Hribi nad Travniško dolino, 17.06.2017

Kako že gre? Želja se najprej pojavi, nato en čas tli, se spreminja v cilj in enkrat se uresniči. Nekako tako je potekalo soočenje s hribi nad Travniško dolino, ki sem jo imel ogledano že več kot leto dni. Zaradi pozabljenosti in glede na skop opis na internetu je bila še toliko bolj markantna. Kljub dolgi vožnji do vasi Soča v Trenti, kjer zavijemo v smeri kampa Korita čez reko Sočo in nadaljujemo po asfaltni cesti do dela imenovanega Pod Zjabci. Tam zagledamo smerno tablo za Planino za Skalo, Kočo pri Triglavskih jezerih in dom na Komni. Nekje pustimo avto in gremo v smer, cilj levi greben doline proti Plaskemu Voglu. Na tem mestu ne bi izpostavljal detajlov, kajti slika pove več kot tisoč besed. Na tem mestu je edino pravi nasvet, da je opisana tura dolga (mi 13 ur), zato je priporočena velika količina tekočine, kajti mi nismo nikjer naleteli na kak studenec. Pa gremo...
Select All None
Kot že omenjeno v uvodniku, štartamo pri odcepu imenovanem Pod Zjabci in gremo v smeri Pl. za Skalo, nato pa sledimo vidni oz. sluteči stezici v Travnikovo dolino. Ni pa bojazni, da bi zgrešili, kajti v dolino res ni težko najti, še posebej, če se na turo malce pripravimo. Na turo smo se odpravili trije, Bojana, Primož in jaz. Do tega srečanja s Primožem je prišlo povsem po naključju čez teden, po enem telefonskem pogovoru..no, pa saj ni važno. :) Naše izkušnje s ture kažejo, da je priporočljivo turo narediti v smeri, kot smo jo mi, saj je vzpon na Plaski Kuk zanesljivo lažji kot pa sestop.  Srečanje na enem izmed obcestnih parkirišč ob domenjeni 6.00.  Smerna tabla, da nas že takoj prestraši glede na dolžino poti. Ne bom izpostavljal, da je čas hoje povsem subjektiva stvar, saj smo bili mi recimo na planini za Skalo v času 1:40 minut. Morda je bolj pomembno, da nas od tu do vrha Plaskega Vogla loči približno 1600 višinskih metrov, ki pa se jih po grebenu zanesljivo nabere še več.  Začetek poti mimo vikendov po dobro vidni stezici.  Kmalu preidemo v gozd, kjer prečkamo potok. Potrebna je pazljivost, saj je most že lep čas kar zelo neuporaben. :)  Razgled s poti, ki pa ni ravno kaj posebnega.  Del poti je dodobra utrjen.  Malce višje po cikcakanju se nam odpre pogled na Bavški Grintavec, ki je tudi v planu. Enkrat, ko bo želja postala cilj.  Nenehno smo nekaj govorili, debatirali in šele ob spustu ugotovili, da se poti sploh ne spomnimo. To je bilo kot telefoniranje med vožnjo. Tu smo pod jasico, nad katero se vidi sleme planine Za skalo.  Z markirane poti se moramo odcepiti v levo na nemarkirano stezico. Kje? Sicer slike ni, vendar pa je odcep dodobra viden.  Po 1 uri in 40 minutah smo že nad Planino za Skalo. Z nemarkirane poti, palce pred planino zavijemo desno po melišču navzgor.  Melišče.  Na vrhu melišča se odpre pogled na okoliške vrhove, čeprav še kar v okrnjeni obliki. Smo namreč še prenizko.  Čaka nas en dokaj zoprn del, kajti varovalna jeklenica je dokaj majava, pa še vlage je kar nekaj v tem useku. Vendar z nekaj previdnosti kar gre.  Če se ne motim, je po Pl. za Črnim vrhom. 
Po skoku čez usek in malce hoje po dobro/slabo vidni potki v smeri Travniške doline se odpre pogled na začetek vršacev nad dolino z začetkom s Plaskim Kukom, ki je na tej sliki skrajno desno. Priporočam vzpon po tej smeri in nato povratek po Travniški dolini, kajti ta del vzpona je zanesljivo lažji kakor spust.  Še delček poti, nato pa zavijemo na slepo v smeri Plaskega Kuka.  Tako nekako smo zlezli nad skalne skoke. Izgleda morda skoraj nemogoče, vendar pa ni tako hudo. Zaželjeno je, da je trava suha, ker drugače zna biti drsalnica.  Tik pod prvim skokom. Odločili smo se, da gremo po travi levo, nato pa vidimo sproti.  Pogled, ko smo iz "najhujšega".  Kmalu naša pot postane lažja, po travi naprej v smeri Plaskega Kuka.  Na tem mestu se pa splača usesti in samo gledati. Pogledi nam nesejo v smeri Lanževice (levo) do Velike Babe (sredina) nad Lepeno in Vrha nad Peski ter Krna v ozadju.  Primož je bil takoj za pavzo.  Pot po grebenu proti Plaskemu Kuku nas vodi malce levo, malce desno. Po občutku.  Vsi trije jo mahamo po svoje.  Bojana kot gamska.  Še malce.  Malce pod vrhom Plaskega Kuka se zagledamo še dlje.  Teh rožic je na tem delu neskončno.  Na tem mestu se zavemo, da je greben prečudovit in tudi dolg. 
Do Plaskega Kuka (2038 m) smo prišli z vsemi pavzami ob 9.30, torej po 3 urah in pol.  Midva z Bojano na vrhu Plaskega Kuka.  Toliko planik nisva videla že od Tolminskega Migovca.  Najprej smo jih slišali, nato pa tudi videli. Svizcev je kar mrgolelo. Tolsti, kosmati in glasni. Kot jaz! :D  Nadaljevanje poti v smeri Planje. Greben dovolj širok, pa tudi neka stezica se kaže.  Pogled nazaj. Bojana je tokrat preizkušala novi 50-litrski nahrbtnik, sicer 80 € vredna ponudba s Petrola (te nalepke mečejo za tabo že vsi, od lekarne do Žal...), se je pa izkazal po funkcionalnosti, edino kvaliteta naramnic je vprašljiva. Eh, za 30 € se je že skoraj splačal.  Tudi večjih štirinožcev ne manjka. Drugače naj bi bila ta dolina raj tudi za kozoroge.  Proti Planji je del ruševja, ki ga je treba obiti po spodnji strani, vendar nekje vmes zagledamo prehod navzgor.  Skrajnega desnega vrha nismo obiskali (2019 m), ker sploh nima imena, vsaj glede na najine zemljevide, in tudi na spisku dvatisočakov nisva našla nič oprijemljivega.  Na tale usek v ruševju sem dve sliki nazaj opozarjal, ker drugače smo lahko v težavah.  Proti Planji.  Na vrhu Planje (2092 m) ob 9.55. Od Plaskega Kuka do tu smo rabili 25 minut.  Pogled v smeri Bovca.  Tudi Primož sledi na vrh Planje.  Edini zoprn del je pa tale. Spust v škrbino, vendar kar gre. 
Med skalami in ruševjem je prehoden del.  Pogled v smeri...hm, verjetno Travniškega robu.Če pa ni, je pa kak drug. Malce se lahko izgubiš na vseh teh kucljih.  Spust s Planje.  Na nekem vrhu, ki je ali pa ni Travniški rob (2135 m).  Krn in Bojana. Krn v ozadju :)  Morda je pa tale vrh Travniški rob ob 10.30? Do tu smo potrebovali 4 ure in 30 minut. Od tu naprej pa do Travnika ni prav nobenega težjega dela poti.  Da pa ne bomo samo skakali po kucljih tja v tri dni, se je tudi kakšen možic postavil. Materiala pa za izvoz.  Kar srce zažvrgoli, ko vidiš kaj vse lepega nas še čaka.  Sonce se je malce skrilo in za en čas smo celo pogledovali v nebo.  Spust v Travniško škrbino in nato naprej na Travnik. Sedlo na desni polovici slike je sedlo med Travnikom in Vršacem ter Čelom.  Greben Vršaca z lepo vidnim najvišjim vrhom. S te strani zelo neprehodno, z druge strani pa naj bi bila povsem druga pesem (2019 - ni ravno tako). Pa je spet ena želja. :)  Pušeljc.  Že vidimo vrh Travnika z miniaturnim Aljaževim stolpom. Vrh v ozadju je Plaski Vogel.  Pogled s Travnika na Travniško dolino, ki je na srečo kar pozabljena.  Travnik (2252 m) ob 11.20, torej 5 ur in 20 minut na poti. Pot do tu, razen delčkov poti s pazljivostjo, ni težak in fizično naporen. Naš prvoten plan je bil, da gremo do tu in se nato odločimo kako naprej. 
Na vrhu Vršaca dva. Le kako sta prišla gor? Pot naj bi šla od našega izhodišča v smeri Koče pri Triglavskih jezerih, nato pa levo preko travnatega pobočja na vrh (2019 - te predpostavke še nisva preverila ). Mamljivo slišati.  Z vrha Travnika pogled v smeri Razorja (levo), Škrlatice, Križa, Stenarja, Bavškega gamsovca in Pihavca s Kriškimi podi v ospredju.  Pogled na pode Zgornje Komne z impozantnimi platoji..  Po obilni malici se nam pogled usmeri na Plaski Vogel (2348 m). Iščemo prehod po desni in ga tudi zagledamo, vendar sem jaz kot vodnik itak poiskal za vzpon neko svojo varianto. Navzdol pa smo raje šli po vidnem prehodu, ki je označen tudi z možici.  Ti skoki niso problematični za navzgor, navzdol pa lahko kaj zaškripa.  Danes je bila to Juretova smer.  Pogled na Vršac s Čelom rahlo levo. Glava za bajto se pa verjetno ne vidi. Imena pa taka. :)  Po grapci gor.  In ob 12.45 smo na vrhu Plaskega Vogla (2348 m). Koliko smo rabili od Travnika je težko reči, vendar ocenimo lahko na kako uro ali celo manj. (2019 - tisti zadaj naj bi bil glavni vrh Plaskega Vogla 2356 m glede na popravke Marjana&Marko).  Z vrha Plaskega Vogla se odpre pogled v smeri Triglava in vseh kucljev ob dolini Triglavskih jezer.  Ker smo bili še polni energije, se spogledujemo z višjim vrhom naprej, vendar nekako ne čutimo, da bi bila stvar lahko jasna.  Sledi nekaj panoramskih 360-stopinjskih slik. Triglav v ozadju levo, v ospredju pa V. Špičje, nad njim pa dva vrhova Kanjavca.  Od V. Špičja sledijo vrhovi v naši smeri, ki pa so le malce prehudi za dosedanje izkušnje.  Ta višji vrh nas sicer še matra, vendar pa je njegov zrak okoli vseeno malce preveč redek - beri: zdrs in padec je usoden.  Pogled v smeri leve nam že razkrije Bovški Grinotec ter ... uf, malce veliko je tega pisanja. 
V smeri Bovca.  V smeri Zgornje Komne.  Zgornja Komna z vrhovi nad Bohinjem.  Vrhovi Tičarice nad Dolino Triglavskih jezer.  Pa smo okoli. Spoznanju tu bi lahko rekli zavedna nekompetenca, saj se zaveš, da si sicer že marsikje bil, vendar pa je še toliko neznanega.  Višji vrh (2019 - morda res glavni vrh?!) malce naprej od Plaskega Vogla nas je mikal in smo si šli malce pobliže pogledati. Skupna odločitev je bila, da se ne izplača tvegati in smo se raje posvetili poti vrnitve.  Skupnska na vrhu Plaskega Vogla. Aja, pa štempelj ima.  Spust s Plaskega Vogla smo začrtali v smeri možicev, kajti je običajno lažja in nismo se motili.  Del spusta.  Teh "šalčk" je bilo nešteto. In vse so imele ujeto majnšo ali večjo kapljico rose.  Primož jo je na škrbino med Vršacem in Travnikom usekal nižje od naju.  Spust proti škrbini. Tu sem zagledal možen vzpon na sedlo Vršaca, na tej sliki en bolj izrazit travnat del v skalovju na sredini slike. Šel sem do 1/2, vendar mi Bojana in Primož nista sledila, pa še en nevaren del je bil vmes in nisem hotel tvegati, zato sem zopet raje obrnil.  S škrbine pogled na prehojen greben desno ter Travniško dolino. Primož je že lep čas govoril o zanimivo speljani potki, ki gre nad robom doline, na sliki levo zelo obro vidna. Šli smo poizkusit.  Začetno snežišče.  Primož je šel naprej, midva sva pa raje obrnila, saj sem jaz malce "zmrznil", ker je bil en nestabilen nihaj telesa povsem dovolj, da te strezni. 
"O, glej ga." On pa verjento: "O, glej jih".  Teh "strelnih lin" je nešteto.  Po dolini navzdol s Travnikom v ozadju. Že na vrhu Plaskega Vogla smo se odločili, da ob povratku obiščemo en nizek dvatisočak Rušje (2008 m). Hm, le zakaj ima tako ime?  Verjetno malce počitka po kosilu al pa po tekanju okrog paše malce hladu.  Bojana na škrapljah.  Zadnji vrh levo, poraščen z, no, ruševjem, je imenovan Rušje.  Pogled na Vršac levo in Čelo desno z druge strani. Tudi tu ni ravno "izi going" (2019 - na sedlo ni težko).  Rušje.  Greben proti Travniški škrbini, kjer je približno na polovici slike vidna steza na Travniško škrbino. Kje je pa odcep oz. križišče z našo stezo, pa žal nismo ugotovili.  Utrinek.  Na vrh Rušja je bila Bojana vodnik. Fajn je bilo, ker smo se kar vsi trije malce menjali za vodenje.  Na vrhu Rušja je treba biti malce pazljiv, ker takega brezna res ne pričakuješ.  Moj pogled usmerjen v greben od Vršaca v smeri Čela.  Midva z Bojano na vrhu Rušja.  Ker je bila ura že 16.30, smo se odločili, da je bil dal prelep in že veliko poti za nami, zato je postalo pivo v dolini zelo markantno. 
Ob poti opazujemo in vidimo marsikaj, recimo sveže odrezano šnito "kruha".  Le kdo je naložil te sklade vodoravno?  Planina za Skalo, ki sameva že mnogo desetletij.  Bavški Grintavec v večernem soncu.  Zjutraj smo res veliko govorili, ker tega repa in dveh nog se nihče ni spomnil.  Impresionirala nas je ta zelo visoka smreka, ki je našla oporo na skali.  Edina voda na poti skoraj v dolini, kjer smo se osvežili, predvsem pa sprali sol z obraza. Midva sva imela s seboj 4,5 litra tekočine, primož 2,5 litra, pa smo šli na koncu na "škrge". Tokrat sva s sabo nosila pijačo v 1,5-litrskih plastenkah za vajo, ker kmalu načrtujeva nadaljevanje rumene poti Via Alpina. Res ne bi rada ostala brez vode za špagete, da jih ne bi morala jesti kot grisine...  Še nekaj metrov do avta ob 18.45. Torej skoraj 13-urna pot, skupne hoje pa nekje 11 ur, ki pa ni bila fizično naporna, tudi tehnično ne, z nekaj izjemami, kjer je potrebna večja previdnost.  Ob povratku z avtom do glavne ceste se zagleda prehojen greben. Lep, ni kaj! Sedaj pa na zasluženo pivo.  Sledila je še dvourna vožnja domov, še prej pa sva se ustavila in uzrla Jerebico. Če nisva kaj falila?! :) Za zaključek lahko rečeva, da je tura v taki ali kaj drugačni obliki pravo doživetje in se velja potruditi in si vzeti čas ter samo iti.