Veliki Lemež, 27. 5. 2017

Začneva lahko samo tako: za naju najlepši razglednik do sedaj, celo lepši kot Zadnjiški ozebnik. Kar pa je še lepota Velikega Lemeža, je dokaj nezahteven za dostop. Pa še njegova okolica je veličastna, saj je izhodišče Lepena v Trenti, nato pa lahkoten vzpon do Krnskega jezera. Že samo jezero je veličastno, prelepo in unikatno. Kaj šele, ko se dvigneš nadenj in ga opazuješ od zgoraj, skupaj z vso okolico, ki jo imaš na dosegu roke. Njegova višina nekaj na 2000 m (2043 m) je bila sicer za naju prvoten cilj, saj sva tako osvojila 73. deklariran dvatisočak v slovenskih gorah, vendar sva bila nagrajena z nasmeškom. Najbolje, da gremo na pot.
Začetek v Lepeni pri Domu dr. Klementa Juga, malce čez 7. uro zjutraj. Nato pa iščeva vse bližnjice in prvič do sedaj usekava navzgor po stari variatni, ki je nekoliko hitrejša. Mimo jezera in nato tik za njem desno ter pri velikem balvanu ugledamo potko, ki sploh ni slabo vidna. Ta nas pripelje na plato s pl. Na polju, tam pa ne moremo zgrešiti, saj je samo ena grapa, ki nas pripelje na sedlo Čez Potoče. Ta del poti je izredno dobro viden, nekaj možicev nam potrdi pravilnost smeri, na sedlu ter nato po grebenu do vrha Velikega Lemeža, pa je malce slabše. Vendar samo sledimo grebenu. Na vrh sva prišla ob 11:25, skupne hoje nekako 4 ure. Nazaj pa nisva šla veliko dugače, saj sva na poti nazaj postavljala možice ter tako tlakovala pot za letošnje pristopnike.  Na parkirišču ob 7h, dan pa že v polnem zagonu. Seveda tudi za naju, saj sva imela 2 uri vožnje, pa kava ter zajtrk prej.  Iščeva najbližjo pot.  Še malce pa sva pri zgornji postaji žičnice.  Žičnica je obratovala, saj so na planino vozili kokoši, prašiče ter drugo zalogo.  Najlepši del poti od zgornje postaje žičnice do planine pri jezeru.  Firbcanje nečea, kar je staro okroglo 100 let.  Pri zajtrku se niso pustile motiti.  Evo ga, Veliki Lemež. Sprva bi lahko rekli, da je dostop takoj desno na sedlo ter nato nekako gor, vendar oster pogled pokaže, da bi znal ta pristop biti v zgornejm delu problematičen, saj skale niso ravno "naglih".  Krnsko jezero ter nadenj segojoč Veliki Lemež.  Zrcaljenje na mirni gladini jezera.  Pot ob jezeru in pogled v smeri Krna. Ja, tudi na njemu sva bila že kar nekajkrat, s te strani pa samo pozimi.  Za jezerom desno in pri balvanu čez pesek ter nato ugledamo pot. Od tukaj se je ne vidi, tudi višje ne.  Pogled s te poti nazaj v smeri jezera ter Velike Babe.  Ja, dobra pot. 
Moj pogled na greben višje, da si utrnem v spomin to stran ter morebitne pasti.  Šikana, da ne odletiš z ravnine. :)  S poti ugledamo plato, preko katerega lahko gremo v smeri Krna, lahko v smeri Šmohorja ter Peskov ali pa v smer Velikega Lemeža.  Na platoju se držimo desno ter ugledamo grapo s potočkom, kjer zopet ugledamo pot.  Regrat, lahko bi bil še dober.  Mali Šmohor, desno pa skrit Veliki Šmohor.  Pogled na cik-cak pot med Veliki Šmohor in Peski.  Še tale dolinica pa smo na sedlu.  Ta se zanesljivo greje na sončku.  Sedlo Čez Potoče na 1850 m.  Na drugi strani sedla bi lahko še malce smučkali v dolino Lepene, kamor je speljana tudi nemarkirana pot.  S sedla gremo desno. Tu sva izgubila "pot" ter šla na zihr po grebenu, najprej na Vogel (1980 m). Pot gre tu malce bolj desno.  Glede na veliko število vmesnih kucljev težko rečeva kater je Vogel. Veliki Lemež pa je tu povsem v ozadju.  Ne gre brez vojnih ostankov.  Prelep sprehod po grebenu do najinega cilja. Malega Lemeža se tu ne vidi, je pa levo od Velikega Lemeža. Na Malega nisva šla, ker sva bila raje na Velikem dlje časa. 
Krogec rastlinja na poti.  O, drugi vzorec rastlinja na poti.  U, tretji.  No, so pa blizu. :)  Še malce gor in dol.  Ta del je bil morda najbolj zahteven, saj je greben ozek ter zelo zračen.  Pogled v Trento.  Še malce, pred nama pa podor, ki je nekoliko načel potko.  Tu začneva bolj pozorno gledati okolico  Še zadnji vzpon.  Jezero pod nama.  Bojana prva na vrhu Velikega Lemeža (2042 m) ob 11:25.  Sedaj pa malce panorame, da pokaževa kako hud razglednik je. Desno Krničica ter levo Krn.  Desno Krn, nato v levo Batognica ter Vrh nad Peski.  Veliki in Mali Šmohor, povsem v ozadju prisekana Kojca. Malce bolj spredaj Tolminski Migovec, Kuk, Vrh nad Škrbino (malce zadaj), Mahavšček, Bogatin in Velika Montura. 
Velika Baba, v ozadju pa seveda Triglav z vsem pred njim. Pogled na levi strani gre v smeri Stenarja, Škrlatice, Razorja ter Prisojnika.  Nato smo že pri Mojstrovkah in Jalovcu ter Mangartu. Uf, kaj še...Bavški Grintavec...  Kaninsko pogorje, Rombon, Montaž, Viš.  In smo nazaj pri Krničici.  Še panorama z nekaj komentarji. Saj verjetno sem tudi kaj falil.  Z Velikega Lemeža sva šla do konca grebena, vendar ne do tu vidnega zadnjega ter nizkega kuclja.  Bojana je spustila zadnji vrh ter se naužila pogleda na Krnsko jezero.  Jaz na zadnjem , Bojana na predzadnjem vrhu nad jezerom.  Nič ji ne fali.  Tale slika ter naslednja pa je bolj zame ter planerja.  Travnikova dolina z nekaj markantnimi vršaci nad njo. Plazki Kuk, Planja, Travniški rob, Travnik, Plaski Vogel, Vrh Labrja ter nato Veliko Špičje.  Bojana dokumentira kuhinjo. Mehka travica ter kamnita mizica.  Kosilo z razgledom na Trento.  Na vrhu sva bila kakšno urico ter nato nazaj. Ob poti sva se načudila tejle smrekici.  Vojnim neumnostim. 
Ter postavljala možice. Kucelj na tej sliki je Griva, ki pa ji žal manjka 1 meter do 2000 m. Vendar po besedah sestre Tine, mogoče se da mimo do Krničice.  Možicanje na poti nazaj. Kjer je bilo materiala bolj malo, so bolj mičkeni, kjer pa...  ...recimo tukaj...  ...pa tudi večji.  Pust(ka).  Še pot do jezera.  In selfi, da dokumentirava.  Bojana postavlja možica pri vstopu na nemarkirano pot pri jezeru.  Vetrček malce valovi gladino jezera.  Planina počasi oživlja, kravice ter ostala živina uživa v ambientu ter okusu trave.  Nekatere pa že utrujene. Kot midva, saj je bilo dokaj vroče, pa prva bolj resna tura leta.  Letos aprila je bila izmerjena višina snega 110 cm. Še spust do avta in na zasluženo pivo. Za konec pa povabiva vse, da se odpravite v te konce, če ne na kakšen vrh, pa vsaj do jezera, saj je res veličastno.