Jerebica in Krivi rob, 08. 07. 2017

Saj je verjetno za marsikoga nerazumljivo, zakaj v soboto budnica ob 3:00, vendar se splača. Namreč Jerebica se nama bo za vedno utrnila v spomin, predvsem zaradi izrednih razgledov, obiska legendarnega Stopnkfesta 2017 in še marsičesa. Najbolje, da začnemo kar od začetka. Deklarirana hoja na hribi.net je 4 ure, tabla na parkirišču pa 5 ur, vzpona pa je 1500 m. Ker sva čim prej hotela v prijetno Idrijco, sva si rekla, da dajva malce pohiteti, čeprav sva si vseeno vzela 3/4 ure na vrhu Jerebice za občudovanje, pa ob povratku sva obiskala še G. Krivi rob, ki je bil najin 79. dvatisočak, ki sva ga oba obiskala vsaj enkrat. Kako naprej, pa prepustiva času. ;)
Select All None
Štart ture je na parkirišču tik ob glavni cesti Bovec-Log pod Mangartom, in to ob 5:30. Do odcepa za počitniški dom sva hodila 1/2 ure, nato pa še 3 ure do vrha Jerebice. Povratek je bil z Jerebice najprej po grebenu nekaterih neimenovanih vrhov ter še obisk G. Krivega roba. Spust je bil v zmernem tempu. Turo sva zaključila ob 12.45, kar pomeni, da sva bila na poti 7h in 15 min, od tega pa 1 uro pavz.  Začetek poti bi si lahko celo malce skrajšala, vendar se običajno tega ne greva. Nočno deževje je povzročilo, da je bilo vlage v zraku spet malce preveč in sva že tu začela švicati. S seboj sva imela 4,5 L tekočine in prav do zadnje kapljice sva jo porabila.  Pogled po dolini v smeri Bovca.  Počitniški dom sva obiskala ob povratku.  Pot nas vodi po dolini Možnica. Pot težko zgrešimo, saj je tabel dovolj na vsakem križišču, markacije pa so bile verjetno osvežene prav pred kratkim, saj je bila na nekaterih mestih še trava rdeča od barve.  Pot nas dvakrat vodi čez hudournik in nato v gozdu zavije ostro desno. Do tu je vzpon prijeten, sedaj pa se veselica začne.  Nama je bil ta del poti prava uživancija, kajti strm vzpon ti da vedeti, da se trud hitro pozna. Malce previdnosti je potrebno, drugače pa je pot b.p.  Ta del poti je še najbolj zoprn, kajti mokra visoka trava ne daje pravega oprijema, kar sva ob povratku sploh čutila.  Vzpon do sedelca Jezersko sedlo (Sella del Lago) je strm in tudi del po melišču, vendar pa je bila motivacija prava.  Še malce in bova na sedlu. Razgledi pa so vedno bolj fenomenalni.  Na sedlu se pot iz Možnice sreča s potjo od Rabeljskega jezera. Do tu je bilo 1100 m višincev, za kar sva potrebovala 2.15. Od tu naprej je pot manj strma in tudi razgledi se kar vrstijo. Vodi pa malce po italijanski in slovenski strani.  Sonce je že malce kukalo, čeprav sva imela kar nekaj oblakov. Še sreča.  Ob poti.  In zagledava cilj. Izgleda daleč, pa sploh ni. Najprej malce spusta.  Najbolj zoprn del, kjer malce potreniraš oprijemke. 
Zadnji del poti.  Takorekoč na vrhu.  Bojana na vrhu ob 9h izredno dobre volje. Ob najinem prihodu se je tudi oblačnost raztrgala in sonček je prav prijetno grel.  Mi2 in Mangart v ozadju. Jalovec pa je "odrezan" od sonca. Ta slika je narejena na drugem vrhu, kjer je en zelo velik možic. Vrh s svežo vpisno knjigo pa je malce nazaj. Sva pač šla nazaj.  Razgledi nas vodijo od kaninskega pogorja, Lope, ...  Levo se celo vidi streha koče Gilberti ob smučišču Sella Nevea.  ...Rombona, Matajurja, Krna, ...  Jalovec, Mangart, z Logom pod Mangartom v dolini ...  Italjanski vrhovi Viš, Montaž, ... uf, je še te šare.  Najlepši pogled pa je na Rabeljsko jezero.  Poleg jezera naju je še posebej fascinirala ta dolina z dvema stražarjema na vsaki strani. Seveda sva se spomnila, kako sva nekaj let nazaj kolesarila iz doline na Mangartsko sedlo ter nato skočila še na Mangart. Tega zanesljivo ne bo več.  Zanimiv je tudi greben od Rombona levo v smeri Lope na desni.  Hja, počasi bo treba v Idrijco.  Spust sva malce spremenila, ker sva šla po celem desnem grebenu ter na njegovem koncu nazaj na pot.  Malce pod vrhom Jerebice srečava stari znanki Majo Kragelj in Majo Košuta. Izmenjali smo nekaj besed, nato pa vsak v svojo smer. 
Toliko planik, kot pa vidiva zadnje čase, pa še nikoli. Luštne so!  Skoraj na koncu grebena in pogled nazaj.  Na Rabeljskem jezeru dvojica uživa v kajakiranju.  Prav ne moreva ga pozabiti.  Spust nazaj do potke.  Strm spust po travi, vendar se je splačalo.  Ob poti v smeri sedla je še en dvatisočak imenovan G. Krivi rob in seveda sva ga obiskala. No, ni nič kaj posebnega in od poti na Jerebico oddaljen le kako minutko hoje.  Bojana še nekaj korakov od vrha.  Lahko se motiva, Viš?  Pogled s Krivega roba na desno Jerebico in prehojen greben nazaj grede.  Ne morem, da ne bi skočil na še kakšen kuceljček.  Pogled nazaj na Jezersko sedlo.  Spust po melišču pa je povsem druga pesem kot vzpon. Gre kar samo.  Delček mehke poti.  Počitniški dom Možnica je bil obiskan. Deluje kot kakšen svetilnik. 
Malce pred zaključkom poti se odpre pogled na Mangart.  In seveda obisk tradicionalnega Stopnkfesta. Idrijca je bila ravno prava, nadaljevanje pa veliko bolj naporno od hribolazenja. ;)