Slavnik in Srnjak, 1. in 2. 12. 2018

Ravno vsak vikend ne moreva igrati badmintona, zato pač izkoristiva tako vreme kakor varstvo Žige, da jo kam mahneva. Če s seboj vzameva Žigo, morava malce bolj pogledati vremensko napoved. Itak pa tudi dolžino ture. Tako je padel Slavnik, in to s strani, ki sva jo z Bojano običajno uporabljala za povratek. Hm, kaj pa Srnjak? Le kje hudiča pa je to? To je najvišji vrh logaške občine. Višina ni vratolomna, saj 918 m ni nekaj hudega, vendar pa vseeno rabiš vsaj uro in pol v eno stran. Pridružila sva se PD Logatec, saj mace družbe nikoli ne škodi. Pa gremo...
Select All None
Izhodišče za Slavnik je bilo parkirišče pri vasi Podgorje, ki je na južni strani Slavnika. Parkirišče je plačljivo, vedar 1 EUR za cel dan ni nek hud prispevek. Še posebej, če primerjamo z bohinjskimi konci.  V vasi Podgorje imamo dve varianti. Eno direktno, ki je markirana 1 uro ter naokoli po cesti, ki je markirana na 1 uro in 40 minut. Ker sva s seboj imela naslednika, sva izbrala blažjo in počasnejšo varianto.  Cesta, po kateri prideš pod vrh Slavnika. Je pa dejansko namenjena kot ločnica v primeru požara.  Po dobri uri hoje se nam odpre pogled na vrh Slavnika.  Na vrhu Slavnika sva naredila družinsko slikco. No, Žiga res ful sodeluje. :)  Malce počitka v koči, povratek pa povsem drugje. Odločila sva se, da gremo v smeri vasi Prešnica in nato pod grebenom Slavnika nazaj do avta.  Kaj me na tej sliki moti? Reklama, itak!  Borovci.  Pot v smeri vasi Prešnica je mogoče malce skrajšati, da je povratek do vasi Podgorje krajši. Če bi hoteli od tu štartati? Od Kozine se peljemo kakšen kilometer ali dva naprej v smeri Kopra. Pri spustu pod viadukt od avtoceste, kjer je odcep levo za Prešnico in desno za Klanec zavijemo za Prešnico. V vasi se držimo ozke glavne ceste skozenj in se od konca vasi peljemo naprej še kakšen kilometer. Težko zgrešimo dve manjši parkirišči, kjer pustimo avo in pod podvozom od železnice uberemo v smeri markacij do vrha Slavnika.  Morda malce pretirano.  Malce naprej želenica zavije desno v smeri Kopra, en odsek pa jo mahne naprej v smeri Rijeke.  Svoboda. Videla sva ga pristati.  Nazaj nas je čakalo približno 4 km hoje, vendar je bil veter minimalne, sonček je grel, okolica pa prav prijetna.  Po tej cesti smo zjutraj peljali v smeri Podgorja, in to iz Prešnice. Ker cesta ni ravno dobra, smo nazaj šli okoli po asfaltu. Ni za falit. Na poti smo bili približno 5 ur, dobre 1/2 ure v koči. Prijetno je bilo! :)  Nedelja! Kalce pri Logatcu. Ura 8.00. Gremo do razgledišča in nato do najvišjega vrha logaške občine, Srnjak (918 m). Najprej jo mahnemo po asfaltu in ko se asfaltna cesta malce dvigne, pri mejnem kamnu med J in I iz leta 1920, gremo levo na makadamsko cesto. 
Sledimo tem tablam.  Makadamska cesta nas pripelje do rimske utrdbe, ki se nahaja tik ob asfaltni cesti Kalce-Hrušica. Tu spet naletimo na planinske markacije in jim sledimo. Mimo utrdbe, na sliki desno.  Ob poti. Pod razglednim stolpom.  Razgledni stolp z nadstreškom, kjer se lahko usedemo. Vse pohvale PD Logatec.  Razgled na Logatec.  Pogled na sončno Gorenjsko.  Ker se slabo vidi, je google boljši naslov.  Od razglednega stolpa jo mahnemo naprej v smeri Srnjaka. Najprej nadaljujemo kar po makadamski cesti, ki pa jo zapustimo v desno, ko se le-ta prelomi navzdol. Nadaljevanje je pa zafrknjeno, ker ni uradnih markacij, kajti zaradi rajona medveda je sklep lovcev in PD Logatec, da se ta del poti ne markira. Vseeno pa lahko sledimo modrim "privat" markacijam, ki nas naokoli pripeljejo na vrh.  Po besedah vodnika je zaradi vlake vsako leto okolica spremenjena.  Na vrhu Srnjaka (918 m).  Letnica je očitna (1876), pomen kamna pa je vprašljiv.  Povratek okrog Srnjaka.  Nazaj do razglednega stolpa, kjer smo pomalicali in si privoščili kozarček rujnega.  Nazaj nas je vodnik peljal malce drugače. Od rimske utrdbe malce pod makadamsko cesto je stara rimska cesta, kjer so še lepo vidno zlizani kamni od konjskih vpreg.  Na makadamsko cesto se vrnemo na tem mestu. 
Malce pred priključkom makadamske ceste in asfaltne ceste je postavljenih kar nekaj možicev.  Še eden.  Nisem slikal vseh, vendar pa se je nekdo kar dobro pomatral. Pot nam je vzela 4 ure, za sprehod ravno prav. Pa tudi, da greva malce v družbo.