Kukova špica, 30. 12. 2016

Tokrat je bil izbor ture izredno zanimiv. Od Adama in Eve in kucljev tam okoli (recimo Mišelj vh, Ogradi itn.), do Križa, Dolkove špice, Škrlatice... Pa naletiva na nek zapis izpred nekaj dni od Kukove špice in naju kar potegne. Nekje tam v Vratih morava začeti. Saj je prav žalostno, da nisva po toliko letih v hribih še stopila v Vrata. Očitno najbolj zajebano pride na koncu. Ma, kašnem koncu. Tu se šele začne. To vidiva šele po zadnjih turah v teh koncih, ko ni samoumevno, da prideš na vrh. Ja, nisva alpinista in tudi ne bova, sva ljubitelja hribov in najin cilj 100 slovenskih dvatisočakov bo kar težak zalogaj, pa čeprav sva pri 72. Pa kje hudiča jih je še 275? Sva pa videla, da se zopet znava obrniti, če nisva prepričana, da bi šlo čez in tudi na to je potrebno biti ponosen.
Ker se gre na "delovni" dan, se spodobi vstati zgodaj in res je bila budnica ob 4:30. Kava in vožnja ter štart hoje ob 6:40 s parkirišča ob cesti za Aljažev dom v Vratih, nekje na 850 m. S čelkama seveda.  Verjamete ali ne, da je to posneto še v skoraj temi! Naslon na palice, osvetlitev za daljši čas in jutranja mirna roka. Seveda Kukova špica iz "podna".  Ena izmed najinih lepišh gozdnih potk. Malce sekanja, cik-cakanja in kar gre. Ne pa kot tisti Kačji graben...  Triglav v zgodnejm jutru. Morda se kdo sprašuje, zakaj pa ne nanj?! Sva že bila, čeprav ne v zimskih razmerah. Morda pa vseeno pride enkrat na vrsto. Saj ne gre nikamor.  S soncem obsijana skalna gmota, ki je najin današnji cilj.  Tu je pa enkrat vredu pomilo. :) Prečenje tega plazu (Črlovec) je vsako leto verjetno malce drugačno. V ozadju Vrtaško sleme, ki pa pade enkrat, ko bova brez idej.  Pogled nazaj na še neosončne predele gorenjske.  Greva po poti ter kar naenkrat rečem Bojani, greva kar direkt. Pa ja, pa greva. No, ob povratku sva videla, da sva falila dejansko pot za eno širino ruševja. To področje in še višje se imenuje Gulce, če se ne motiva.  Ob 8:05 sva že iz gozda na "čistini". Kava dela čudeže. :)  Vendar prej ko slej naletiva na sneg, čeprav se tu še nisva oborožila z zimsko opremo.  Te Gulce so nama pa všeč, morda celo za kdaj za kakšno smučarsko furo.  Vseeno pa pamet (cepin) v roke in dereze na noge ter čelada na glavo. Sneg je in strmina tudi.  Lepo zalita grapa na sedlo pod Škrnatarico (desno), ki naju v tem trenutku niti približno ne zanima. Saj se drživa prvotnega plana, torej Kukova špica.  Kljub temu, da sva vsak na kavi in 1/2 Snickersa kar letiva in tudi dobra volja je še prisotna. Čeprav moram priznati, da se Bojana bolje drži v teh razmerah. Bolje se znajde na derezah kot jaz. Ne vem, ne zaupam čisto.  Jaz bi rekel, da je to senca Špika s sedla Čez Gulce. 
Prelep pogled nazaj na Škrnatarico z grapo, ki naj bi vodila nanjo.  Skrajno desno je Špik (po moje), drugo pa XZY.  Kraljica Škrlatica. Gledava jo z vseh strani, vendar naju še ni poklicala.  Amfiteater, waw. Hud je, ni kaj!  Amfiteater še malce višje in še vsa kamnita šara nad njim. Sneg pa odličen za hojo. Ravno prav trd, ledu pa skoraj ni bilo. Na parih mestih kakšna zaplata, vendar se da mimo.  Jeeeeee, vrh Kukove špice (2427 m) ob 10:20. Skoraj ne moreva verjeti, da sva uletela na vrh po dobrih 3 urah in pol. Nisva pa bila tu dolgo, saj je bil veter kar močan in temperature pod ničlo, zato ni ravno plac za nabiranje "boje".  Z vrha ena gasilska.  Ob povratku naletiva še na dva komada, ki se vzpenjata.  Še kakšno minuto in sta na vrhu.  Ne bi pa bila midva, če vsaj ne bi poskusila grape proti Škrnatarici in seveda, če se da na kakšen tamkajšnji kucelj, saj je ura šele 11. Bojana je tu letela kot gamska.  Pik, pik, pik.  Lepo zalita, čeprav bi pasalo še malce snega. Predvsem na vrhu, da je lažje kam zlesti. Vsaj za naju.  Ko uletiva iz grape, za katero sva rabila 1/2 ure, zagledava tole. Itak nimava pojma kaj je oz. kateri kucelj to je. Ker pa je osvoljiv, greva v njegovo smer in še naprej.  Z vrha kuclja s prejšnje slike pogled nazaj na Škrnatarico, ki pa je za naju neosvojen vrh.  Greva še naprej in tu se Bojana odloči, da je bolje biti star planinec, kot pa mrtev planinec in zato obrne. Tudi za ta kucelj nimava pojma kaj je, če je. 
Lep sprehod nad Amfiteatrom nazaj proti grapi.  Eden pride po grapi, se matra z derezami, midva buljiva kako...Sicer en štrik meji, ni veliko, sam kam hudiča dati noge?! Miha in Sara, rabiva inštrukcije. :) Če je njemu uspelo, ne veva...  Ker sva nad Škrnatarico obupala, se spustiva nazaj po grapi in na pit-stop placu ujameva pogled na Kukovo špico.  Tudi najina "kolega" s Kukove špice sta usekala po grapi, vendar tudi onadva nista vztrajala in se obrnila.  Samo z enim cepinom jima je šlo počasi, vendar vseeno varno.  Glej ga osamelca.  Poziranje s prelepim ozadjem. Še malce in se losava kovine pod nogami.  Igra Bojane in listja.  Še zadnji pogled nazaj na kamenje tam zgoraj.  Še najbolj kočlijv spust je bil zadnjih 5 metrov. Noge so si odpočile po 8h in 35 min na poti, še lepo svetlo ob četrt čez tri.