Smučišče Vogel, 18.11.2017

Po zelo napornem prejšnjem vikendu (beri, moja 40 letnica) se prileže malce uživancije pod oblaki. Ker Bojana ni imela časa in tudi postaja vedno bolj prijetno okrogla, sva se zopet domenila s Primožem, da letiva na napovedano sončno soboto nekam. No, za smučanje itak ni neke hude izbire, kljub obilnem sneženju pred nekaj dnevi. Izbira je bil Kanin ali Vogel (smučišče seveda). Izbira smučišča Vogel ni bila težka, kajti manj je vožnje, že dolgo nisva bila, pa še več prog je kot na Kaninu. Kupila sva povratno karto za nihalko in še malco v Merjascu. Večino sva hodila izven prog, kajti podlaga je bila supeca, smučarija pa seveda progah. Največji čar turne smuke je, da lahko smučaš tudi tam, kjer vlečnice ne delajo. In najboljša smuka je bila ravno tam. Eh, pa gremo.
Select All None
Spodaj skoraj tema, tu zgoraj pa šajba. Ko smo se peljeli z nihalko gor, je večina ljudi v gondoli zavzdihnila ob pogledu na sonček. Ja, kaj ne bi.  Spodaj smetana, zgoraj belina.  S Primožem sva se trudila, da bi hodila čim manj po progah, kajti smučarjev je bilo kar nekaj. Podlaga je bila trda, vendar oprijem vrhunski.  Pogled na vršace nad Tolminskimi ravnami. Seveda so le te na drugi strani. :)  Prvi cilj je bila Šija, vendar sva kaj hitro obupala, saj nama je en turni bordar povedal, da je vse spihano. No, do vrha, sicer nedelujoče enosede Šija, se pa da.  Po skoraj zabrisanih sledovih.  Med ruševjem si utirava pot proti vrhu.  Primož in verjetno špička Vrha nad škrbino.  Zadnji del proti vrhu enosede Šija.  Pri zgornji postaji enosede Šija sva se ustavila. Čudila sva se, zakaj ni nobenega turnega smučarja. Sva midva prepozna, ker je bila ura že 11.  Tudi okolica se čisti, spodaj pa vztraja klavrna podoba.  Nisva se dolgo spraševala o turnih smučarjih, ko naju prijetno presenetita dve punci, s katerima sva kaj hitro začela klepetati.  Po debati se je prilegel tudi spomin v obliki skupne slike. Leva punca (ma se ne vem koliko je bila stara), je ravno prišla iz Nove Zelandije, kjer uči smučanje. Sedaj pa v Avstrijo. Desno pa njena kolegica. Škoda, ker se nismo več srečali, kajti govora je bilo o neki pijači. Morda pa kdaj drugič...  S Primožem se odločiva da odsmučava dol do kjer se pač da.  Hm, nisva niti približno ugotovila od kje bi to lahko priletelo. Morda direkt iz zraka?! 
Smučarija po zaprti, vendar zratrakirani, progi, je bila pravi užitek. Malce višje srečava enega turaša, s katerim sva ravno tako padla v debati. Je oskrbnik koče Zala malce pod nihalko. Bo treba kdaj na obisk!  Pri spodnji postaji neke sedežnice Vogel, sva se odločila, da greva še enkrat pod Šijo.  Tihožitje. Če to ni užitek,že samo gledati, kaj šele doživeti.  Po tej drugi rudni pod Šijo še malce mutiva tam okoli, vendar naju lakota vabi do Merjasca, kjer dobiva še kar dobro enolončnico. No, na Zelenici je bilo boljše.  Koča Zala, kjer sva poskušala najti okrbnika, ki sva ga prej srečala na dilcah. Žal ga še ni bilo nazaj.  Malce reklame.  Ob povratku malce pred 16. uro se je tudi v dolini malce razkadilo. Za prvič v sezoni je bilo več kot dovolj hoje. Smučarija super, predvsem pa družba, debate, smeh. Prav fletno je v naših gorah.