Limbarska gora, 02.04.2018

Morda malce čudno, vendar tokratni pohod sem opravil supaj s PD Logatec in PD Cerknica. Namreč, če se hočem iti štorijo planinskega vodnika, potem rabim tri ture kot neke vrste pomočnik vodnika. In to lahko dobim samo, če se udeležujem tur, ki so pod vodstvom planinskega vodnika ustrezne kategorije, v mojem primeru vsaj A. Ja, nekje je treba začeti. Ker je bil napovedan res prelep dan, sem se javil za pohod na Limbarsko goro. Priznam, da sem zanjo slišal prvič in priznam tudi, da sem malce pozabil na nižje ležeče cilje. Pa tudi družba je bila prav simpatična. Sicer v slogu družbe z Vrhnike, vendar izkušnje so pa le izkušnje. Pa gremo na to slikovito pot, ki pa je vseeno kar dolga. Enih 18 km jo je pa bilo.
Izhodišče je bil zadnji ovinek pred "krof štacjon" na Trojanah, kjer je odcep za Zavrh. Od tam naprej pa se držimo planinskih tabel za Golčaj  in Limbarsko goro. Ta pot, ki smo jo opravili, je približno polovica Rokovnjaške poti.  Zbor v Logatcu pri Krpanu ob 8:00 in štart z avtobusom do Trojan.  Ne gledat smeti! Kar je na vrhu, je bolj mamljivo.  Še nekaj od druščine. Prav žalostno je, da se pohodov udeležujejo samo penzjonisti, mladina pa obačsno samo zato, da zadosti pogojem iz šole. Na ta način bo PZS imela hude probleme v bodoče. Že pri PD Logatec je težava, kajti vsi vodniki s papirji so starejši, podmladka pa ni. Zato so mojih ambicij zelo veseli.  Limbarska gora kot neke vrste cilj, pa čeprav na 2/3 celotne poti. Namreč, izhodišče ni bilo enako končnemu cilju.  Ni ravno blizu.  Četico je vodila Alenka, Miro iz PD Cerknica pa je bil zadnji.  Sonček prijetno greje. Zopet priznam, da nisem imel pojma kje točno hodimo, ker sem bil v teh koncih prvič.  Ob poti...  Malce za dobiti občutek.  Pot se je menjavala od gozdne ceste, stezice do makadamske ter asfaltne ceste.  Pod vrhom imenovanim Golčaj stoji cerkvica.  Malce branja.  Morda se tu bolje vidi.  Pot poleg razgibane podlage nudi tudi razgiban relief. 
No, tu sem pa malce debelo pogledal, kajti sem pričakoval, da je to nek osamel vrh in ne zaselek.  Krasota KSA!  Še malce do vrha. Do tu smo hodili približno 4 ure.  Zelo lepi konci Slovenije.  Po dobru uri počitka se odpravimo naprej.  Še prej pa gasilska.  Mi gremo v smeri Gradišča, kjer nas vse čaka eno izmed največjih presenečenj. Boste že videli :)  Še zadnji pogled na vrh Limbarske gore.  Zapustimo asfaltno cesto in skrenemo v gozd.  Ob poti. Luštno, a? :)  Priznam, ad ta slika ni bila mišljena tako.  Debela snežna odeja krasi naše gore. Po zumiranju sodeč, ni bilo obiska na Grintavcu.  Koliko poznamo Slovenijo? Bore malo!  No, sedaj pa obljubljeno presenečenje.  Jezero, in to ogromno! Ne bom razlagal, ker sem poslikal tudi tablo z vsemi informacijami. Povem pa samo to, da sem pa zihr pridemo na en nedeljski izlet. 
Ponor vode.  Spet malce izobraževanja.  Upam, da se vidi prebrati.  Na sredini slike je znak, kjer je parkirišče ob jezeru in kaj hitro lahko vidimo, da z AC zavijemo na izvozu Lukovica in nato 2x levo in desno. Pa smo tam. Kaj naj rečem za tole turo. Hvala Alenki za organizacijo, hvala družbi 26. izkušenih ljubiteljev hribov, predvsem pa za prelep dan, pa prelep sprejem doma. Bojana in Žiga sta se pa tudi lepo imela v tem lepem sončnem dnevu.