Špik (2472 m), 10. 12. 2016

Tok dogodkov nas vodi v odločitve, ki se pač v drugačnih razmerah ne bi zgodile. Dovolj filozofiranja...pa vseeno. Če ne bi šla prejšno nedeljo na Veliko Mojstrovko. Če ne bi bilo v enem izmed vršiških ovinkov neskončno možicev. Če v tem ovinku ne bi posnel slike Špika, ki sem jo cel teden gledal. Ja, veliko če-jev. In zanesljivo ne bi bila na vrhu Špika to soboto. Danes, ko gledava na pot z enodnevne distance, lahko oceniva, da je bila vredna grizenja kolen vse 4 ure in še ene toliko navzdol. Razgledi, pravšnje temperature, snega ravno prav. Čeprav je tam okoli še marsikaj: Frdamane police, Vrh nad Grudo, Lipnica. Pa verjetno enkrat poleti, ker tokrat je bilo povsem dovolj.
Select All None
Sobotno vstajanje je bilo povsem enako, kot čez teden za na šiht. 4:45, kava in v avto. Štart hoje ob 7h v smeri Koče v Krnici ob reki Pišnici na višini cca. 870 m. Inverzija in posledično mraz naju kar sili k hitri hoji, pa še zavedava se, da je hoje za približno en šiht.  Uf, 4 ure. Kaj naju čaka?  Klanec se začenja, in to takoj!  Po slabih 2 urah hoje ga zagledava, Špik, in zdi se nama še izredno daleč.  Iz gozda ter ruševja na višino približno 2000 m prideva po 2,5 urah hoje. Tempo je bil kar hud, vendar je bila velika tudi motivacija.  Zanimivo, kako lahko nekatere stvari, kot recimo te velike skale, vplivajo na odločitev vseh, da je to točka, kjer se menja oprema.  Naravni bivak s Špikom v ozadju.  Priznati moramo, da je kulisa ozadja resnično prelepa. Levo Prisank, Mojstrovke z Jalovcem ter Mangart.  Začetni del terena je bil še malce zoprn, ker se je malce prediral, vendar je čez čas postalo trdo in pravi užitek za hojo. Nisva pa bila niti približno sama. Nekateri so ujeli sončni vzhod, dva iz Žirov sta bila pred nama in smo bili nato skupaj na vrhu, za nama pa še vsaj 9 drugih.  Tu sem spet sanjal o smučkah, vendar kdo jih bo nosil?! Desno Frdamane police oz. v tej smeri.  Še zadnja "grapa".  Malce pod vrhom se uzreva na prelepo ozadje s kraljico Škrlatico. Greben pa vodi v smeri Lipnice po katerem so ob najinem spustu prihajali nekateri.  Nimava velikokrat šanse, da naju kdo slika na vrhu. Predhodnika iz Žirov sta bila prijazna, seveda sva vrnila protiuslugo. Do vrha Špika (2472 m) sva rabila točno 4 ure.  Panorama.  360° panorama z vrha Špika. 
Na vrhu nisva bila dolgo, kajti zavedala sva se, da sonce mehča podlago. Bojana pri spustu z vrha Špika.  Za nama proti vrhu napredujeta dva sopohodnika iz Vrbe. Midva sva ob najinem vzponu in spustu sicer uporabljala vse štiri, ker se počutiva boljše, no, enim je tudi "v stoje" dovolj varno. Vendar zanesljivo nista šla samo po dveh prav do vrha.  Še malce nama manjka, do bolj "ravnega" terena.  Ja, gužva. Še eden gre navzgor.  Sonce hitro mehča teren, zato sva bila v mislih z njimi.  Ti dve punci sta bili pa zadnji, ki sta šli v smeri.  Bojana, na grebenu Lipnica-Špik pa trije iz smeri Koče v Krnici.  Ta slika je bolj za naju...če naju kdaj pritegnejo Frdamane police.  Mangart, da ne bom to sliko sedaj gledal cel teden.  Jalovec. Nikoli naju ni kaj posebnega privlačil, čeprav sva že bila gor.  Jaz v senčki.  Pa še horizontalno.  Tu pa nama je začelo kruliti in želodček je zahteval malico, zato sva iskala primeren piknik plac. Ta skala bi bila kar primerna.  Pogled nazaj na prehojeno pot, Špik še vedno v soncu, ki je vztrajno mehčal podlago.  Bojana uživa v klobasi in sendviču. 
Pa tudi pogled navzdol je odkrival prelepe vršace.  Tu sva pa zadnjič malicala, ravno nad to veliko razpoko.  Selfi.  Prepadne stene, kjer pa verjetno gamsi še vedno tečejo navzdol po grapah. Enega takega sva tudi videla.  Zdaj pa še kaki dve uri strmega spusta nazaj po Kačjem grabnu do izhodišča. Sonce pa že presneto nizko.  Hmm, nobenega na vrhu Male Mojstrovke.  Končno nazaj pri tabli ob cesti, ki poteka ob Pišnici.  Še malo raztegovanja mišic, pa sva zmagala.  Mogoče za naslednjič, škljoc na vrhove Martuljške skupine.  Most, najin znak, da sva prispela nazaj do avta.  Ko sva se peljala iz Kranjske Gore pa še ta pogled na osvojeni Špik. Madonca, je daleč.