Ablanca, Tosc, Jezerski Stog, 29. 10. 2016

Če sva prejšnji vikend le testirala moje nove gojzarje, sva tokratno soboto vzela povsem resno. Na izbiro sva imela kar nekaj variant, ki jih jaz skrbno načrtujem med tednom in izbrala sva neko srednjo variatno. Da ni prekratka, da ni predolga, da ni preveč vožnje z avtom in predvsem, da je vseeno dovolj lahka, po dolgem premoru. Tako sva naciljala Rudno polje na Pokljuki in jo mahnila v zanani smeri. Skoraj pred letom dni sva napadala Veliki Draški Vrh in nama je pot ostala v prijetnem spominu. In tudi kuclji tam okoli. Poleg neosvojenih vrhov, sva želela ugledati lepote jeseni, ki jih nudi letošnja jesen, presenetljivo na tole soboto skoraj povsem brez snega, ki je še teden dni nazaj ležal po vršacih. Priznati pa morava, da je v izbiri ture ležal še en razlog. In ta je, da v tistih koncih nisva še bila in sva tole turo vzela kot razgledno turo, da si pokrajino ogledava za naslednje obiske. Na poti sva srečala kar nekaj pohodnikov, ki so tako kot midva obiskovali kuclje tam okoli, nekateri pa so ciljali Triglav, ki pa bi ga raje obiskala v zimskih razmerah. Najbolje, da se skozi 10 urno turo, kjer je hoje okrog 8 ur, sprehodimo in naužijemo lepot lepega dneva ter prelepe kulise jeseni 2016.
Select All None
Iz Rudnega polja sva štartala ob 7:50, da naju ne bi lovila tema, čeprav sva preverila naglavne svetilke. Vendar vseeno raje prideva pri dnevu nazaj, kot pa izzivava skrivnosti noči. Pot naju je vodila v smeri Studorskega prevala oz. Triglava v smeri Vodnikove koče. S te poti sva skrenila najprej v smeri nemarkirane Ablance (2004 m), in to direktno s Studorskega prevala ter nato še na izreden nemarkiran razglednik Tosc (2275 m). Pred Vodnikovo kočo sva skrenila levo in hotela na Mišeljski preval, vendar sva kmalu ugotovila, da pot pelje preveč levo in verjetno vodi v smeri Jezerskega prevala. Tako sva obiskala "le še" Jezerski Stog (2040 m), ki pa tudi daje prelep razgled na kuclje v bližnji in daljnji okolici.  Parkirišče na Rudnem polju sameva. Kako tu? Saj je napovedan lep dan?!  Bojana z nasmehom na obrazu ne kaže, da jo zebe. Bilo je le nekaj stopinj nad ničlo.  Smučišče pod Viševnikom čaka na sneg.  Pot naju je vodila skozi gozd in nad planino Konjščica. Macesni kažejo letni čas, morda celo malce pogrešajo sneg. V sredini Veliki Draški Vrh in levo dva vrhova Ablance. Na VDVju sva lansko leto bila, zato nisva niti pomislila nanj, Ablanco pa sva lani raje preskočila. Snega je bilo le za vzorec in izkušnje so nama narekovale, da raje veliko ali nič snega, kot pa le za vzorec.  Planina Konjščica. Bi nama uspelo povratek narediti tu mimo? Žal se ni izšlo, ker bi pot povratka trajala vsaj 1/2 ure več.  Malce pred Jezercem (no, jezerca dejansko ni).  Med Jezercem in Studorskim prevalom sem pozabil narediti kakšno fotografijo, zato smo skočili že kar na pot na Ablanco. Začetek morda zahteva malce previdnosti, vendar ni nič posebnega.  Zgornji del pa "na izi".  Z Ablance se nam odpre prelep pogled na Konjščico ter tudi na širšo okolico. Do Ablance sva hodila 1 uro in 40 minut, če bi koga zanimalo.  Pogled z Ablance na levi Tosc, desno-sredinski VDV in vmes Triglav.  Sneg je v enem tednu pobralo, vendar vseeno za na Triglav v tem letnem času, potrebuješ popolno zimsko opremo. Midva nisva vzela nobenih cepinov, sva pa imela s seboj za vsak primer čelado in "tamale" derezce.  Spust z Ablance na Studorski preval in nadaljevanje...  ...v smeri Vodnikovega doma. Te ure so skoraj malce pretirane...  Novi gojzarji Alpina Lhotse, ki jih imam 2. in sem moral stopiti v zaplato snega, da jih predstavim zimskim razmeram. Zaenkrat imam težavo le z desnim, pa še to sem nekako rešil z drugo nogavico; vedno pa imam obiti dve nogavici, na eni nogi, da se razumemo. So pa to 3. gojzarji v 7 letni bolj aktivni hribolazniški seriji. No, prvi so bili zelo kratko, drugi pa 5 sezon in so naredili svoje. 
Lepa, skoraj položna pot nas vodi naprej. Res prava tura za dolg premor.  Pri klopci ob začetku travnetega pobočja pod Toscem zavijemo desno in jo uberemo pa nemarkirani, vendar lepo uhojeni potki.  Tudi za smučat bi bil izredno primeren.  Po 45 minutah hoje od odcepa se teren zravna in ugledava vrh Tosca na sliki desno in slovenskega očaka.  Po 1 uri hoje od odcepa prispeva na vrh Tosca. Verjetno prav nobena slika ne more prikazati lepot, ki jih ta razglednik daje.  Planika pod Triglavom. Omenim naj, da sem bil pri načrtovanju variant poti razočaran, ker so prav vse koče in planinski domovi zaprti, tudi ob lepih vikendih. V nasprotnem primeru, bi šla zagotovo za 2 dni, morda celo za več.  Na Triglavu pričakovana gužva. Na Toscu pa tudi nisva bila sama, ampak nas je bilo 5, ob najinem spustu, pa so se vzpenjale še 3 dame/gospe/gospodične.  Bojana je pravi naslednik pokojnega Toporišiča. Če je sebek samoslikanje ene osebe, potem je tole obojek. :)  S Tosca se odpre tudi prelep pogled na zahodne Julijce, recimo izrazita špička v ozadju je Krn, pa tudi Mahavšček, Tolminski Kuk ter ostali so bili na dosegu roke. Vendar pa so naju bolj zanimali ti kuclji tule, pred nama. Jezerski Stog, Adam in Eva ter Prevalski Stog. Plan je bil, da jih obiščeva prav vse, vedar se je kazneje izkazalo, da se res vse naredi z razlogom.  Dolina Voje.  Ko prispeva nazaj na markirano pot v smeri Vodnikovega doma je ura 13:30 in nimava ravno več veliko časa, če hočeva loviti dan. Vseeno poskusiva iti vsaj malce na ogled.  Ugotovim, da grem po tejle poti drugič. Prvič je bilo mnogo let nazaj, ko smo z domačimi šli na Triglav. Določenih delov poti se celo spomnem.  Pred Vodnikovim domom sva vedela, da je treba skreniti. Vendar napisov preveč! Predvsem pa napis Velska dolina ni dajal upanja. Kajti Velska dolina nas pelje v smeri Doliča, midva pa morava v Mišeljsko dolino. Vsaj tak okviren plan sva imela.  Jaz ne bi bil jaz, če ne bi iz markirane poti usekal(a) levo in po lepi potki nadaljujeva, žal najprej navzdol...pač nekam.  Odpre se prelep pogled na Vodnikov dom in na ... Ne gane me, ne gane me...ne, ne. Ni Werner, ampak Vernar in ima spoštljivih 2225 m in bi bil tudi zanimiv za pogledat. 
Nemarkirana pot naju pripelje do dveh koč. V ozadju Mišelj vrh (2350 m). Kar nabirajo se ti kuclji.  Na poti naju preseneti jezerce v dolini. Tu mi postaja jasno, da nimava pojma kam greva, zato se odločiva, da če do 14h ne veva kje sva, se brez pardona obrneva. Sumim pa, da pot ne pelje na Mišeljski preval.  Naletiva na morda ostanke planšarije, nato pa slediva poti v gozd in se drživa leve.  Pričneva z bolj konkretnim vzponom in pogled nazaj je, vsaj za naju, veličasten.  Obračanje ne bo potrebno, kajti postalo mi je jasno, da bi se tu morala midva vračati, če bi obveljal prvoten ohlapni plan, da preko Mišeljskega prevala napadeva Prevalski Stog, Adama in Evo ter nato še na Jezerski Stog. Pa kaj, če sva falila. Ni prvič in ni zadnjič.  Na Jezerskem prevalu prelep pogled na hitro dostopen Jezerski Stog.  Pogled z Jezerskega Stoga (2040 m) po grebenu dol in direktno nad je Eva, levo je Adam, za njima pa Prevalski Sotg. Ja, vse ostalo, edino Kanjevca, pa je za naju popolna neznanka. Vendar počasi in z užitkom.  Z Jezerskega Stoga pogled nazaj na dolino hoje, Triglav in Mišelj vrh.  Uf, ura je 14h, še druga malica, malce počitka in nazaj. Malce pred 15h uro jo ubereva nazaj, ker veva, da imava vsaj 3,5 ure.  Taka 360 stopinjska panorama mi ne uspe vedno. Žal pa je daleč o reale.  Obojek z vrha Jezerskega Stoga z ozadjem Tosc.  Pred nama so Ogradi (2087 m) in verjetno Debeli vrh (2390 m) desno. Spodaj pa pl. Jezerce in levo dolina do pl. Krstenica. Ja, sva popolna začetnika v teh koncih, vendar bo verjetno tako kot s Kamniškimi in Karavankami. Skoraj ga ni dela, kjer ne bi vsaj malce bila.  Ob pričetku spusta oz. povratku sva videla, da se da na greben med Evo in Prevalskim Stogom osvojiti tu gor pod skalami. Dobro vedeti za kdaj drugič.  Hm, pa se midva kdaj čudiva eden drugemu?! Ta dva sta naju vprašala, kam se tu gre. Seveda razloživa in očitno potolažena, da je pot prava, nadaljujeta.  Še zadnji pogled na Mišelj vrh in prelepe rumene macesne. 
Do Studorskega prevala z Jezerskega Stoga sva potrebovala malce manj kot 2 uri in tu je bilo jasno, da bova dan lovila za peclje. Priznava, da sva bila tu zelo dehidrirana, ker vseeno nisva imela dovolj tekočine s seboj, zato sva tu dol natočila kar potoček. In prav dobra voda je bila!  Od Jezerc navzdol se naužijeva še zadnjih sončnih žarkov, nato pa...  ...se prepuščava objemu noči. Do avta prispeva ob 18:25, torej sva bila na poti več kot 10 ur, vendar pa je bilo hoje okrog 8. To je tudi maksimum, kar sva rekla, da še greva, kar je več, pa razdeliva na dva ali več dni. Vsak človek ima v življenju nek cilj, eni take, drugi druge. Midva pa sva si že pred časom začrtala nek cilj osvojiti vsaj 100 slovenskih dvatisočakov, in to vsaj 1x. Sedaj sva pri številki 69, na kar sva izredno ponosna. Vseh pa je približno 350, samo za informacijo :)