Zelnarici in Zadnji Vogel, 14.11.2018

V hribih bo sončno. Če ta stavek poslušaš nekaj dni, potem pa itak, da zrihtaš varstvo in z ženo po letu in 15 dneh uletiš malce v višje hribe. Ja, ful sva pogrešala vso dinamiko, ki jo hribi prinesejo. Ker imava kar nekaj ciljev, je bilo kar težko izbrati. Predvsem ker je bil štart iz Cerkna, kjer je bil Žiga v varstvu. Kljub veliko ciljem, sva izbrala teren, kjer sva nazadnje skupaj hodila. Seveda govoriva o visokogorju. Tako je bilo izhodišče pl. Blato in v smeri prelaza Vrata, kjer je desno še neosvojen Zadnji Vogel, levo pa obe Zelnarici. No, ti dve sta pravi zalogaj za določitev katera je katera, ker vsak zemljevid kaže malce drugače. Plan je bil, da nato nadaljujeva kar v smeri Tičaric in nato nazaj na Dedno polje, vendar pa je bilo napovedano sonce premočno. Ja, mace sarkazma je v zadnjem stavku. No, pa gremo.
Select All None
Izhodišče pl. Blato in nato v smeri Dednega polja ter naprej po dolini Za Kopico do Vrat. Hm, le zakaj, nisva šla naprej proti Tičaricam?  Štart na pl. Blato ob 6:40.  V hribih bo sončno. Ja, ful je bilo sonca, kajti še rosilo je! Kjub rosenju sva vztrajala in po 40 minutah hoje prispela do Koče ob jezeru.  Čez nadaljnih 25 minut sva bila na pl. Dedno polje in pripeka je taka, da sva bila že povsem mokra. Ja, sarkazem, vendar pa vseeno sva vztrajala, kajti dosedanja pot je lepa, nič kaj zahtevna.  Nadaljevanje po dolini Za Kopico, razgled pa veličasten. Edina stvar, ki je bila vesela te moče, so bile moje leče.  Na tem delu, recimo v zgornji tretjini poti do Vrat se je malce razkadilo in pokazala se je pot malce več kot 10 metrov naprej. Snega oz. snežišč je kar nekaj in sva bila nad tem kar presenečena, da visoke temperature niso stopile letošnjega snega.  Po 2,5 urah hoje sva prispela na prelaz Vrata, kjer so nama table nakazale pot, ker v vsej tej megli je ne bi našla.  Ker nisva videla kaj daleč, sva se odločila, da se drživa markirane poti in sva zato napadla Zelnarico. Vendar katero?  Na vrh neke Zelnarice sva prispela po skupno 3 urah hoje, kar se nama zdi, da ni tako slabo, za zarjavelost. Bojana je bila navdušena, ker je po letu in 15 dneh dobiti nov štempelj z dvatisočaka res eno zadovoljstvo.  No, pa smo tam! Levo zemljevid, kjer sledimo markirani poti z Vrat in nato nas markirana pot pripelje na Malo Zelnarico. Ok, zakaj pa potem na vpisni knjigi piše Velika Zelnarica? Ker sva bila zmedena, sva zaradi tega dejstva nadaljevala naprej po markirani poti, če sva vseeno slučajno na drugi Zelnarici in je za dejansko prva v smeri.  Tako sva šla naprej po poti in šla čez prav vse vrhove na poti.  Še eden!  Hm, tu imava pa veliko dilemo. Ker je bila taka megla, nisva nič kaj veliko fotografirala, vendar pa glede na eno sliko s hribi.net lahko smatrava, da je to Kopica. Kljub temu bova nanjo raje 1x še šla in jo zato zaenkrat ne štejeva v najino kvoto dvatisočakov.  Na pravi ali nepravi Kopici se odločiva, da zaradi slabe vidljivosti ne nadaljujeva v smeri Tičaric, ampak se vrneva nazaj v smeri Vrat.  No, ob povratku pa čudež. Pričelo se je jasniti. 
Sonček je kar hitro ogrel prste na rokah in zaradi boljše vidljivosti je tudi zraslo upanje na še kakšen vrh.  Seveda ob vzponu na neko Zelnarco tega vrha nisva videla. Ker sva imela čas, sva ša gor.  Tu pa se je greben kar odpiral in sva kar nadaljevala.  Po skrbnem pregledu zemljevidov sva prepričana, da je to Velika Zelnarica, tista prej s štempljem pa je bila Mala Zelnarica.  Tega grebena kar ni konec.  Juhuhu, kar oživela sva na tem grebenu,  V ozadju se odpira pogled, kar sva čakala kar nekaj ur.  Triglav je sameval.  Lušten sprehod, čeprav je vseeno pazljivost bila prisotna, kajti kamenje in kratka snežišča niso za podcenjevati. Od tu sva jo mahnila direkt dol do Vrat in ker je bila vidljivost super, sva se odločila še za vzpon na drugo stran, kjer je Zadnji Vogel.  Opazovalec.  To je Mala Zelnarica.  To pa Velika Zelnarica (2320 m).  Tudi na drugi strani nad Vrati sva prečesala prav vse. :)  Bojana je rekla, da bo malce drugače.  Proti Zadnjemu Voglu sva morala paziti, ker sva morala prečkati snežišče. 
Še nekaj metrov in sva na Zadnjem Voglu.  Pogled na drugo stran, kjer je lepo vidna pot na Malo Zelnarico (2310 m) in nato naprej v smeri Kopice, čeprav morda pa res nisva bila toliko daleč.  Zadnji Vogel (2327 m) ob 12.30.  Levo greben v smeri Kanjavca ter Triglav v ozadju.  Z Zadnjega Vogla sva šla še na en kucl naprej, vendar nima imena.  Imela sva res srečo, da se je odprlo.  Na drugi strani doline Velika Konta je lep greben, ki zna kdaj gostiti najine noge.  Prelepo jezero imenovano Rjava mlaka, nad njim pa Zasavska koča.  Ker sva imela cilj, da sva ob eni normalni uri v Cerkenem in seveda pobereva Žigo, sva bila ob 12.40 nazaj na Vratih.  Povatek nazaj zopet v meglo.  Brezno ob poti.  Kljub temu, da se je vreme bojšalo, ni bila po dolini "ta prava" vidljivost.  Malce pred pl. Dedno polje lep obris napajalnika.  Verjetno letos zamenjane skodle in me prav zanima koliko rabijo, da potemnijo.  Le zakaj bi bila ta pot zaprta? No, zato je pa telefonska, čeprav se bo verjetno zapis kmalu razmazal. Za zaključek pa samo to, da sva ponosna, da še zmoreva in sva tako najino kvoto dvatisočakov, ki sva jih obiskala 1x, povečala na 96. Ja, številka 100 pa res ni več daleč. Celotna današnja tura ni naporna, tudi dolga ne, saj sva skupaj hodila 8 ur, višincev pa okrog 1200 m