Srednji vrh in Batognica, 23. 7. 2017

Preddopustniško planinarjenje nudi še zadnje horuke pred izdatnim izležavanjem. Ker pred sredo, ko imava namen iti proti Kolpi, ne bo več možnosti za hribe, sva jo to nedeljo stisnila naproti pozabljenemu vrhu iz ture prek Peskov in Batognice - Srednjemu vrhu. Vreme naj bi bilo stabilno, sva pa imela venomer pokrite vrhove, sploh Krn se je sramežljivo skrival. Ubrala sva jo s parkirišča nad vasjo Krn, kjer se asfalt konča, ter se usmerila proti planini Leskovca ter Sleme, a se še pred grebenom obrnila na levo po eni dolinici, nato pa po kamnito-travnati dolini mimo jezera Lužnica, pa vse do skoka na Srednji vrh, nato pa s sedla med Batognico in Krnom nazaj v dolino proti planini Kuhinja. Nato pa sva bila deležna pestrega dogajanja v Tolminu, ki so ga za ta teden "ugrabili" metalci na festivalu Metal Days. V Hofru je bilo vse črno... :D Zdaj pa malo pavze! ;) (B)
Select All None
Konec asfalta, mimo planin do odcepa po dolini med Maselnikom in V. Stadorjem (ki sva ga še dodatno skrajšala z direktnim usekom po malinah in koprivah, ne priporočava), nato pa po luštni dolinici mimo jezera v Lužnici do Pragu, od koder skočimo na Srednji vrh. Štart ob pol šestih, na vrhu ob 8.20, pri avtu ob enajstih. Izogniti sva se hotela vročini, ki je kljub oblačnosti in gosti megli na vrhu kar pritiskala.  Na parkirišču ob 5.30. Ni bilo videti, da bi oblaki kaj grozili z dežjem, se pa niso premaknili cel dan.  Začetek poti mimo števinlih planin, držimo se desne.  Planina Kuhinja, mimo katere je vzpon na Krn prava psihološka grozljivka. Cik-caki so tako položni, da se sprašuješ, če se koča pod Krnom morebiti ne oddaljuje...  Desno na sliki je greben, za katerim je planina Sleme, od koder sva enkrat že maširala preko V. Stadorja na Rdeči rob in Škofič, danes pa sva malo naprej od planine Leskovca zavila direktno navzgor.  Kravice, ki pridno v vrsti čakajo na molžo.  Uradna pot gre sicer še naprej in zavije proti dolini šele pri travnatem grebenu, a midva sva jo zaružila kar direkt.  Se vidi, da tu še ni bilo kravic, ker naju je bujno rastlinje žgečkalo po nosu.  Oblačnost ne pojenja, vročina pa že prisotna.  Končno le prideva na izrazito pot, ki naju vodi v kamnit objem. Kmalu pa slišiva svizce.  Kuceljček na poti. Zadnji, ki ga še jasno vidiva.  Seveda ga je bilo treba osvojiti. :)  Naprej po dolini vidimo marsikaj, tudi rasistične kamne.  Jezerce v Lužnici. Pa nisva šla do njega. Hipotetično vprašanje: recimo, da vam je zmanjkalo tekočine pred eno uro, do prve koče oz. do doline pa imate še vsaj dve uri. Ali bi pili iz takega jezera?  Awwww. Mali beli puloverji. 
Impresivna dolinica, za katero je pa potrebno doplačati, če jo želimo videti v celoti.  Dokaj kmalu prideva do Pragu, od koder je le streljaj do najinega 84. skupnega prvič osvojenega dvatisočaka.  Jupi, Srednji vrh. S svojimi 2032 m ni ravno nek presežek, vendar se pa ja šteje, ane! ;) Ura 8.30, ozadje si pa narišite...  Če ekstrapolirate greben, boste videli Vrh nad Peski. Vlaga pa malce mori v kombinaciji z vetrom.  Če bi se kaj videlo, bi šla še naprej od vrha po grebenu, tako pa sva se zadovoljila z vrhom.  Sebek moje boljše polovice.  Pod vrhom se je nekdo utrudil in nehal kopati. Tu se ostaline šele dobro začnejo.  Ko že ravno misliš, da se bo skadilo...  Obilje nageljčkom podobnih rožic.  Za referenco.  Proti Batognici se megla še zgosti, tako da sva se celo malo izgubila.  Spet, domišljija je dobrodošla.  Heh, ta je pa malo manjša od tiste, ki jo je nadebudni raziskovalec z detektorjem kovin privlekel na domače dvorišče, da bodo morali zato evakuirati vse v razdalji enega kilometra.  Še zapis.  In pa muzej na prostem. 
Možiclji.  Uf, ko bi midva imela tako škarpo.  Ko zagledava stopnice, si oddahneva, saj sva na pravi poti do Krnske škrbine.  Ko smo že ravno pri rovih, Elon Musk bo baje zvrtal tunel med New Yorkom in Washingtonom za svoj Hyperloop sistem. Ime podjetja? Dolgočasno podjetje (Boring Company).  Naklonjeno nama je bilo videti tudi Krnsko jezero.  Uf, bo Jure povedal vrhove.  Zaradi slabe vidljivosti sva izpustila skok na Krn, pa saj sva bila že štirikrat gor, zato sva s škrbine zavila naravnost navzdol.  Pobočja pod Krnom so res veličastna, sploh nižje, ko so se kopala v soncu. Planina Kuhinja.  V rožcah. :)  Pametne kravice si najdejo senco.  Nič nama ni žal, da sva izpustila Krn, še vedno ima kapo. Povratek k avtu ob 10.50, kjer sva med preoblačenjem občudovala polno parkirišče in pa en nizozemski avto, ki je dvakrat pripelajl skupinico v črno oblečenih turistov, ki so vsi imeli pločevinko piva v roki. Uživajte!