Via Alpina, rumena pot, B07, 23. 03. 2019

Čas hitro beži, vendar pa kakor hribi tudi etape Via Alpina počakajo. Izkušnje izpred slabi dveh let so nama dale vedeti, da ni zdravo iti z glavo skozi zid in je potrebno malce pogledati v kakšne razmere se podajava. Seveda je sedaj z nama tudi Žiga, ki ga lahko sedaj mirne duše dava v varstvo in zopet počasi stopava nazaj na najine poti. Lepa pomlad, napovedano lepo vreme in ni bilo težko izbrati nekaj variant za soboto. Padla je odločitev, da nadaljujeva etapno pot Via Alpina, rumena pot. Leta 2017 sva zaključila z etapo B06, ki se končna na Solariju (952 m) pod obronki Kolovrata, zato je bilo to tudi najino izhodišče. Vodnik, ki ga uporabljava, pravi, da je etapa dolga 8 ur in 45 minut ter ima kar čez 1600 m višinskih metrov vzpona. Ja, seveda, saj je cilj Matajur s svojimi 1642 m, pred tem pa spust celo na 450 m. Nama je etapa s krajšo pavzo vzela 8 ur in 30 minut, potem pa še povratek do vasi Avsa (še slabi 2 uri), potem pa sva imela neznansko srečo, da sva naletela na znanca, ki naju je z avtom zapeljal do izhodišča in nama privarčeval še vsaj 2 uri hoje. Hvala!
Select All None
Šest različno obarvnaih poti Via Alpina vodi čez Evropo. Midva sva izbrala rumeno pot ter tako spoznavava svet na ta način. Letos sva začela z etapo označeno z B07.  Izhodišče je bil Solari pod obroniki Kolovrata na višini 950 m. Cilj pa Matajur (1650 m), vmes pa dol in gor.  Avto sva sicer pustila na slovenski strani, ker je naju tam čakal povratek, vendar do dejanskega pričetka etape B07 ni bilo veliko hoje. Na tem križišču gremo desno rahlo navzgor in sledimo asfaltirani cesti okrog 45 minut.  Pogled na bar na Solariju.  Asfaltna cesta se zložno vzpenja.  Naj nas ne zavede ta smerokaz za Topolo, kajti do njega je mogoče priti tudi malce okoli. Ne samo po poti, kjer poteka Via Alpina. Na tem mestu bi opozorila, da sva na celotni trasi srečela samo 1 znak Via Alpina, pa še ta je bil povsem spran.  Žal samo v italjanskem jeziku, gre se pa za neke rove.  Verjetno rov iz 1. sv. vojne.  Pogled v smeri Matajurja. Zjutraj okorg 6.45 je bil še zelo daleč.  Prelepi jutranji pogledi naju spremljajo med hojo v smeri bivaka pod Kolovratom.  Ta cerkev pa je bila nad nama leta 2017, ko sva po cesti pod njo šla poti cilju etape B06.  Po dobre 1/2 ure hoje prideva na del ceste, ki se rahlo zravna.  Tudi tu nas še vedno spremljajo spomeniki izpred 100 let.  Bivak pod Kolovratom. Nisva ga šla pogledat, ker sva se bala, da kdo spi v njemu in bi ga lahko prestrašila.  Na koncu tega ravnega odseka cesta skrenemo s ceste levo. 
Sledimo markacijam z oznako 746, najprej do vasi Lase.  Zelo strm spust.  Po zelo strmem spustu neposredno navzdol skrene pot rahlo v levo.  V cik-cak vzorcu se pot spušča skozi gozd.  Bolje slab smerokaz, kot brez smerokaza.  Ob poti.  V vas Lase prideva po slabe 1/2 ure hoje od asfaltne ceste. Tu sva zgrešila, kajti s poti sva šla do asfaltne ceste.  In poskusila najti pot v vasi, vendar priznava, da sva morala povprašati, kje se pot nadaljuje do vasi Topolo. Pomembno si je zapomniti, da s poti ne smemo na aflatno cesto, ampak po poti v vas.  Sredi vasi srečamo smerokaz, ki nas usmeri.  Paziti pa je potrebno, ker prvih nekaj 100 m ni skoraj nikakršnih markacij oz. so zelo slabo vidne. Zapomniti si je potrebno, da se držimo desno.  Široka pot nas vodi skozi gozd, kjer naletimo tudi na prelep dvojni slap.  Pot skozi gozd je sicer prijetna in nič kaj naporna, vendar nam ne nudi kakšnih razgledov.  Drevo z zgodovino.  Prvo prečenje poti preko brvi. Na poti jih imamo kar nekaj in vsi so si podobni. Bila sva skrajno previdna, ker ne izgledajo ravno nove izdelave.  Tudi v vasi Topolo nisva ravno zgledno navigirala, vendar pa sem se iz predpriprav spomnil, da je potrebno do cerkve. 
Midva nisva šla takoj do cerkve, ampak sva stopila v vas, ki zopet navdušuje z ozkimi ulicami ter značilno arhitekturo.  Ja, očitno tu stanuje Štefan.  To pa nama ni ravno jasno. Le kaj tu dela veleposlaništvo izbrisanih?  Kot sva že omenila, moramo do cerkve, ki stoji nad vasjo.  Neposredno pri cerkvi nas čaka nadaljevanje poti, ki je tudi označeno.  Tu je pa že povsem vseeno kaj piše, ker tako ali tako gremo v smeri Matajurja. Vseeno pa sledimo poti 745.  Ob poti.  Tu pa lahko hitro zgrešimo! Moramo levo v smeri vasi Polava.  Od vasi Topolo nas pot vodi do prelaza, kar pomeni, da se kar krepko dvignemo.  Saj je kot sredi velemesta.  V to smer ne.  Tudi nazaj ne gremo.  Uf, tudi v to smer ni ravno blizu, vendar to ni smer za Matajur.  Ojej, še skoraj 5 ur naju čaka. Čeprav sva še zelo sveža in dobre volje.  Omeniti morava, da nas celotno pot spremljajo ostanki zgodovine, ki pa počasi izginjajo. 
Nekaj se podira, nekaj pa raste. Izredno lep vikend.  Skozi drevje se že vidi vas Polava.  Čez ta most sva pa šla sproščeno.  Vas Polava sestavlja le nekaj hiš, ki pa niso ravno kar tako.  Zastavice nam že dajo vedeti, da se tu dogaja nekaj drugačnega od okolja. Tu je namreč budistični center.  Iz vasi Polava gremo levo v smeri vasi Cepletischis. Hoje imamo kakšnih 10 minut.  V vasi Cepletischis sredi vasi stoji cerkev z ločenim zvonikom.  Le nekaj metrov naprej od cerkve (levo na sliki) nas smerokaz usmeri proti Matajurju in nas čaka 1100 m vzpona.  Tu je edina markacija poti Via Alpina, vendar če je ne poznaš, ni variante, da veš kaj pomeni, saj je povsem sprana. Vendar pa je pomembno, da sledimo poti 736.  Skozi vas nas vodi le lastna navigacija. Sicer je sredi vasi ena markacija s puščico, ki kaže v zrak, zato je potrebna previdnost.  Če se znajdemo na tem mestu, nismo prav, ampak moramo nekaj metrov nazaj, na drugo stran potoka.  Kar nekaj domišljije je potrebno, da na kamnu opazimo markacijo. Zopet sva bila malce huda, ker na celotni poti sva opazila, da ravno na začetku poti manjkajo markacije.  Ker je ta vikend potekalo tekmovanje na letalnici v Planici, sva poslušala preko telefona prenos in ravno na tem mestu je Robert Kranjec opravil zadnji svoj let na letalnici in z dolžino 213 m zaključil svojo bogato športno pot. Ja, 212 poletov preko 200 m res ni mačji kašelj. Bravo Robi in hvala za vse vesele trenutke! Seveda, pa smo bili s teboj, tudi ko ti ni šlo.  Gor, gor in gor.  Sledimo smerokazom, da slučajno ne zaidemo in si otežimo pot na Matajur. Sicer pa je ta del izredno dobro markiran. 
Na približno 1/2 poti od spodnje vasi do Matajurja sva začela čutiti utrujenost, saj sva bila na poti že skoraj 7 ur.  Ko pridemo malce višje, nas zopet očarajo obline pokrajine.  Prelep pašnik in malce višje sva si privoščila 2. postanek na poti. seveda sva ležala kar v suhi travi.  Vzpon ne popušča, nimamo pa pojma koliko je še do vrha, kajti Matajurja od tu ne vidmo.  Pot se priključi široki poti, ki ji sledimo kar lep čas. Poleti mora biti tu peklensko, kajti že v marcu naju je dodobra grelo.  Bojana s svojim sofisticiranim hladilnim sistemom.  Zanimiva sprememba okolice, ki je posejana s skalami.  Ulala, kakšen pogled na slovenske gore. Krn kot najbolj znan vrh v tem delu gora.  Približana slika Krna, vendar ni opaziti nobenega obiskovalca.  Ko pot zavije bolj na severo-vzhodno stran je še kar nekaj snega, ki otežuje hojo in nama zelo pobira energijo.  Astronomski observatorij pod Matajurjem.  Saj Matajur ni več tako daleč. No ja, ta pot se je nama še zelo vlekla. Verjetno je tu še 1 ura hoje.  Ta hiška je nama zelo znana, vendar ne veva, kdaj sva že šla mimo nje.  v  Vzpon na Matajur. 
Na vrh Matajurja sva prispela ob 14:00 in tako bila na poti 8 ur in 40 minut, samo 5 minut manj kot je bilo napisano v vodniku.  Prelepi razgledi na slovenske gore.  Še več slovenskih gora.  S snegom pokrito Kaninsko gorovje, pred njim pa greben v smeri Kobariškega stola, ki ga preči naslednja etapa Via Alpina, rumena pot, z oznako B08. Ne veva ne kdaj in kako, kajti sedaj pa je organizacija še težja. Morda štart iz doline in ne z Matajurja, lahko pa z avtom do izpod Matajurja in vseeno celotna naslednja etapa, ki pa je dolga 10 ur hoje.  Zadovoljna na koncu etape, ne pa še hoje.  Spust na slovensko stran v smeri vasi Avsa oz. Livek.  Matajur že visoko nad nama.  Bojana na poti.  Strma streha Krna.  Pomlad trka na vrata.  Greben Kolovrata...  Zadnja slika s poti in nama ni jasno kaj sploh lahko tak znak dela na tem mestu, malce nad vasjo Avsa. Priznati pa morava, da sva imela izredno srečo in malce preden sva prišla do vasi Avsa, sva srečala znanca, ki naju je zapeljal do najinega avta in tako privarčeval vsaj 2 uri dodatne hoje, ker jo je bilo dobrih 10 ur že povsem dovolj. Zaključiva lahko, da je bila etapa sicer naporna, vendar pa nudi kar nekaj doživetij v obliki porajine, arhitekture in zgodovine.