Storžič po JZ grebenu, 01. 05. 2018

Pohajkovanje po dolini mi ne diši ravno zelo, zato je bil današnji dan ravno pravšnji za en predih svojih pljuč. Ker sva bila z Bojano na Storžiču že skozi Žrelo, po normalki čez Kališče, ostane JZ greben. Priznam, da sem ga imel že lep čas v mislih, in to ne štejem v dnevih, ampak v letih. Vse enkrat pride, zato velja potrpežljivost. Najbolje, da gremo na pot.
Select All None
Štart je kar klasika. Vas oz. zaselek Laško (morda niso vedeli kakšno ime dati in so ravno pivo pili), ki je v bližini vasi Bašelj. Slediti moramo smerokazom za Gamsov raj, nato pa vztrajati po makadamu do prvega parkirišča, kjer so nam v pomoč table. Sam sem štartal približno ob 6:10. Na vrhu Storžiča sem bil ob 8:50. Samota na vrhu mi je prijala in sem posedel dobrih 20 minut, se okrepčal, oblekel in bil zadovoljen sam s seboj, da kljub slabi zimski sezoni motor še vedno deluje :)  Sam na parkirišču nad zaselkom Laško. Če hočemo po JZ grebenu, je prava smer sv. Lovrenc, kar pa je po tej cesti navzgor in kaj kmalu desno.  Pa saj vse piše. Se že ponavljam, ker isto govorim študentom. :)  Vsak začetek je težak, vendar pa je vse v glavi in motivacije ni manjkalo.  Kar za sv. Lovrenc je treba.  Gorenjska se mi odpira.  Sv. Lovrenc. Tudi tu je bilo kresovanje, sodeč po ostankih kurišča za cerkvijo. V ozadju pa Strožič, ki s svojo širino daje občutek mogočnosti.  Pogled na Gorenjsko izpred sv. Lovrenca.  Študija kam iti. Nisem imel pojma ali gre pot skrajno levo po grebenu ali po osrednjem. Ja, po osrednjem.  Rek pravi "zatišje pred viharjem", jaz pa pravim "ravnina pred klancem".  Kljub temu, da je svoje že oddelal, še vedno ponosno kaže pravo pot. Lahko bi ga poimenovali Modrec.  Ravnina se postavlja pokonci. Sem kar razmišljal s katerim klancem bi tole primerjal, pa mi je na misel prišlo kar nekaj kandidatov: Žmavcarji, na Muzce iz Breginja, Kalvarija na Begunjščico. Pa saj sem vse te dal skozi, bom pa tudi tega.  Adria, Airbus A320, srečno.  Pogled na dom na Kališču čez dolino.  Jutranje sonce prija, kajti ni bilo neke hude vročine. Edino po hrbtu pa mi je teklo. 
Julijci se še vedno bohotijo s snegom.  Uf, dih ti vzame, ko vidiš, kaj imaš vse pod seboj. Do tu približno sem imel uro hoje in greben kaže svoj obris.  Začuda sem si vzel čas tudi za opazovanje okolice. Očitno mi očetovstvo dobro dene. :)  Vendar pa nimam pojma od rožic in bom ugibanje raje opustil.  Od sv. Lovrenca do tu je pot markirana, vendar je tu markacij konec. Namreč markirani sta poti levo in desno, naprej po JZ grebenu pa je nemarkirana. Juhuhu, toliko bolje. :)  Ob snežišču navzgor. Tu sem moral kar pogosto malce počiti, ker je klanec res ta prav.  Pogled proti Krvavcu, vendar pa je ura malce zgornja za smučarje. Namreč, naj bi še obratoval.  Spet rožce. Tudi gamsa sem opazil, vendar mi je prej pobegnil, preden sem ga uspel fotkati.  Tu sem ocenil, da nimam več kot uro in nisem se veliko zmotil.  Sedaj pa na taprav greben.  Na enem mestu je bilo potrebno celo malce za skale prijeti. Ja, ni da ni. :)  Če pogledamo tole sliko, je pot po sredinskem grebenu; no morda visi v desno.  Pogled nazaj na greben.  Tu zadaj pa se skriva vrh.  Pogled v smeri Kočen in Grintavca. Nekaj snega je še, vendar se tudi ta poslavlja. 
Evo ga, vrh Storžiča, 2132 m. ob 8:50. Ta dečko na vrhu je prišel po Žrelu, vendar pa je bil na vrhu celih 30 sekund.  En sebek sem pa moral narediti, da mi bo RLS lahko še kakšno rutko šenkal. :)  V smeri Žrela je pobegnil.  Tudi tu dol sva z Bojano že lezla.  Košuta. Cela bi bila morda huda za en dan?! Greben ima kar nekaj dvatisočakov, ki še niso v arhivu.  Nazadnje sva tam čez z Bojano lezla, ko je bila že noseča. Ja kaj, če si je pa želela. Lesti mislim.  Povečana slika kaže, da sta vsaj 2 lezla na Grintovec.  Brez besed.  Ja, konec sezone.  Na vrhu sem bil dobrih 20 minut sam, vendar pa sem bil očitno prezgoden, ker za menoj je bil vrh kar oblegan.  Pogled mi je švigal še tu čez, vendar pa je že od tu vidno eno veliko snežišče in brez derez in cepina pač ne gre.  O lej,spet rožce.  Še na Bašeljski vrh skočim, nato pa dol.  Na tejle klopci posedim, pridruži se prijetno dekle Sandra in pogovor kar steče. Med pogovorom zaslišiva podor iz smeri Storžiča, vendar pa videla nisva nič. Po prijetnem pogovoru jo pustim, da užije malce samote in grem svojo pot proti dolini.  Jaz bi rekel teloh, vendar pa ne me mučit, če sem falil. 
Je to delo letošnje zime?  Uf, kako se mata lepo.  Pogled na Storžič izpred koče na Kališču.  Kolena, kolena...  No, to pa so marjetice.  Za info.  Tolčem po makadamu proti avtu.  Pod Bašljem se ustavim in naredim še tole slikco, da si bolje vizualiziramo, kje gre ta pot. Zaključim lahko, da je pot lepo speljana, tehnično morda zahteva, če je mokro, fizična pripravljenost mora biti, orientacijsko pa tudi ni težavna. Lep del mojega hribovskega mozaika je.