Kukova špica, 30. 12. 2016
Tokrat je bil izbor ture izredno zanimiv. Od Adama in Eve in kucljev tam okoli (recimo Mišelj vh, Ogradi itn.), do Križa, Dolkove špice, Škrlatice... Pa naletiva na nek zapis izpred nekaj dni od Kukove špice in naju kar potegne. Nekje tam v Vratih morava začeti. Saj je prav žalostno, da nisva po toliko letih v hribih še stopila v Vrata. Očitno najbolj zajebano pride na koncu. Ma, kašnem koncu. Tu se šele začne. To vidiva šele po zadnjih turah v teh koncih, ko ni samoumevno, da prideš na vrh. Ja, nisva alpinista in tudi ne bova, sva ljubitelja hribov in najin cilj 100 slovenskih dvatisočakov bo kar težak zalogaj, pa čeprav sva pri 72. Pa kje hudiča jih je še 275? Sva pa videla, da se zopet znava obrniti, če nisva prepričana, da bi šlo čez in tudi na to je potrebno biti ponosen.