ob poti.  Še daleč je v dolino, a čas je ugoden. Na sliki zaselek Soča in lepo vidna cesta za do Pod Zjabci, kjer pa sva 14 dni nazaj parkirala avto. Slikano z Vrha Brda.  Primer markacije na grebenu. V primerjavi s pristopom so res revne.  Malica s klobaso med Vrhu Brda in Vrh Ruš.  Proti Vrhom Ruš, seveda po grebenu.  Greben se še nadaljuje, a za naju ni več zanimivo, zato na prvem sedlu desno.  Poleg dveh gamsov sva videla še orle. Pa to ima razpon kril meter in pol! Štirje so jadrali okrog naju.  No, zdaj pa gremo dol po markirani poti. 
Brez problema, pot je lepa.  Čelade sva imela še gor zaradi krušljivega terena.  Pogled nazaj.  Tu se vidi sedlo pred prvimi jeklenicami. Ni bilo komot. Pot gre tu nekje počez s sedla in neto levo gor na in za greben.  Navpično navzdol skozi ruševje. Svaka čast tistemu, ki je nadelal to pot.  Jutranja pot s Kanjo na sredini.  Pri sestopu so markacije zopet postale bolj izrazite in pogoste.  En skok po melišču navzdol in smo spet pri lovski koči. Tu sva si natočila vode iz izvira zraven koče.  Zanimiv ''tegelc'' za rastline v deblu drevesa, ki še živi.  Gosta podrast od malin do kopriv in vsega vmes ter vlaži kamni. Ostala sva kar v dolgih oblačilih ter čeladah. Ja, oba sva zdrsnila na poti! Še sreča da tu in ne nekje zgoraj.  Nazaj pri avtu ob 15.30. Kar hitro sva se spuščala, je pa pot na Grintavec dolga pet ur iz katerekoli smeri. Obstaja še ena iz Soče in pa za sladokusce še od Doma pod Špičkom. Zmerno utrujena po dobrih desetih urah na poti, nekaj je bilo postankov, da so se noge nadihale, pa je šlo. Edinemu planincu, ki sva ga srečala, pa želiva varen korak in kdaj malo blažji tempo, saj hribi počakajo.