Krnčica (2142 m) = 100. skupaj osvojen slovenski dvatisočak, Srednji vrh (2134 m), Skutnik (2074 m), 24.06.2019

Select All None
Dobrih 10 let skupnih potepanj in pred nekaj leti začet skupen cilj osvojiti vsaj 100 različnih slovenskih dvatisočakov. In potrpežljivost se je izplačala, prav tako pa tudi vse pretekle izkušnje, kajti na tej turi sva doživela marsikaj in najbolje, da se kar sprehodimo. Te vrhove sva naciljala že 1/2 leta nazaj, vendar nama snežne razmere niso dovolile kaj več kot osvojitev Lopatnika (2012 m). Ker pa rada zaključiva začeto, sva sklenila, da ob prvi priliki pogledava še 1x v konce grebena Krnčice. Štart je bil na 1200 m na planini Zapleč, do katere se pripeljemo skozi Drežnico in Drežniške Ravne, kjer lahko na koncu asfalta sicer pustimo avto, vendar lahko malce zamižimo na eno oko in po slabi gozdni cesti nadaljujemo do omenjene planine. Od tam nas vodi vojaška cik-cak steza v smeri Lopatnika, vendar sva pod njim zavila desno na vojaško stezo v smeri Krnčice. Po 2 urah hoje sva bila na vrhu Krnčice, ki s svojimi 2142 m sega najvišje v grebenu (Krna sem ne štejeva), kjer sva si z veseljem segla v roke in si dobesedno čestitala za dosežen skupen cilj. Juhuhu... Ja, za nama je kar nekaj zgodnjih vstajanj, različnih vremenskih pogojev, strahov, lepih razgledov, pogovorov z mimoidočimi, bolečih nog, trije pari gojzarjev, lepih spominov, poznavanja poti in še bi lahko naštevala. Pot na Krnčico ni tehnično zahtevna, edino pazljivost pa ne smemo pozabiti doma. Iz Krnčice sva se spustila nazaj na vojaško stezo in jo ubrala do naslednjega dvatisočaka Srednji vrh s katerega je Krn na dosegu roke. Kljub njegovi bližini nisva imela plana iti nanj, kajti želja je bila tudi osvojitev Skutnika, ki je v tej turi največji zalogaj, saj je dostop nanj tehnično zahteven, še posebej, če se ga lotimo s Krnčice. Vseeno sva od Srednjega vrha nadaljevala v smeri Krna, da sva si malce razgledala okolico, uživala v razgledih in si pot zapomnila za kdaj drugič. Skutnik sva najprej nameravala napasti s spustom s Krnčice, kjer sva imela naciljan en prehod, vendar sva po sprehodu po grebenu nazaj v smeri Krnčice za neimenovanim vrhov (2132 m) našla super prehod na greben Krnčice - sedlo pod Skutnikom. Ta pot je tehnično zahtevna, kajti na nekaterih mestih je potrebno poplezavanje težavnosti 2 in sva na nekaterih delih 5x premislila, kje je bolj pameten spust. Krog sva sklenila po 7-ih urah na poti, kar je sedaj najin maksimum, vendar kondicija prihaja in se veseliva naslednjih markiranih poti in seveda še posebej brezpotij. :)  Ker so bile za popoldne napovedane plohe in nevihte, ki jih sicer potem ni bilo, sva imela budnico ob 4.00 v Cerknem ter nato 1,5 h vožnje do planine Zapleč, kjer je parkirišče za nekaj avtomobilov. Cik-cak vojaška steza nas vodi na sedlo v sredini slike, desno pa greben Krnčice.  Jutro se prebuja in sonce kuka čez grebene vršacev. Levo je Matajur, skrajno desno Krasji vrh, greben iz sredine slike pa sega do Kobariškega Stola.  Vojaška steza malce pod Lopatnikom nadaljuje v smeri Oblega brda, kjer sva hodila 1/2 leta nazaj.  Vendar pa nas markacije usmerijo desno na lepo vidno vklesano vojaško stezo pod Krnčico.  Krasji vrh, levo Kobariški Stol ter desno Kaninsko pogorje, ki pa zanesljivo še pride, saj sva ga le rahlo "pošlatala".  Ker je steza speljana na terenu, ki je zanesljivo krušljiv, sva si nadela čeladi in v pričakovanju te poti z veseljem nadaljevala.  Ni šlo brez kratkega tunela.  Spominska plošča padlemu italijanskemu alpinu z letnico 1.10.1916.  Pogled v dolino, kjer vladajo ovce. Priznava, da nisva veliko gledala v dolino, kajti pot je deloma ozka in že bežen pogled s poti lahko povzroči napačen korak.  Pot na Krnčico, kjer se nam odpre pogled na Srednji vrh in Krn povsem v ozadju.  Markacije nas vodijo na vrh Krnčice, če pa nadaljujemo v smeri prihoda, pa gremo v smeri Krna.  Bojana ob 7.50 zmagoslavno dvigne obe roki, kajti predvsem zanjo je osvojitev 100 različnih slovenskih dvatisočakov podvig, ki si ga v življenju ni nikoli predstavljala. p.s. Jaz tudi ne, čeprav sem bil čez 100 že lep časa nazaj, vendar skupaj...  24.6.2019 ob 7:55 na vrhu Krnčice. Za naju kot Everest!  V dolini še meglice, tu na vrhu pa sonček in veter, zato pokrivala ostajajo. 
Z vrha Krnčice pelep pogled naprej po grebenu v smeri Krna, Batognice, Peskov itn.  Na drugo stran pa Veliki Lemež, ki je zame do sedaj najlepši razglednik, ki mu morda konkurira Zadnjiški Ozebnik. Kuceljček ne sredini levo pa je Skutnik, na katerega je bila želja tudi priti na tej turi.  S Krnčice sledimo markacijam za Krn in pot nas pripelje do platoja s sobo. No ja, enega izmed neštetih.  Lepa nezahtevna vojaška steza nas vodi v smeri Srednjega vrha.  Kljub temu, da sva bila veliko po hribih, nisva imela možnosti tako na blizu srečati kozoroga, ki je šel malce pred nama po stezi, kot da je najin hišni ljubljenček.  Srednji vrh (2134 m). Zakaj se nama je ta vrh zdel lepši razglednik?  Seveda smo bližje Krnu, ki je bil kar obljuden.  Ja, Srednji vrh nam nudi pogled na Krnsko jezero, ki ga s Krnčice ne vidimo.  Pogled s Srednjega vrha nazaj. Dolinica z dvema planinama (Zapleč in Zaprikaj), Krnsko pogorje v ozadju, Krasji vrh levo ter skrajno desno Krnčica kot najvišji vrh v tej verigi (pustmo Krn).  S Srednjega vrha nadaljujeva v smeri Krna, kajti želja je bila spoznava poti, če naju še kdaj zanese v te konce.  Do kolen v rožicah!  Na tem mestu s prelepim pogledom na jezero, V. Lemež itn, se odločiva obrniti. Dva razloga sta bila. Krn je bil osvojen tako poleti kot pozimi, Skutnik še nikoli, pa tudi oblaki v ozadju so se začeli pomikati v najini smeri.  Če bi nadaljevala v smeri Krna, potem bi naju čakal spust na snežišče in nato nadaljevanje do škrbine med Batognico in Krnom.  Kako na Skutnik? Kot prvo sva si rekla, da poskušava po grebenu na Krnčico in nato poskus po prehodu, ki sva si ga ogledala ob osvojitvi Krnčice. Če to ne uspe, pa po vojaški stezi nazaj do Lopatnika in poskus od tam. No, ne prva ne druga varianta nista držali vode. Na poti po grebenu v smeri Krnčice vidiš marsikaj, kot recimo nekakšno obeležje.  Strelske line... 
Še 1x na Srednjem vrhu in nato na neimenovan vrh pred Krnčico.  Ves čas pa se spogledujeva z grebenom s Krnčice do sedla pod Skutnikom, ki je na tej sliki označen z napisom. Zakaj sploh toliko pišem in toliko fotografij? Ker na turo se dobro pripravim in na internetu ni nekega pravega opisa kako prilezti na sedlo s Krčice. Samo da se da.  Na neimenovanem vrhu pred Krnčico. Greben je videti bolj razstreljen kot drugi, vendar poskusiti ni greh.  Vendar pa na grebenu v smeri Krnčice najdeva prehod navzdol, ki je bil videti manj zahteven kot pa tisti s Krnčice.  Nekako tu čez.  Pikice označujejo približen prehod.  Ah, še malo pa sva na sedlu.  Ja, razen zadnjega spusta na sedlo, ki je zahteval premišljene prehode in pazljivost.  Na sedlu pod Skutnikom. Sedaj pa desno navzgor, vendar samo do zadnjega skalnega skoka, kjer sledimo možičkom na levo.  Pot je pod snežiščem. Pred njim ni varno. Kaj pa zadaj? Itak da gre.  Na vrhu Skutnika (2074 m), Krnčica direkt zadaj in greben v smeri Krna levo in pozicija prehoda na nižji nivo.  Spust s Skutnika zahteva previdnost, kajti na tem delu so noge rade prekratke.  Ostanki pohištva?  Po povratku na sedlo pod Skutnikom naju je čakalo prečenje teh snežišč in vzpončič na sedelce. Brez zimske opreme raje nisva šla na pot.  Malce treninga. 
Pogled nazaj z mesta, ko sva zimsko opremo zamenjala za letno in jo ubrala po zoprnem melišču navzgor.  Ni dolg vzpon, vendar vse kar nekaj leze.  Sedaj pa samo še spust do avta.  Skutnik levo, sedlo pod njim in prečena snežišča.  Sedaj pa dobra ura spusta.  Ovce so hotele kar z nama, vendar sva jih odgnala nazaj.  Uf, je daleč še avto.  Po dobri uri spusta pri avtu, kjer se ozreva nazaj in vidiva, da se hribi mašijo. Ja, fajn, da sva šla zgodaj na pot. Za zaključek zapiševa, da je pot na Krnčico slikovita, ne preveč zahtevna in tudi preostal del poti v smeri Krna je podoben. Slednje pa ne velja za Skutnik, pa ni važno kateri pristop izberemo. Sedaj pa novim ciljem naproti, recimo na 150 vrhov. :)