Lopatnik (2012 m), Vrata (1938 m), Oblo Brdo (1957 m), Vrh Rus (1864)

Preveč planiranja lahko res škoduje! Oziroma lahko bi rekla, da je morda prevelika želja po 100. vrhu nad 2000 m, ki bi ga obiskala 1x, botrovala ideji, da bi osvojila 4 vrhove in tako pristala pri 100. No, ni šlo! Tako sva zaenkrat pri 97. Optimističen plan je bila Krnčica, Srednji vrh, Lopatnik in Skutnik v verigi severno-zahodno od Krna. Štart je bil planiran dovolj zgodaj, zato čas ni bil ovira. Največ skrbi so mi delale informacije, da je nekaj snega, ne pa preveč. Saj že vemo, da premalo snga je lahko sranje, preveč pa tudi. Kljub temu sva se odločila, da poskusiva in sproti oceniva situacijo. Najbolje, da gremo...
Select All None
Za osvojitev željenih vrhov je najboljša izbira izhodišče pri pl. Zapleč (1201 m) nad Drežniškimi Ravnami, vendar je po zapisih na netu lahko vprašljiva cesta do tam. No, tokrat ni bila problematična! Parkirala sva malce pod planino in ob 7:30 pričela s hojo. Na tej sliki je vidno izhodišče in tudi široka vojaška steza, ki vodi v osnovi pod sedlo Vrata in Lopatnik (sredina slike) in naprej povezuje Krnčico (desno), Srednji vrh (še bolj desno) in Krnsko škrbino (itak ni na sliki).  Jutranji oblaki žarijo v jutranjem soncu.  Široka, udobna steza nas v zmernem naklonu vodi navkreber. Sprijaznila sva se, da bo take hoje 2 uri. V ozadju Krn.  Pogled na drugo stran v smeri smučišča Kanin, v sredini Krnica.  Ni bilo veliko hoje, ko sva bila 300 m višje.  Steza je počasi postajala zasnežena, vendar sva sledila predhodnikom iz prejšnjih dni.  Prelep pogled na celotno Kaninsko verigo, čez katero vodi t.i. Visoka Rezijanska pot.  Za najinim hrbtom se dviguje Krasji vrh ()sredina-desno in v ozadju Kobariški Stol (sredina-levo)  Seveda brez Matajurja ne gre. Uf, avto pa že daleč spodaj.  Pa se je začelo...  Ob pogledu navzdol se nama je zdelo, da Berli ne samuje več. In res ni. Ta dva planinca sva kasneje srečela pod Lopatnikom in smo skupaj nadaljevali pot v smeri nižjih vrhov.  No, pa sva v območju, kjer sva lahko pričela opazovati, kakšne so razmere. Lepo je vidna vojaška pot, ki vodi na greben Krnčice, vendar sva najprej hotela na Lopatnik in morda Skutnik.  Neizrazit vrh v sredini slike je Lopatnik (2012 m).  Po slabih 2 urah hoje prispeva na sedlo Vrata, kjer se odpre pogled na drugo stran in v dolino Lepene.  Seveda najprej na levi Lopatnik, kajti je 2012 m. Vojaške poti pa ne moremo zgrešiti in tu je nama postajalo jasno, da bo težko iti po njej, saj je kar dobro zasnežena. 
Levo je Skutnik do katerega je potreben spust v en majhen amfič, vendar zaradi velike količine napihanega snega nisva izzivala. Sva pa kasneje poskusila direktno navzgor na greben Krnčice po desni strani slike.  Na vrhu Krnčice je križ.  Ob 9:30 sva bila na vrhu Lopatnika (2012 m), številka 97!  Itak je tu skoraj tako kot sredi Ljubljane - vse pozidano.  Rahel spust na rob amfiča je pokazal, da ni šans, da greva vanj, vendar pa sva se vseeno opremila v bojno opremo in poskusila direkt na greben Krnčice.  Muzej na prostem.  Umetnija narave.  Poskusila sva direkt navzgor na greben Krnčice, vendar sva se približno na sredini obrnila, saj je bil en težak nezasnežen skalni skok, pa tudi snega je bilo premalo ter bil je mehak in zato cepin ni imel kakšne vloge.  Po prekinitvi misije sva se razorožila in naciljala nižje vrhove v tej smeri. Prvi Oblo Brdo v sredini slike.  Ob prečenju na drugo stran sva vseeno ocenejvala ali je mogoče po vojaški poti, vendar pa zaradi hudih strmin, nepoznavanja in odsekoma nasutega ter napihanega snega nisva sprejela odločitve.  Recimo ta del bi že bil lahko kritičen, saj zdrs pomeni nekaj 100 metrski prosti pad.  Muzej...  Nadaljevanje po grebenu Oblega Brda (1957 m).  Zopet Matajur, obljubljenega sončka pa nikjer.  Muzej... 
Tudi ta greben nisva podcenjevala. Malce pred nama že prej omenjena dva planinca.  Ledene sveče obrnjene lih kontra.  Še en pogled nazaj na Krčico (2142 m), Srednji vrh (2134 m) in Krn (2244 m).  Pametujem...  Slikovita vojaška pot.  Tudi vojska je imela varovanje, ki ga pa sedaj ni.  Tu sva morala malce navzgor, lahko pa bi se kar naselila.  Če malce pozorno pogledamo, je lukenj kar nekaj.  Utrinek v smeri Kaninskega pogorja.  Utrdba s tablo malce pod vrhom Vrh Rus.  Ok, zanesljivo piše Batteria, 1914, W, vendar pa mi ni jasno, ali je zgoraj levo nek datum: 18.7.1986?  Že krepko v dolini se le naredi fajn sonček.  Povratek je bil še mimo pl. Zaprikaj, ki je dobrih 5 minut oddaljena od pl. Zapleč. Od tu vodi tudi pot na Krasji vrh.  Po slabih 7. urah na poti prispeva nazaj do avta. Po eni strani zadovoljna, da sva bila na vsaj enem vrhu nad 2000 m, živa in cela, po drugi pa en čuden priokus, da morda bi bil poskus po vojaški stezi na Krčico vseeno uspešen. Kakorkoli, sedaj je mimo in hribi ostanejo. Pa drugič! Sva bila pa prej pri Žigi.