Suhi vrh, 22. 10. 2016

Jesensko vreme je začelo pritiskati in premik ure že grozi za vogalom, zato sva želela izkoristiti kolikor toliko stabilno vreme za malce miganja. Na Nanosu sva sicer že bila, enkrat v neznosnem vetru in enkrat s kolesom, Jure pa ga je okusil še iz vasi Strane pod Nanosom. In prav tja sva se odpravila po zajtrku z jajci ala Zlatko. Pot je lepo označena in dobro shojena, sva se pa odločila skreniti proti še enemu vrhu v tej verigi, Suhem vrhu. Tu gremo deloma po makadamski cesti in navkreber, ker sva pač imela čas. Nato pa v Vojkovo kočo na en ričet in jabolčni zavitek ter povratek po bližnjici mimo vetrne elektrarne.
Select All None
Začetek poti izpred košarkarskega igrišča (z enim košem) v vasi Strane, kamor zavijemo malo pred Razdrtim. Mraz je bilo.  Predvidevam, da piše"ne trgaj radikalno osvobojenih žimnic" ali nekaj takega.  Takoj preidemo v gozd po kamniti potki.  Potoček ob poti. Vode tu ne manjka.  Z gobami obraslo drevje.  Tudi ovire so bile na poti.  Najin prvotni cilj, Nanos, je bil popolnoma osvojljiv, zato sva lahko dodala še Suhi vrh na seznam.  Deloma po cesti in deloma po gozdu se pride do bivaka tik pod vrhom Suhega vrha.  Panorama s Suhega vrha, ki pa ni bil nič suh. Če ni bil razmočen, je bil pa poledenel.  Ja, kar pravo lokacijo sva ujela za miganje.  Grintavec in Kočne se še kopajo v soncu, naprej je pa že bolj revščina.  Grintovčeva streha je videti kar lepo zalita.  Približek na pobeljene vršace.  Pogled v dolino.  Snežnik v daljavi. 
Lep pogled na travnike in mejice.  Po vandranju od Suhega vrha sva prikolovratila do travnika pri Vojkovi koči.  Po malici z ričetom, sendvičem in sočnem štrudlju sva jo mahnila naprej mimo anten.  Zanimivi hribčki, kot štručke v pekarni. Tu sva ubrala bližnjico in sledila nekaj planincem ter tako prihranila kar nekaj časa.  Vetrna elektrarna je delovala na polno.  Eno izmed izhodišč za na Nanos, kjer lahko kupimo med in medene izdelke ter se okrepčamo z osvežilno vodo iz izvira.  Neverjetno, tu celo poteka rdeča pot Via Alpina.  Morala sva si ogledati to čudo tehnike. Selfi cajt.  Tu mimo sva nadaljevala proti vasi Strane do Berlita.  Cerkev ob poti.  Hja, prečkala sva kar nekaj travnikov in vaških kolovozov, kjer voda teče kot po strugi, da sva prišla nazaj. A sva sklenila krog na najlepši možen način - s pohajanjem po poteh, po katerih še nisva hodila. Dan sva prijetno zaključila še z obiskom savne.