Slavnik, 13. 09. 2017

Nazadnje sva imela super turo na tri Rinke in na Kogel ter sva zapisala, da zaradi Bojanine nosečnosti malce končujeva z visokogorjem in tega se povsem drživa. Vendar pa je za več kot mesec dni dolg premor krivo tudi vreme, saj je scalo, scalo in scalo. Vsaj tako se jaz tega spominjam. Ker je vseeno treba malce migati, sva nastavila cilj na Slavnik, in to iz Hrpelj. Saj je pot dokaj dolga in ne preveč naporna, saj rabiva kilometrino in ne klancev. Sicer je bil plan vseeno Vrtaško Sleme, vendar je sneg že pod 2000 m in sva se cilju raje odrekla. Na Slavniku pa nisva bila sama, saj se je nama pridružila še družina Obid in imeli smo se prav super. Nazaj grede pa smo se v Postojni srečali še z Matevžem in Tino, ki sta isti dan tekla 25 km preizkušnje v okolici Postojne. Ja, kapa dol!
Select All None
Štart je bil pod pokopališčem v Hrpeljah nato pa sledimo markacijam vse do vrha Slavnika. No, midva sva to pot hodila že vsaj 2x prej in jo že poznava. Za vzpon na Slavnik, kar pomeni okrog 500 m višincev, sva potrebovala nekaj več kot 2 uri. Po postanku v Tumovi koči sva se odločila, da greva v smeri Podgorja in nato ob železnici mimo kuclja Glavica nazaj na izhodišče. Za povratek sva potrebovala skoaj 4 ure, vendar je bila večinoma hoja po ravnem, klanci pa kratki, vendar sladki.  Bojana kar žari od veselja, da gre malce migat.  Pogled proti grebenu Slavnika.  Slavnik in travnik, kjer sva nekaj let nazaj v večernih urah rešila nekaj dni staro ovčko, saj se je izgubila.  Vreme je bilo povsem nekaj drugega od pričakovanj. Sončka je bilo zelo malo.  Še malo in sva na vrhu.  Slab teden dni po zmagi košarkarjev na EP je narodna zavest še vedno visoka. Naj tako ostane!  Bobiči. Super so bili.  Jaz, Bojana, Neža, Simona, Boštjan in Aljaž.  Ko smo bili nazadnje skupaj na Slavniku, sta bila Neža in Aljaž še v trebuhu. Sedaj pa že sama hodita. No, ne še v hribe. ;)  Najin spust v Podgorje in nekaj tacanja po asfaltu.  Na koncu podgorja za prehodom čez železnico zavijemo desno in hodimo vzporedno z železnico. Opozarjava, da ni nobenih markacij.  Sameva.  Pot.  Ob poti naletiva na razpadlo kapelico. To pa zelo redko vidimo. 
V vasi Prešnica gremo skoraj do konca vasi in tam zavijemo desno na ozko makadamsko cestico, ki nas pripelje do "prehoda" čez železnico.  Saj je dvotirna. Aja, moram biti tiho, saj je molilni volk :)  Približno 15-minuten vzpon od Prešnice do ceste na Slavnik, ki poteka iz Hrpelj. Midva ne greva še 1x na Slavnik, zato levo.  Do izhodišča prideva zopet po malce JPS (Jure Positioning System). Lepa sprehajalna tura, ki sva jo oba rabila, ker človek rata že malce tečen, če ne gre. Zato ob novorojencu računava na najin dogovor, da morava skrbeti tudi za ta del. Uf, teorija.