Porezen, 24.12.2017

Družinsko srečanje v Cerknem smo izkoristili za skok na cerkljanski očak Porezen. Jutranja ura nam ni bila ravno po godu, vendar pa smo vseeno zbrali moči in še v senci pričeli hojo izpred domačije Jurež v Davči. Pot navzgor ni bila klasika, saj smo izbrali alternativo in ni bila niti približno slaba. Miha je narekoval tempo, Tina je bila v sredini, jaz pa kot najmlajši seveda zadaj. Na vrhu Porezna zopet veter, zato smo odsmučali do koče, kjer smo se v njeni notranjosti malce pogreli in osvežili. Smuka navzdol pa sama poezija, spodaj trdo, na vrhu pa odtaljeno. In še tole, v senci pa puhec.
Select All None
Porezen že v soncu, mi pri Jurežu pa v senci. Zaradi inverzije že tu ni bilo nobenega mraza.  Umetnije narave. Izgleda kot vrečke napolnjene z vodo, pa je le led.  Tokrat smo takoj po prečkanju prvega potoka zavili desno, saj tu še nikoli nismo šli.  Sonček je in vroče tudi.  Tudi KSA se kopajo v soncu.  Še kar po drugi špuri.  Vseeno pa smo se smučarski flanki pridružili nekje na 1/2.  Tokrat je bila izbrana nižja pot skozi gozd in kar malce nam je bilo žal. Drseča povrhnjica in coklanje snega na kožah.  Vseeno pa je bil pogled prelep.  Tudi Storžič ga ima.  Verjamem, da je bil tudi Blegoš dobro obiskan. No, za eno osebo to zanesljivo vem. Vse najboljše, Katarina!  Škoda, ker slika ne pričara vetrovnega vzdušja.  Evo ga. Vrh 1632 m visokega Porezna.  Dobra volja nas ni zapustila. Sedaj pa v kočo na en šnopček in pirček. Seveda smo tudi pojedli, da ni šlo samo na OH navzdol.  Klasična slikca zimskege idile pred kočo na Poreznu. 
Julijci pa kot na roštilju.  Saj mi ne sede ravno, sam vseeno je naš najvišji.  Zoom ni pokazal, da bi bil kdo na vrhu.  Smučarja ena boljših. Trda podlaga, povrhnjica pa odtajana.  Idile pa je bilo hitro konec. Vsi celi in nasmejani pri Jurežu.  Vse pa ima svoj davek. Že ob vzponu sem ugotovil, da imam zlomljen del okovja, pa se nisem dal. Tudi smučanje navzdol je zdržalo, sedaj pa lov na rezervni kos.