Velika Mojstrovka, 4. 12. 2016
 
 
 

Velika Mojstrovka, 4. 12. 2016

"Sušen" november je skozi. Še sreča, ker več kot mesec dni gledanja vremenske napovedi, ki so dajale upanje le za kakšen tek, je mimo. Izmed mnogo planov je tokrat prišla na vrsto veriga Mojstrovk, ki sva jo že dlje časa gledala ter jo imela v mislih. Sicer je tokrat dan padel na nedeljo, vendar je jutranje vstajanje odtehtalo prelepo vreme v idilični zimski kulisi, kar že zelo dolgo časa nisva doživela. Pa gremo...
Select All None
Za nedeljo je bilo vstajanje ob 5h zelo velik zalogaj. In zjutraj sva eden drugemu rekla, da se nama ne da. No, pa vseeno se nekako zbaševa v avto in po dobri uri in pol prispeva na Vršič (1611 m), kjer je bilo prijetnih zimskih -8 st. C. Pa saj je zima! Štart ob 7:35 v smeri Male Mojstrovke.  Te Mojstrovke so resnično blizu... Olala, pa tu gre rdeča pot Via Alpina. Ah, rumena je boljša :)  Pogled iznad Vršiča na Prisank (Prisojnik). Med vožnjo sem Bojani celo omenil, če greva nanj. No, ostal je plan Velika Mojstrovka in nato kar še lahko "uloviva".  Ajdovska deklica katere legendo lahko preberemo na https://sl.wikipedia.org/wiki/Ajdovska_deklica  Skozi usek na greben.  To je najlepši jutranji pozdrav, sonce!  Na grebenu, kjer je pihal rahel vetrič, se nama odprejo pogledi na Bovške kucle.  Po grebenu v smeri Male Mojstrovke, kjer se nam odpro pogledi na levo stran v smeri nemarkiranih Mojstrovk. V tem trenutku nisva imela pojma kje je Zadnja Mojstrovka, kajti na zemljevidu je tako tako narisana. No, za Veliko nama je bilo povsem jasno.  Nekaj jutranjih meglic, vendar je vetrič naredil svoje. Desno se vidi vrh Velike Mojstrovke in v levo greben do...no, sedaj veva. Skrajno levo je Zadnja Mojstrovka, katero sva žal zaradi prevelike nevarnosti zdrsa izpustila. Čeprav sva jo poskušala z dveh strani.  Čredivca gamsov v nekaj sekundah čez dolinico.  Pot na Malo Mojstrovko zapustimo ... hm, kje? Gledati je treba, ker je potka v grušču slabo vidva. Pot na Malo Mojstrovko je tu levo skoraj na vrhu levega klanca.  Snega je bilo vedno več, vendar je zaenkrat gojzar še držal.  Kaj kmalu pa postane teren preveč nevaren za zdrs, zato popolna zimska oprema in dobesedno juriš navzgor.  Bojanin dokaz, da ni imela selfi-sticka.  Vrh Velike Mojstrovke v ozadju po dveh urah hoje. Tu sva se še kesala, zakaj nisva imela smučk s seboj, ker je teren naravnost fantastičen, sneg pa tudi. 
Na vrhu Velike Mojstrovke (2366 m), ki je najin 70. enkrat osvojen slovenski vrh višji od 2000 m. V ozadju pa Jalovec in Mangart.  Pogledi v smeri Triglava.  Planica dokaj sameva.  Panorama z Velike Mojstrovke.  Pogled nazaj na vrh Velike Mojstrovke. Po grebenu jo namreč mahava v smeri Zadnje Mojstrovke, čeprav nimava pojma kateri vrh to sploh je.  Vmesni vrh, ki je bil v tem trenutku za naju Zadnja Mojstrovka z zelo izpostavljenim delom poti. Desno je neposredni prosti pad v Tamar. Zato cepiin, kolena, previdno vsak korak.  Na vrhu vrha, ki očitno nima imena. Bo treba kakšno specialko dobit, ker te nemarkirane poti sedaj pa postajajo že nadležne, saj je vseeno fajn vedeti kje si bil. V ozadju Velika Mojstrovka.  Možicev polno, zato nek vrh to je.  Po grebenu nadaljujeva, kajti rekla sva si, da nazaj po izpostavljenem delu ne greva in se raje spustiva direkt na levo stran po snežišču. Tu se vsaj uloviš. Desno Jalovec, nato je Travnik in Zadnja Mojstrovka (to veva danes, ne v trenutku hoje). V ozadju pa še Bavški Grintavec, kjer pa tudi še nisva bila.  Uf, zadnji del vzpona že še, vendar prehod do njega pa je morda vseeno preveč izpostavljen, tako levo kot desno. Zato sva rekla, da raje poleti! No, to je Zadnja Mojstrovka, katere višina variira od zemljevida do zemljevida, če je sploh vrisana.  Spust po snežišču. Prava zabava!  Imel sem čas še za en posnetek.  Kot ratrak.  Po prečenju enega grebenčka vidiva, da proti prej nama nedostopnem vrhu pelje ena grapa. Dajva poskusit!  Ja, tudi tu žal ni šlo. Namreč z derezami po skalah nama ne diši, sezutje le-teh pa garantira zdrs. Hja, zopet pametna odločitev. 
Ker pa nisva še malicala, sva si za piknik plac izbrala kopen greben v katerega smer hodi Bojana ne tej sliki.  Prav lušten plac. Sva pa zlezla na vrh. No, z rokama sva se ga dotaknila.  Po polurnem piknikovanju se odločiva za spust. Piknik plac je desno na koncu snežnega grebena.  Prekrasen pogled na Triglav (desno), Planjo, Razor, Prisojnik, ..., Škrlatico, ..., Špik, ... Uf, še je tega kamna.  Je možno, da je to delo narave? Govorim o ležečem kamnu, ki ga nisva midva postavila.  Še zadnji pogled na neosvojeno Zadnjo Mojstrovko in na levi prelep greben za piknik plac.  Malo Mojstrovko bojo pa ponižali, ker jo toliko tlačijo.  Za razliko od jutra, je sedaj gužva.  Prelepa kulisa!  V enemu izmed ovinkov Vršiške ceste je plac za postavljanje možicev. Eden je tudi Bojanin.  To pa je tudi plan za enkrat. Špik v središču, levo pa Frdamane police ter Vrh nad Rudo, desno od Špika pa Lipnica. Vsaj tako se mi sedaj vidi. :) Vendar je bolj za poleti kot v zimskih razmerah, ali pač ne?!