Porezen, 20.10.2018

Prejšnjo soboto smo šli skupaj z Žigo kolesariti na Kras, vendar nama z Bojano to ni bilo dovolj in sva v nedeljo skočila še na 3 kralje. No, za ta vikend, pa smo vsi šli v Cerkno in ker sva lahko imela varstvo, sva iz Cerkna skočila na Porezen. Višincev cca. 1300, kar za najino zarjavelost ni niti približno malo. Da pa ne bi bila tura povsem brez nekega smisla, sva se odločila, da je povratek skozi Zapoško, kajti zanimalo naju je, če je po žledolomu (2014) pot kaj očiščena. Midva sva leta 2014 šla po tej poti gor in skoraj morala obrniti, ker je bilo toliko podrtega drevja. V nadaljevanu pa bomo videli, da je žal ta pot mrtva, saj je slabo očiščena, kar nekaj podorov, trhlega drevja in lahko rečemo, da je nevarna in jo ne priporočava. Tudi v delu, kjer je bila jasa s še stoječo hišo je povsem zarašeno in je zelo težko sploh najti kakšno vidno pot. Pa gremo...
Select All None
Jutri je bilo po pričakovanju megleno, ura pa 7:15. Pot naju je vodila izpred hiše v Cerkem preko Labinj ter Labinjskih leh na Porezen, nato pa v smeri Otavnika ter v Zapoško ter nato Gorje, Trebenče in Cerkno.  Megla je vztrajala kakšnih 100 m, potem pa sva jo lahko opazovala z višine. Na sliki spomenik na Brceh.  Jabolka ležijo povsod in zakaj ne bi kakšnega vzela s seboj.  Na Melini sva že krepko nad meglo.  Pot v smeri vasice Labinje. Tu nas pot vodi skozi gozd in postane deloma tudi strma.  V Labinjah je tabla, ki označuje smer. Ja, vsaj 2 uri pa še imava, saj ne tečeva. Glede na najino kondcijsko stanje pa sva bila tu b.p.  Sonce se je izza vrhov pokazalo okrog 8h.  Ker sva bila v smeri Porezna in ne nazaj, se nisva odločila, da jih pobereva.  Od vasi Labinje nas pot vodi skozi gozd do Labinjskih leh, kjer se odpre prelep travnik.  Bojanina silhueta.  Od Labinjskih leh nas pot vodi počez v smeri Porezna. Na nekaterih delih je PD Cerkno popravilo pot, ki pa še ni bila popravljena v avgustu, ko smo z Žigom tu šli dol.  Zimska smer...za probat, vendar ne danes.  Meni je ta del prav veličasten, kajti izgleda kot tunel.  Cerkno se še vedno kopa v megli.  Via Alpina... 
Ob 9:15 ga ugledava in glede na najino super kondicijsko stanje se prav veseliva še zadnjega stinta.  Bunker oz. strelska lina, ki pa ima sedaj povsem drugo vlogo.  Izgleda kar mogočen.  Na vrhu sva bila ob 10h, kar ni tako slabo. Rahel veter je dajal občutek mraza, zato nisva bila ravno dolgo na vrhu.  Tud v Julijcih je bilo super vreme.  Cerkno pa še vedno v megli.  Mi2.  Postanek v koči je bil kar dolg, kajti družba je bila spet prava. Nič domenjenega, pač čvek... Od koče sva jo ubrala kar v smeri Jesenica oz. Otavnika, kjer je bil nama na poti tale osamelec.  Porezen s strani, ki jo nismo navajeni.  Širok kolovoz, po katerem sem letos že letel z biciklom.  Prelepa markacija ob poti.  In ja, ni v zraku.  Nato pa se začne...kje je že pot v Zapoško?!  Imela sva kar nekaj težav, da sva našla nekaj poti podobnega. Govorim o poti od Otavnika do hišk(podrtij) v Zapoški.  Lahko rečemo, da je to pot. 
Sluzasto.  Uspe nama le priti do ruševin.  Tu naju ni bilo kar nekaj let in človek se sprašuje, če je sploh na pravem mestu. V spominu sva imela, da je pod to podrtijo pot, vendar jo nisva našla. zaraščenost je prevelika.  Našla pa sva tole pot. Je kar nekaj pod hišo in vedela sva, da po tej zanesljivo še nikoli nisva hodila.  Tud ta del nama ni bil nič kaj znan, čeprav en nevron pa je nekaj sanjal, da mu je znano.  Na tem mestu se uzreva nazaj (kamor gleda Bojana) in vidiva neko zelo slabo vidno potko in tisti nadebuden nevron je prepričan, da sva običajno šla po zgornji poti. In ja, pregled slik izpred let je potrdil o domnevo in zgornja pot je tista, ki pripelje direkt do hiše, vendar lahko res opustimo upanje, da bo še kdaj prehodna.  Naprej izgleda super in prav navdušeno greva po tej izredno lepi poti.  Potem pa se počasi začne. Pot je vedno slabša, vedno bolj uničena in ...  ... vedno več podrtega drevja. Sicer je očiščeno, da je prehod omogočen vendar pa vseeno lahko pozabimo na to pot.  Ja, tu nekje je pot.  Na veliko mestih je treba malce navzgor.  Nekje malce navzdol.  Na tem delu pa je nama postalo kar malce slabo, saj je levo pravi prepad.  In edina šansa je bila, da se prebijeva na tak način. Ja, ni treba na Kočno. :D  Žalostna resnica. 
Slike povedo vse.  Razmet.  :(  Pogled nazaj,  Ko pot pride pod žledolomno mejo je pot prelepa, vendar pa je ta del kratek.  Na tem mestu se obrneva nazaj, pogled obstane na tej poti in rečeva si, da verjetno nikoli več.  Ob poti.  V Gorjah pa prelepo sonce.  Pot naju je iz Gorij vodila preko Trebenč v Cerkno, kjer sva ujela tole čapljo. V Cerkno sva prišla ob 14h in najine hoje je bilo tako 6 ur, v koči pa sva postala kakšno uro. Glede Zapoške ni več potrebno izgubljati besed, pozitivno pa je, da sva pot zmogla, in to povsem brez problemov.