Mala vrata (skoraj Vršac), 06.07.2019

Vedno ne uspe začrtano, pa vendar ni za obupati. Zavedava se, da postajajo slovenski dvatisočaki vedno bolj težko dostopni ter zato za naju nedosegljivi. Kljub temu zavedanju je za poskusiti in se na lastne oči prepričati, da gre oziroma ne gre. Tako sva za tokratni cilj zastavila po dveh letih Travnikovo dolino, vendar vrhove na nasprotni strani, kot dve leti nazaj. Vršac (2236 m) in Čelo (2228 m), kamor vodi samo gamsova pot. Iz opisov na spletu je jasno, da sta oba osvojljiva, vendar vsak se odloči na mestu samem, kaj mu več pomeni. Nama se ni zdelo vredno tvegati in ne enega ne drugega vrha nisva osvojila. Pač obrneš na 2200 m. Vseeno pa gremo na pot, da vidimo kaj nas ob misli na ta dva vrhova čaka.
Select All None
Izhodišče je Pod Zjabci. Le kje je to? Trenta, Soča, kamp in pri kampu nadaljujemo po asfaltni cesti še kakšna 2 km, ko opazimo smerno tablo in ob cesti parkiramo. Pot nas nato vodi po markirani poti v smeri Triglavskih jezer, vendar po cca. 1,5 h zavijemo z markirane poti v levo v smeri pl. za Skalo. Nato pa je samo ena pot v Travnikovo dolino.  Na tem mestu sva parkirala in ob 5.30 štartala s hojo.  Po najinem mnenju je 2.30 do pl. za Skalo, vseeno malce pretiran čas, bolj 2 uri.  Lepa pot.  Ob poti je prelepo razgledišče, ki nam nudi prelep pogled na Bovški Grintavec.  Po uri in pol hoje sva bila na pl. za Skalo.  Tu bi se pa splačalo enkrat zbuditi.  Pogled nazaj na vrhove nad Lepeno.  Nad pl. za Skalo nadaljujemo po poti čez melišce, kjer je en dokaj zoprn skok, še posebej zjutraj, ko je vse mokro.  Po dobrih 2 urah hoje zagledava naciljan vrh, Vršac.  Na sončku in na začetku Travnikove doline sva pozajtrkovala in uživala v razgledih.  Na sedlo je treba. Levo Vršac, desno Čelo.  Pogosto sva pogledovala v smer sedla, ki se imenuje Mala vrata. Kako zlesti na sedlo?  Rdeče piki nakazujejo najin pristop.  Ni bilo ravno preprosto, vendar prispela sva na Mala vrata. Sedaj pa na Vršac. 
Upsi, kako pa tu čez? Levo prepad v dolino, zato nisva tvegala. Bojana gre pogledat na vrh, jaz pa počakam, da ji ob povratku svetujem, kam postaviti noge za varen povratek.  Bojana je kot gamska.  Ujej, nazaj ni komot.  Bojana proti vrhu, vendar jo ustavi še en skok in se odloči, da ji ne bo uspelo. Zato se vrne in opustiva misel na Vršac.  Po nekaj korakih nazaj pa pogled v smer Čela. Ujej, gor verjetno ni težava, vendar verjetno ne bi dobila prehoda naprej v smer Velikih vrat, povratek tu dol pa nama ni bil markanten, zato se odločiva, da greva v dolino.  Podrtija...  Kar nekaj planik je bilo ob poti.  Gre kdo premakniti to skalo? :)  Pogled na povratek v Travnikovo dolino.  Mesto, kjer sva posedela kar lep čas in modrovala o najini odločitvi.  Žigov ni,ni... Ja, ne uspe vedno.  Pušeljc ob poti.  Kar ne morem mimo te planine.  Most.  Bovški Grintovec pa morda celo letos pade. 
Vikend ob parkirišču. Kaj naj rečeva nad tokratno turo? Vesela, da sva obrnila, nove izkušnje, kuclji pa ostajajo in počakajo! Morda pa se vrneva!