Škrbina pod Prestreljenikom, 08.04.2017

Od najinega zadnjega turnosmučarskega obiska teh kaninskih koncev je že skoraj 3 leta. In to je bilo nazadnje, ko sva bila pri Janku ter smučala 26. junija! Letošnja zima je bila zelo skopa s snegom in bomo v juniju samo sanjali o snegu tam gor. Zakaj pa sva se odločila, da se sploh podava na to pot, kjer naju samo prevoz terja 2 uri?! Ja, ker sva hotela na pravi način zaključiti to borno turnosmučarsko sezono. Tako s količino snega, kot tudi z najinim udestovanjem v tej panogi. Ja, kaj, ko sva pa več alpsko smučala... Razmere, ki sva jih doživela na tej turi so bili do sedaj najslabši. Pa ne zaradi količine snega, ampak zaradi gnilega snega, ki ni omogočal sproščenega vzpona, smuka pa tako-tako. Seveda govorim o delih, ko nisva bila na urejeni smučarski progi; torej Krnica. Pa gremo...
Select All None
Jutranji pogled ob 9h na pomladansko vzdušje na spodjih koncih obeh prog v Sella Neveji (1162 m). Ta proga, ki jo še vzdržujejo, bo še zdržala en čas, "ta druga" pa žal...  ...ne. Najin plan je sicer bil, da se do Gilbertija peljeva z gondolo, vendar sva se premislila ter štartala povsem iz "podna". Da vidiva, kjer sva s kondicijo ter tudi da narediva en pravi vzpon. Plan pa je bila škrbina pod Prestreljenikom.  Res paše!  Glede na najin letošnji renome, sva zelo dobro napredovala po tej že zaprti progi. Le tu in tam se je kdo že spuščal v dolino.  Na delu, ko se obe progi združita, naju prehitijo ti trije "pacienti". OK, za gor že, da si dajejo motiv in nihče ne zaostaja, vendar so tako navezani tudi smučali navzdol! To mi pa res ni bilo povsem jasno?!  Igračka...  Zadnji vzpon do Gilbertija. Uf, je bil klanec, sneg že povsem gnil. Še sreča, da je skrajno desno, še bolj od desne štrase, še ena ratrak cesta. Vendar pa tu začutiva utrip visokogorja.  To cesto smo s pridom uporabili, ker psi, srenači, žeblji, skobe... ne bi tam držali, saj je bil sneg že povsem zmehčan.  Malce pred Gilbertijem se odpre pogled na sedlo Uršič, ki je bilo zelo dobro obiskano.  Pri Gilbertiju se z Bojano domeniva, da grem jaz naprej in se dobiva na škrbini. Sonce neusmiljeno žge, vendar občasni veter daje občutek nekakšne zime.  Pogled na sedlo Bela peč. Tudi tu gor sva že bila, sedaj pa ni bilo v planu.  Spust od Gilbetija in počasen ponoven vzpon po smučarski progi do Prevale.  Levo sedlo Uršič, v sredini Bela peč, v ozadju pa verjetno Montaž.  Na sedlu Prevala (2067 m) naju pričaka povsem druga zgodba kot pa 3 leta nazaj. Delujoča sedežnica in nova kočica.  Tu sem še kolebal (Bojana je malce zaostala) ali sedaj v Krnico ali potem. Odločil sem se, da raje najprej na škrbino in nato v Krnico. 
Pogled v Krnico pokaže, da je snega še kar nekaj, do kje se pa da prismučati, sem pa lahko samo slutil.  Malce pred ciljno škrbino.  Na škrbini pod Prestreljnikom (2282 m) sem bil ob 12:15, Bojana pa malce kasneje. Čista uživancija!  Odpre se pogled na še vedno zaprto kočo in na zelo preblizu nje postavljen bivak.  To je sodobna arhitektura.  Počitek sva si zastavila malce pod škrbino.  Živahno je tu spodaj, predvsem na "plaži". Posedanje na sončku se tem pogledom...saj bi še ostala, vendar sva hotela v miru priti domov, jaz vmes še v Krnico, zato sva se odločila za odhod. Bojana se je odločila še malce pomartinčkati na sončku, jaz pa v Krnico.  Poleg slike na običajen film sva naredila še en digitalni sebek.  Krnica...saj že podroben pogled na sliko pove, da je bila povsem gnila. Ob zavojih se je, kljub širokim smučkam, vdiralo, cukalo, ... Ni bilo nekega užitka in mi je bilo skoraj malce žal, da sem šel pogledat.  Tu dol bi se še dalo, vendar je prevladal razum in zaradi slabih smučarskih razmer raje nisem vztrajal.  Ah ja..grem nazaj. Malce mi je služil oblak, vendar ni veliko pomagal pri slabih snežnih razmerah. No, saj tako slabo pa tudi ni bilo. Lahko sploh ne bi bilo snega. :)  Prehitim eno Hrvatico, izmenjava nekaj besed o razmerah, se prijazno posloviva ter nadaljujem sam. Ona pa počaka verjetno njeno kolegico.  Dobra volja pa, kljub cca. 1200 m narejenih višincev, ostaja! Juhuhu....  Spust s Prevale meni ni bil niti približno slab, Bojana pa je malce bolja pojamrala. Ja, sneg je bil težak, njene noge pa kar utrujene. Ampak je vseeno vztrajala in prišla do vrha. Bravo!  Tega nisva še nikoli naredila, kao je nama pod častjo, vendar leta naredijo svoje. Iz dolinice do Gilbertija se posluživa sedežnice, saj nama je posluževalec le-te povsem brez težav omogočil brezplačno vožnjo. Hvala! 
Sedaj pa samo še spust v to "brezno".  Smučarija po tej zaprti progi je bila prav super. Bila je že malce v senci, ne preveč uničena, zato sva resnično uživala v teh pomladnih zavojih.  Še nekaj zavojev do konca letošnje turne sezone.  Ja, ta slika (ob 15:50) je zelo podobna sliki, ki jo je kakšnih 10 dni nazaj posnel Igor Zlodej z zapisom "Vsega lepega je enkrat konec". Žal se je njegova življenska pot končala pod sosednjo goro Viš kakšen teden dni nazaj. Nisem velikokrat odobraval kakšnih njegovih opazk, vendar pa so bili njegovi zapisi neizmerno koristni za trenutne razmere v teh koncih. Žal bo sedaj tu prava praznina in se ob takih dogodkih šele zavemo, kako bo manjkal. Igor, hvala za vse!