Zadnjica-Dolič-Mišeljski vrhovi-Prehodavci-Lepo Špičje-Trenta, 18.-20.07.2018

Kdor čaka, dočaka! Vreme mislim. Ne pomnim, kdaj je bilo toliko deževnih dni oz. popoldnevov, kakor od letošnjega maja naprej. Od takrat sem namreč želel za nekaj dni v hribe, v konce, kjer ni veliko ljudi, čeprav je ta želja skoraj nemogoča. Pa vendar se najde kar nekaj poti v osrčju Juljcev, kjer ne boš srečal žive duše. Vremenska napoved je obetala skoraj 3 dni lepega in stabilnega vremena, od srede do petka, čeprav je bil petek popoldan že napovedan dež. Kljub temu nisem veliko oklepval. Odprl zemljevid od Julijcev ter začrtal pot. Prvi dan, sreda popoldan, Zadnjica-Dolič. Drugi dan Dolič-Mišeljski vrhovi do Prehodavcev. Tretji dan pa preko Lepega Špičja ter doline triglavskih jezer nazaj v Trento. Vsak dan je bila hoja lažja, pa vendar sem daleč od stare kondicije. Da pa nisem bil povsem sam, sem s seboj povabil tudi Primoža. Hodila sva načeloma skupaj, vendar glede na različne poglede oz. dojemanje hribov, sva vseeno veliko hodila narazen. Upam, da poskuša vsaj malce razumeti mojo potrebo po stalnem premikanju, on pa raje malce počiva. Kljub temu sva uspešno zaključila lepo, ne ravno preveč zahtevno trodnevno turo in se veselim, če mi uspe še kakšen podoben podvig letošnjo poletje oz. jesen. Na tem mestu pa bi se zahvalil ženi Bojani, ki je nesebično dovolila, da jo pustim z Žigom samo doma in grem v planinski raj.
Select All None
Izhodišče je bila Zadnjica v Trenti in prvo popoldne do Doliča. Naslednji dan Mišeljski vrhovi, ki niso markirani, tretji dan pa Lepo Špičje nad dolino triglavskih jezer ter vrnitev čez Velika Vrata v Trento. In seveda avtoštop do avta.  S Primožem sva štartala ob 16.10 s parkirišča na začetku Zadnjice. Prav mi je prišla Primoževa ideja, da bi morda malce prišparala pri času vzpona do koče na Doliču z vzponom po t.i. Komarju. Imel je kar prav, saj sva bila res od parkirišča do koče v 4-ih urah, skupaj s postanki. Priznam, da je bilo pa izredno vroče, kajti Komar je usmerjen proti SZ in popoldansko sonce je neusmiljeno.  Parkirišče v Zadnjici je bilo dodobra polno. Iz Ljubljane sva potrebovala dobri 2 uri, zato ni bilo začrtanega štarta ob 15.30, ampak 16.10.  Odcep za Kriške pode sameva. Ne, ni čudno. Namreč za parkiriščem v Zadnjici je rampa in z avtom ne moremo več naprej.  Ostenje Kanjavca. Po opisu na http://www.primorskestene.com je levi vrh Glava za žlebom (2362 m), na sredi je predvrh zahodnega vrha Kanjavca (2596 m), desno pa mizast vrh Vodnikovega oz. Zadnjiškega Vršaca (2186/2194 m).  Še bolj detajlen zemljevid tega področja (vir: Geodetski inštitut Slovenije, Sidarta 2008, 1:50 000).  Pogled v smeri Doliča. Le od kod je Zadnjica dobila ime? Nisem našel, je pa prijetno branje o njej na slovenski Wikipediji: https://sl.wikipedia.org/wiki/Zadnjica_(dolina)  Tihožitje ob poti.  Pogled na snežišče s poti proti Luknji. Ja, snežišče! Čezenj pa je vhod v Komar, skrajšano pot na Dolič.  Vstopa v Komar ne moremo zgrešiti, samo kapelico moramo videti in vhod v smer ne bo problem.  Pot čez Komar je zelo navpična in vzpenjanje je dokaj naporno, vendar pa hitro in ravno to odtehta napor. Predlagam le jutranji vzpon, ker takrat ni sonca, vendar pa je verjetno vse vlažno in drseče.  Pot nas vodi po kaminčkih, grebenih in tudi travnatih in kamnitih delih.  Tudi pomagal ne manjka.  Pogled na Pihavec (2419 m) na drugo stran. Naj bi bil pa tudi Mali Pihavec (2182 m) nekje tu, pa ga jaz ne vidim. Morda se kaj vidi z večje višine. Omenim naj, da je bila pod Pihavcem planina Zajavor, do katere pa naj bi bil dostop od spodaj in ne s strani Luknje. To sem napisal zato, ker je Primož imel informacijo, da je bil dostop ravno s strani Luknje. Bilo bi zanimivo kdaj za pogledati.  Za vrtoglave ta pot ravno ni. 
Nisem še omenil, da je pot markirana, edino vstop je morda malce skrit. Kapelica in ne bo težav.  Primož malce za menoj s svojim tempom, oba pa cagava v vročini, ki pa z višino vseeno popušča.  Na tem delu izstopimo iz tehnično zahtevnega dela in se usmerimo bolj desno skozi ruševje.  Pogled na drugo stran, kjer je že vidna mulatjera na Dolič iz Luknje. V ozadju Pihavec s svojim Z grebenom, kjer pa bi bil res lahko Mali Pihavec. Omenim naj še, da je desni masiv imenovan Zelenice z označenim vrhom Vrh Zelenic (2468 m).  Dva se vračata z Doliča po mulatjeri v smeri Luknje.  Pazljiv pogled bo videl lepo zloženo škarpo mulatjere iz Luknje, kateri se priključimo malce pod Doličem.  Klicaj za navzdol je povsem na mestu. Gor gre lažje.  Senčni sebek.  Vijuganje.  Čez snežišče, dva cik-caka in smo pri koči na Doliču.  Koča je že v senci, zato se s Primožem raje malce zadržujeva na sončku.  Značilna silhueta Jalovca.  Ob takem razgledu človek pomisli, da raje ne bi šel nazaj v dolino.  Vrh (Kanjavčev Čop) nad kočo na Doliču z luno nad njim. Glede na ogledano je dosegljiv s strani Kanjavca.  Večer na Doliču. 
Po nekaj pirčkih in šnapcih, malici, smo popadali v spanec in pokazal se je nov dan. Četrtek. Plan tega dne so bili vrhovi nad Mišeljsko dolino, vsi nemarkirani in zelo malo obiskani. Z Doliča sva krenila najprej v smeri Hribarc, vendar pod Mišeljskim Koncem zavijemo levo v melišče ter na sedlo med Mišeljskim Koncem in Mišeljsko glavo. Najprej na Mišeljsi Konec in nato čim bolj po grebenu do Mišelj vrha.  Zjutraj ob 6.30 se nariše prelep dan. Mojstrovke z leve, Prisank se skriva za Planjo, vendar pa Razor in Pihavec (Mali Pihavec je verjetno špička v Z grebenu) izstopata na desni strani slike.  Jutranji Triglav. Sicer blizu, vendar pa nama s Primožem ni niti na pamet padlo, da bi šla gor.  Jutranji pogled na kuclje nad kočo, kjer je videti, da vedno piha, saj vetrnice niso odnehale od prihoda do odhoda. Skrajno levi vrh je Zob Kanjavca (2416 m), ki je dosegljiv samo alpinistom, zato za naju (Bojana in jaz) neosvojljiv, ta najbolj osvetljeni pa je Kanjavčev Čop (2403 m), ki pa iz poznejših slik izgleda dostopen z druge strani.  Pot nadaljujeva v smeri Hribaric.  Greben v večini slike so vrhovi nad Mišeljsko dolino, torej najin današnji plan.  Zob Kanjavca desno. Škoda, ker ni ene luštne feratice nanj. :)  Križišče, kjer se odločimo za smer proti Planiki (levo), Hribaricam (desno) ali naravnost v Velsko dolino, ki nas pripelje do Vodnikovega doma pod Vernarjem oz. Toscem.  Desno sedlo so Hribarice (2358 m), levo od sedla pa Mišeljski Konec (2464 m), najin prvi cilj. Najprej je potrebno priti na sedlo, ki je lepo vidno v levem delu slike. Pot je nakazana direktno čez prvo snežišče pod steno Mišeljskega Konca, vendar sva se mu izognila po melišču. Nato pa je pot spet čez melišča, vendar je dovolj prostora, da si poiščeš svojo pot.  Rožce najdejo plac tudi sredi "puščave".  Snežišče, ki pokriva pot, vendar se jo vidi, ko izstopa iz snežišča levo skoraj na vrhu snežišča. Nato pa malce levo in desno.  Na sedlu nad Mišeljsko dolino se odpre pogled na drugo stran. V sredini slike, nizki vrhovi sta Adam, Eva in oba Stoga, masiv v sredini slike pa je Škednjovec.  Kot sva se zmenila, najprej na Mišeljski Konec.  Zob Kanjavca še z druge strani. Razor pa tudi ponosno kaže svojo veličino na levi strani v ozadju.  Morda pa en most, pa bi šlo na ta zobek. 
Na vrhu Mišeljskega Konca. Koliko časa sva hodila, pa ne bom omenjal, ker je bilo kar nekaj pavz :)  Z vrha Mišeljskega Konca prelep pogled na vrhove med Velsko dolino (levo) in Mišeljsko dolino (desno).  Zeleni vhrovi skoraj v sredini slike so že omenjeni Stogi in Adam ter Eva, dvojna špička v sredini je Škednjovec, desno od njega pa Ogradi. Nato pa sledi greben proti Vrhu Hribaric.  Ta slika pa nama z Bojano spet zelo veliko pove, kajti najvišji vrh je Kanjavec, vendar pa se lepo vidi prelep greben proti drugemu vrhu Kanjavca ter nato po dolgem spustu grebena proti Temenu (2498 m) ter Poprovcu (2495 m), spodaj pa plato Hribaric. Na desno od Kanjavca pa je tudi lep greben, ki ga je verjetno komot za prehodit, še posebej pa na nekaj vrhov nad kočo na Doliču. No, dokler pa nisva tam, je beseda komot morda preveč.  Plato Hribaric z vstopom v dolino Triglavskih jezer ter v ozadju Lepo Špičje (plan za petek). Levo od useka pa je ostenje Vršakov.  Sedaj pa bo res dovolj od Kanjavca in njegovih grebenov. Čeprav je tisti desno proti Zobu Kanjvca res lep.  Četrtek je dan za oskrbo planinskih koč v tej okolici (Kredarica, Planika, Dolič, Prehodavci, Trig. jezera). Naj bi bila na 14 dni.  Primoževa rutka na višini 3000+ m :)  Po povratku nazaj na sedlo sem se odločil, da grem po grebenu. Najprej na 2344 m visok neimenovan vrh.  Planik kolikor hočeš.  Mišeljski Konec v ozadju, pa jaz :)  Poskušam naprej po grebenu, vendar hitro pridem do enega spusta, ki mi je deloval malce preveč izzivalen za spust, zato sem ga začrtal za povratek.  Raje sem šel nazaj na sedlo in spodaj proti ostalim vrhovom.  Hlajenje riti.  Sedaj pa človek že težko ve, ali je to Mišeljska glava ali ne. Po mojem ne :) 
Greben naprej,  Triglav.  In gužva na njemu.  Helikopter je priletel na Dolič verjetno 6x, 7x.  Malce akcije.  Ta vrh bi pa jaz proglasil za Mišeljsko glavo (2273 m).  Prelepa kulisa.  Za Prehodavce - super, bo frišn pir :)  Ta kuceljček bi rekel, da je Na Nizkem (2275 m).  Sedaj pa po grebenu na vrh Mišelj vrha (2350 m).  Še malce do vrha, ki pa ni sameval.  En predvrh.  Sebek na Mišeljskem vrhu. Zadaj pa lepo viden Tosc.  Slika 072  Prelep pogled na vzhodni del pod Kanjavcem. Oba vrhova na desni strani (Kanjavčev Čop in Glava za Žlebom) nista videti težko osvojljiva. 
Prvi je Prevalski Stog, zadaj pa Jezerski Stog. Vidimo pa tudi rob Adama.  No, pa smo tu. Kot že omenjeno, sem ob začetku poti po grebenu začel na prvem vrhu, kjer pa se mi je zdel spust v sedlce malce preveč tvegan. Ker je lažje ponavadi gor, sem poskusil.  Poskusil sem po žlebku na levi strani, vendar priznam, da je bilo zagamano za popiz...  Še posebej, ker je na drugo stran ta pogled.  Kljub težkemu vzponu sem zadovoljen na vrhu neimenovanega vrha. Sedaj pa v sedlo, dol in na Hribarice. Povratek poti sem bil sam, ker je Primož odležal eno kitico na Mišeljskem vrhu, jaz pa raje hodim.  Vzpon po dokaj zoprni poti na Hribarice.  Mišeljski Konec s Hribaric. Slikal sem zato, ker je eden izmed srečanih planincev omenjal, da se da s tega vrha direktno na Hribarice. Tu mi to ni videti ravno obetavno.  V civilizaciji je pa gužva.  Še malce z druge strani pogled na Mišeljski Konec. Tu dol pa še težje.  Jaz in plato Hribaric v ozadju.  Prelep sprehod po Hribaricah.  Poprovec, morda se tu da z njega celo direkt. Pa nanj tudi, saj ni ravno hud klanec, pa tudi nekih težkih prehodov ni.  Dolina Triglavskih jezer.  Za kdaj...  Aaahhhhhh..... Desno jutrišnji plan. Prvi izrazit vrh je Malo Špičje, potem pa naprej v senci Veliko Špičje. 
Našel sem "pot" direkt proti Zasavski koči na Prehodavcih, ki gre v smeri Rjavega jezera. V ozadju pa z desne Mojstrovke ter nato do Jalovca ter nato ?  Tu sem si privoščil 3 čutarice snega :)  Še malce...šel sem direktno na pir.  Po pivskem okrepčilu sem si vzel malce časa za spoznavanje narave in družbe. Če pričnemo z naravo, potem je to (desni) prelep nemarkiran razglednik Zadnjiški Ozebnik, ki pa ima za naju z Bojano še en zanimiv vrh. Po grebenu levo je še Veliki Konj (2034 m), ki upam, da ni preveč zaraščen z rušjem in je dostopen. Morda pa pozimi še najlažje. Potem pa družba. Prijeten večer sem prežival v družbi Lucije, Uroša, Sandre, Primoža ter starejšega gospoda, debata pa seveda hribi. Fletno je bilo!  Priprave na spanje.  Še malce...  Čez nekaj sekund se je četrtkovo sonce poslovilo.  Petek. Pogled na zemljevid je dal vedeti, da ni šale in je pot dolga. Najprej vzpon po grebenu Lepega Špičja, nato dol do Koče pri Triglavskih jezerih, malce spusta, dvig na Velika Vrata in nato v Trento. Pa še štopat bo treba, pa dež je napovedan...juhuhu.  Jutro je napovedovalo spremembo vremena. Nobenega mraza, okoliški kuclji pa že s kapami.  Ob 7h sva štartala, cilj pa desni greben.  Da se ne izgubimo. Vendar nobena smer ni prava za naju.  Tale bo. Dobri dve uri. Mala malca. Dvoje jajc za fruštk, en izotoničen napitek in gas.  Podi...  Kakšni masivi.  Kača v skali. 
Le kje gre pot? Brez skrbi, prelepa pot!  Pogled v Trento.  Levi vrh (Zadnja Lopa - 2115 m) sem "pozabil" obiskati, vendar je slabe 1/2 ure od koče, zato se ne sekiram preveč.  Ledvička v dolini.  Da ne pozabim kakšnega vrha, sem nato obiskal vse, kar se je le dalo. Četudi je bilo s poti. Ta pristop je bil pravšnji, saj sva se s Primožem potem ravno srečala na poti. Je pa tole Malo Špičje...kao.  Meglice, meglice...  Tega pa ne vem, če preplavam. Sem preslab plavalec.  Pogled nazaj na prej obiskani vrh. Pot gre večino po grebenu oz. robu, je pa tudi kar nekaj spustov in nato vzponov, čeprav ni nič težavnega.  Ta del mi je bil še posebej všeč. V skalo vklesana ozka potka. Ni priporočljivo izgubiti ravnotežja.  Še en vrh, vendar pa prav na tisto štrlečo skalo nisem šel.  Rožce, rožce, rožce. Mir, piš vetra in brnenje živalic.  Ta slika je zato, ker sem misli, da je v sredini poševnega masiva okno...  ....je, samo je zaklinjena skala.  Še en vrh, sedaj pa dol in na vrh Velikega Špičja.  Prelepa panorama! 
Zadnjiški Ozebnik je že pravi pritlikavec.  Pušlc.  Slika 120  Nisem ravno dovzeten za rožce, vendar tu so mi bile pa res všeč.  Pot po robu :)  Še malce rumenih rožic.  Pa planike.  Omenim naj, da so bile v večini poti markacije zalo slabo vidne, edino povsem na začetku ter na koncu pod Velikim Špičjem, kjer pride pot od Koče pri Triglavskih jezerih.  Saj je že huje kot na Instagramu :)  Ta slika je bil za preučitev, če je kje kakšna pot z Zadnjiškega Ozebnika. Žal je malce mrčasto že.  Primož prevzame pobudo.  Še nekaj metrov.  In sva na vrhu Veliekga Špičja (2398 m).  Primož je šel gledat, kako je videti greben naprej, čeprav ne za danes.  Nisva ravno fotogenična :) 
Sedaj pa spust v smeri Koče pri Triglavskih jezerih.  Pogled nazaj po dolini.  Moj spomin..Primož je vedel ime te rože, jaz pa sem pozabil.  En del poti je malce za popaziti.  Tu dol sva prišla.  Pomoč.  Prelep pogled na pot po grebenu, ki sva jo s Primožem hodila kakšno uro nazaj.  V dolini pa se prične vlačenje po gozdu.  Priznam, da se mi je do koče kar vleklo.  Spet rožce :)  Za botanike.  In kamnoseke.  Prispeva do poti, ki gre od Hribaric.  Še malce in sva pri koči. Oblaki pa že spuščajo nekaj kapljic.  Jezerce pred kočo. 
Hotel v dolini Triglavskih jezer. Makaroni, tuš, morda še savna?  Nisva bila dolgo, kajti osebje naju je prestrašilo, da je pot, po kateri želiva v Trento (v smeri Planine za Skalo) izredno slabo markirana in ima veliko podrtega drevja. Vse ostale rešitve pa časovno trajajo vsaj x2 če ne x3.  Odločiva se, da greva vseeno v smeri Komne, v najslabšem primeru v Bohinj oz. do Koče pri Krnskih jezerih. Ja, daleč je, vem :)  Spust...  Nekam v to smer morava.  Ok, kaj narediti? Riskirati ali iti po neskončno dolgi poti do neke rešitve? Po ogledu markacij in začetne shojenosti poti sva se odločila, da greva poskusit in od osebja nisva dobila informacij za to pot.  Pot je povsem OK! Markacij, kolikor hočeš, še skoraj nove so, pa tudi možici nam tu in tam kažejo pot.  Po dolini se vzpneva do prvega prehoda skozi skalni masiv.  Še zadnji pogled na dolino Triglavskih jezer.  Po prvem prehodu pride drugi.  Tu pa pravo presenečenje. Kakšen plato!  In to skoraj raven! Bila sva res navdušena. No, nisva pa še pri prelazu Velika Vrata (1925 m). Ja, iz doline sva se morala dvigniti za kakšnih 700 m.  Spet kače v skali.  Pot lepo speljana, prav fletna za hoditi. Aja, srečala nisva prav nobenega. Ne gamsa, ne človeka.  Uf, Velika Vrata so še tu gor. Morda je videti daleč, vendar je bilo tole 10 minut hoje. 
Velika Vrata (1925 m), kjer je bila tudi meja med Italijo ter Jugoslavijo.  Tu gor sva prišla, vendar pa sem to sliko naredil z namenom, da si zapomnim pozicijo enega možica, ki ni ravno ob poti po kateri sva prišla. Če me spomin ne vara, je tu vstop na greben proti Čelu (2228 m) čez Glavo za Bajto (2131 m).  Možic pozumiran. Nad njim se celo vidi obris neke poti.  Velika Vrata.  Masiv nad vrati.  Tale pot pelje direkt do zaselka Pod Zjabci nad vasjo Soča. Po njej smo se lansko leto skupaj s Primožem povzpeli do odcepa za Planino za Skalo ter nato v Travniško dolino. Ena izmed lepših poti za hojo. Predvsem tale del, nižje pa tudi ravno pravšnji naklon.  Pogled na vrhove nad Trento.  Lahko bi šel bos.  Raj na zemlji!  Zagledam eno potko na drugi strani doline.  Tu je veliko bolje vidna. Če me orientacija ne vara, je vrh v ozadju levo Kal (2001 m) in bi potem tole morala biti nemarkirana pot pod njim, ki pelje v smeri Mrzle Komne.  Pride do stika moje in videne poti in ne vem, kaj bi si mislil, Po eni strani možic, po drugi pa nanešeno drevje, ki nakazuje, da je pot "zaprta". Je to pot o kateri je osebje v Koči pri Triglavskih jezerih govorilo?  Malce naprej pa pride do stika s še eno potjo, ki pa pelje do koče pod Bogatinom.  Spust v dolino. Kaplje dežja so močnejše in zato najin tempo ni počasen.  Dežek, dežek, dežek. Še sreča, da sva kar veliko v gozdu in ni še sile. 
Skoraj pri cesti v zaselku Pod Zjabci je potoček, ki sem ga izkoristil za umivanje obraza, pa čeprav je deževalo.  Dež je bil premočan in naprej po asfaltni cesti ni zavetja gozda, zato sva morala v pelerine.  Tu gor bom pa še šel!  Od zaselka Pod Zjabci do glavne ceste po Trenti sva pač tolkla po asfaltu. Ob cesti je dež že nekoliko ponehal in lahko sem štopal. Ustavila mi je ena italijanska familija s kombijem, ki so me zapeljali do parkirišča v Zadnjici. Kaj lahko rečem za konec. Raznolika tura. Markirane/nemarkirane poti, melišča, snežišča, grebeni, trava, vzpon/spusti. Ja, lahko rečemo klasična tura, vendar pa če komu paše, da med potjo ni veliko ljudi, so take ture ravno pravšnje. Škoda, ker je bil napovedan dež, drugače bi zanesljivo podaljašala še za 1 dan. Vendar pa kuclji počakajo in zanesljivo se v te konce vrnem. Upam, da čim prej z Bojano, kajti ta tura je bila tudi ogledna :)