Via Alpina, rumena pot, B01-B04, 29.08.-02.09.2016

Na našem planetu je nešteto poti. Le-te vodijo v različne smeri. Nekatere so romarske, nekatere planinske, nekatere samo od hiše do hiše. Ker pa z Bojano obožujeva gore, je nama na kožo pisana pot imenovana Via Alpina. Pod Via Alpina se skriva 5 poti, ki potekajo skozi 8 držav Evrope. Poti so poimenovane po barvah: rdeča, vijolična, rumena, zelena in modra. Skozi Slovenijo potekata dve, rdeča in vijolična, vendar sva midva izbrala rumeno, ki ima štart v Miljah (Muggia) v Italiji v bližini Trsta in se zaključi po 40. etapah v Oberstdorfu v Nemčiji. Tako etape prečkajo Italijo, Avstrijo in Nemčijo. Ker so stvari opisane na večjezični uradni strani poti Via Alpina (http://www.via-alpina.org), bova midva opisala samo najin pogled na pot, pa še to le na skromen del rumene poti. Kajti prehodila sva le začetne 4 etape, ker čas ni dopuščal več. Vendar pa sva se okusila in nama je bila pot všeč, ma kaj všeč, najlepše šele pride. Vendar kakšno drugo leto.
Poti Via Alpina so označene s tem znakom. Ločijo se po levi stranici črke V, ki je obarvana glede na katero pot kaže. V najinem primeru rumena. Žal pa sva na poti ugotovila, da je markacij zelo malo in brez vodnika, priročnika, zemljevida oz. navigacije zelo težko sledimo poti, še posebej na križiščih. Tako sva midva poimenovala pot Via Alpina kot mrtvo pot, zato tudi najin zapis, da bi morda večja popularnost poti prispevala tudi k boljši organizaciji poti. Kot je urejen recimo vsem znani Camino de Santiago.  Brez priročnikov oz. dobrega zemljevida nikakor ne priporočava poti. S seboj sva imela dva vodnika. Tega sva dobila zastonj preko pošte od turistične organizacije PromoTurismoFVG. Žal pa je vodnik slab, ker ne vsebuje informacij, ki jih na tej poti potrebuješ. Torej orientacijo. Tudi priložen zemljevid je premalo točen, zato je nama je ta vodnik predstavljal bolj breme kot ne.  Ta vodnik je bil kupljen preko Amazona in ga je zelo težko dobiti, ker ni ponatisa. Je v nemščini in sva zato imela kar nekaj težav, vendar pa vseeno vodnik ni slab in ga vseeno priporočava.  Rumena pot Via Alpina ima 40 etap, ki so različno dolge, zaćetek pa je v Miljah (Muggia) pri Trstu v Italiji. Žal sva zaradi časa naredila samo prve 4 etape, vendar pa upava, da s tem zapisom skorajživa še koga oz. pripomoreva, da bi na temo poti Via Alpina nastajali še drugi zapisi in tako pomagali k oživitvi poti.  Štartala sva v Logatcu (Slovenija) v ponedeljek zjutraj, na železniški postaji do Kopra.  Sicer je uraden štart rumene in tudi rdeče poti Via Alpina v Miljah (Muggia) pri Trstu v Italiji, vendar pa sva midva vzela pot pod noge že v Kopru. Slika kaže prehojeno pot prvega dne. Uradno je etapa (B01) dolga 17 km s 580 m vzponov in 500 m spustov. Vendar nama je štart iz Kopra dodal kakšnih 10 km poti.  Štart na železniški postaji v Kopru ob 9:00.  Pot naju je vodila v smeri Ankarana, kajti naslednji avtobus je bil čez 1 uro in v tem času zanesljivo prideva do Ankrarana.  Zapuščava Koper in gledava v daljavo kaj naju še vse čaka.  Proti Ankaranu izbereva čim več makadama, ki sva ga predhodno dodobra spoznala s kolesi.  V Ankaranu ne znava drugače do štarta v Miljah, kot iz centra Ankarana čez Hrvatine.  Priznava, da sva za slabe 2 km največjega klanca dobila avtoštop in še enkrat najlepša hvala prijazni gospodični. Z vrha že gledava na Milje in Trst.  Uradni štart rumene in rdeče Via Alpina poti je na glavnem trgu Marconi (Piazza Marconi) in tudi midva sva ga obiskala.  Tu je že prva težava, ker na tem trgu ni nikakršnih markacij (vsaj midva jih že drugič nisva našla), zato je potrebno pazljivo raziskati kam. Midva svo to naredila že enkrat prej s kolesi, zato nisva imela večjih težav. Skozi obok na tej sliki gremo...  ...po ozki ulici, ki nas pripelje tik... 
...na izhod tunela, ki je tu na desni strani in žal ni viden. Prečkamo ulico in po njej gremo naprej.  Midva sva žal ob začetku ulice videla po hudem klancu navzgor markacije, ki so nama bile videti prave in sva jim sledila.  Markacija na betonskem stebru že je, vendar markira povsem neko drugo pot. Žal tega tu še nisva vedela in si še danes ne morem odpustiti, da sem dopustil tako napako.  Lepa cerkvica s kipom ob poti. Čez približno 1/2 ure hoje ugotoviva, da nisva prav, zato se vrneva nazaj do križišča pri tunelu in najdeva ulico XXV. aprila, kjer pa moramo slediti rdeče-belim markacijam, pa še številko 1 imajo vrisano.  Pot nas pelje nad Milje v zaselek imenovan Santa Barbara. Začetek poti po žgočem soncu po asfaltu.  Bojana v ozadju.  Tu sva bila povsem sproščena, ker sva končno le bila res prav in avantura se lahko prične.  V zaselku Santa Barbara tu zavijemo levo po stopnicah.  V Santa Barbari sledimo markacijam, ki so ponekod tudi malce skrite, nato pa sledimo panoramski poti, ki nas skozi lep senčen gozd po gozdni poti pelje nad Miljami v smeri Trsta.  Kaj pa sedaj? Nič bat, pot gre levo navzdol.  Ugledava tudi kolesarsko pot Parenzana tik na meji med Italijo in Slovenijo. Tu je nisva še vozila...  Slika ne more prikazati najine potrebe po sladkorju in sveže narabutane fige so prišle še kako prav.  V industrijski coni Osp v bifeju obnoviva zaloge vode in nadaljujeva v smeri jezerc Noghere. Bojana ne bi bila Bojana, če ne bi odlično opazovala in ob pločniku našla povsem novo kapo, ki ji je še kako prav prišla.  Z asfaltne ceste industrijske cone Osp nadaljujemo mimo jezerc Noghere, ki jih pa zaradi bujnega rastja ne vidimo.  Prva etapa rumene in rdeče poti Via Alpina je skoraj enaka drugi, veliko bolj živi poti, imenovana Alpe Adria Trail. Bolj živa iz stališča markacij in poznavanja ljudi s katerimi sva govorila. 
Mimo jezerc Noghere prideva na asfaltno cesto, ki vodi do Črnega Kala pod viaduktom, vendar cesto kaj kmalu zapustiva in preideva v gozd. Vodnik pravi levo v gozd, a ker nisva našla odcepa, sva šla desno v gozd in sledila markacijam.  Pot naju vodi v višje ležeče predele nad znamenite rezervoarje pri Trstu, za katere kasneje izveva, da so z naftovodom povezani z Muenchenom v Nemčiji. Žal pa je vonj po nafti tu zelo prisoten in ne bi priporočal živeti tukaj.  Lepa potka skozi gozd, kjer srečava edinega moškega, ki je bil na kateri izmed poti. Bil je po najinem predvidevanju na poti Via Alpina, in to rdeča pot. Žal pa ne veva od kje je štartal, ker smo se dokaj hitro poslovili, saj je bila ura že pozno popoldne.  Tak prizor ne sodi ob take oziroma bilokatere poti, vendar žal ni zadnji.  Iz gozdne poti zopet za kratek čas na asfalt do mesteca Dolina, kjer zopet dopolniva najine zaloge vode in jo mahneva levo v gozd. Slediva poti Alpe Adria Trail, kajti tukaj žal res ne veva kje bi morala potekati Via Alpina. Četudi sva vodnik obrnila okrog in okrog, se nisva mogla orientirati. Verjetno pa nisva zgrešila, ker naj bi 37. etapa Alpe Adria Trail bila enaka kot rumena in rdeča Via Alpina pot.  Pot skozi gozd naju pripelje do vasi Bagnoli della Rosandra oziroma po slovensko Boljunec.  Ah, konec etape po približno 20 km in približno 9 urah na poti! In najdeva tudi trgovino, kjer se najprej malce okrepčava z izotonično in sadno pijačo.  Še dodobra ne dvigneva rukzakov na ramena, da bi poiskala prenočišče, že naju sredi trga ustavi v avtu gospa, ki naju popelje neposredno do sobe, ki je nisva odklonila. Najlepše je po izredno napornem dnevu se stuširati in spati na mehki žimnici.  Najino kosilo, seveda špageti, so bili skuhani kar na balkonu, nato pa sva se odpravila še na ogled kraja in obvezno pivo.  Osrednji trg v Boljuncu je sameval, pa tudi skoraj vse je že bilo zaprto. Še sreča, da sosednji bar ni bil.  V hiši kjer sva prenočila, se je rodil slovenski skladatelj Fran Venturini.  Drugi dan se dejansko rumena pot Via Alpina resnično prične, kajti šele v dolini Glinščice se rdeča pot odcepi od rumene in tudi Alpe Adria Trail tukaj gre v drugo smer. Druga etapa je določena od izhodišča doline Glinščice preko planjav nad Trstom do Opčin pri Trstu. Dolžina poti B02 je deklarirana na 15 km in 5 ur hoje, s 460 m vzpona in 220 m spusta.  Zajtrk sva si priskrbela v trgovini v središču Boljunca in ga tudi pomalicala v bližnjem bifeju ob kavi.  Središče Boljunca je zjutraj veliko bolj živo kot pa zvečer, ko težko dobiš bife, da bi popil pivo ali dve.  Ura je 9:00.  Pot naju iz središča Boljunca vodi po ozki ulici v smeri doline Glinščice. 
Lepa vasica na poti.  Za omenjeno vasico se uradno prične dolina Glinščice oz. v italijanščini Val Rosandra.  Ob začetku doline naletimo na ostanke rimskega vodovoda. Impresivno, ni kaj!  Druga smer vodovoda je bolj zaraščena.  Lepa široka potka naju vodi po začetku doline.  Potok Glinščica, ki je še pred stoletjem poganjal čez 30 mlinov.  Na tem mestu sva prvič in zadnjič videla vse poti markirane na enem mestu. Povsem zgoraj je markacija za rdečo pot Via Alpina, spodaj za rumeno, potem uradna markacija poti številka 1, ki ji slediva že 2. dan in povsem spodaj še markacija za pot Alpe Adria Trail.  Prelep razgled po dolini Glinščice naju, kljub že jutranji pripeki, navdihuje nad doživetji, ki še sledijo.  Slap v dolini Glinščice.  Kaj kmalu, po približno 45 minutah hoje, prispeva do vasice oz. zaselka Botač v dolini Glinščice.  Malce pred omenjenim zaselkom naletimo na ostanke mlina, ki kaže na preteklo življenje v tej dolini. Namreč dolina Glinščice je edina dolina na Krasu, kjer je voda na voljo.  Pred Botačem naletiva na turistične opisne table, ki sprehajalca podučijo o zgodovinskih dejstvih.  Informacijske table s slikovnim prikazom bogate zgodovine doline Glinščice.  V zaselku Botač se moramo malce znajti, da najdemo pravo pot. Namig, skozi dvorišče majhnega bifeja in nato levo v klanec. Sledimo poti, ki nam kaže pot na Monte Stena.  Strma pot iz Botača nas pripelje na znamenito rekreacijsko pot stare železnice na relaciji Hrpelje-Kozina-Trst. Tu se prične ločevanje poti, kajti pot nas pelje skozi tunel, kjer se za njim rumena pot odcepi strmo levo navzgor. Do tu prispeva po cca. 1 uri in 15 minutah. 
Iz tunela na levi strani sledimo železni ograji in na njenem koncu moramo biti pozorni, da zavijemo pri markacijah levo navzgor. Midva sva kar lep čas iskala ta odcep, vendar se je trud izplačal.  V zavetju sence je markacija rumene poti Via Alpina skoraj kot nova.  Pot se strmo vzpenja nad dolino Glinščice, kjer uzremo pot po kateri smo dobro uro prej hodili v smeri zaselka Botač. Tu se nam odpre tudi prelep razgled na del Tržaškega zaliva.  Panorama kraškega sveta nad Tržaškim zalivom. Prelepa ravnica, v prijetni burji. Lepo je tam!  Za naju je bil pogled na Trst in Milje impresiven.  Pot se na planoti rahlo vzpenja v smeri San Lorenza (Jezero), kjer prečkava vrh katerega ime je nama nepoznan.  Burja, mir in midva.  Pot v smeri San Lorenza (Jezero) se v drugem delu vije tik nad dolino Glinščice, kjer je potrebno kar nekaj samodiscipline, da gledaš tudi pod noge, ker je razgled resnično prelep.  Pogled nama seže tudi na slovensko stran, na Koper z okolico.  Vasica San Lorezno (Jezero), kjer je večja restavracija. Tam sva v slovenskem jeziko naročila liter vode in dva sokova, pa še svoje zaloge vode sva dopolnila. Ja, kljub burji, je sonce na tem delu neusmiljeno.  Pogled s terase restavracije (11:45) v San Lorenzu (Jezero) na traso železnice Hrpelje-Trst in na cerkvico sv. Marije na Pečah, ki je bila omenjena na informacijski tabli v Botaču (Bottazzo).  Po odhodu iz restavracije je potrebno biti izredno pazljiv in tudi vodnika nista kaj prida pomagala. Najbolj je pomagala beseda z upraviteljico restavracije, ki naju je napotila v pravo smer. Iz restavracije gremo po asfaltni cesti v smeri Trsta. Potem pa je potrebno biti pazljiv na markacijo na desni strani, ki se nahaja kakšnih 100 do 200 m po uradnem zaključku vasice San Lorezno (Jezero).  Počasi zapuščava dolino Glinščice. Pot naju vodi po travnatih poljih, z manj sence kot bi želela, do prečkanja ceste SS14, ki je še vedno dvopasovnica, mimo golf igrišča. Ko prispemo do golf igrišča se nahajamo na T križišču, kjer gremo levo rahlo po klancu navzdol, vzdolž golf igrišča. Prispemo do križišča dveh pravokotnih gozdnih cest (žal ni slike), kjer najprej ugledamo markacije naravnost, vendar ta smer ni prava. V križišču je potrebno zaviti desno, kjer se cesta rahlo dviga. Markacija je po nekaj metrih na stebru, nato pa se zopet izgubi.  Prispemo do sfaltne ceste (13:10), ki jo prečkamo in v skoraj ravni liniji nadaljujemo pot. Tu sva na celotni poti imela največ težav z orientacijo, kajti markacij ni. Zato sva se morala naprej s pomočjo tablice in navigacije dobesedno najti. Šele nato sva s pomočjo vseh zemljevidov ugotovila, da je potrebno samo slediti makadamski stezi oz. potki in markacije se zopet pojavijo.  Prijetna potka, ki nas pripelje do podhoda pod štiripasovnico, kjer sva se odločila, da bo pa res malce pavze. 
Pavzo sva si privoščila pri parku tik ob cesti, kjer zopet ni težav za markacijami, tako številko 1, kot tudi z rumeno potjo Via Alpina.  Nasmeh na Bojaninih ustih kaže na dobro voljo in ne preveč ožuljenimi podplati, vendar pavza ob 14:00 je morala biti.  Jaz sem imel največ težav z blazinicami, zato sem že takoj posegel po prvi pomoči.  Pot nas pelje kar skozi park, kjer si pot delimo z živalmi.  Sledimo markacijam navzgor.  Po kar spoštovanja vrednem vzponu nas pot pripelje zopet na razgledni del.  Te panorame niso ravno preveč slikovite, ali pač?!  Zapuščava park in po ozki gozdni potki nadaljujeva v smeri cilja (Opčine, Villa Opicina), ki pa ni več daleč.  Na poti sva bila dobesedno prežarčena z vsemi mogočimi valovnimi dolžinami.  Spomenik ob poti z grbom in napisom, katerega pomen žal ne veva.  Vsako vztrajanje se enkrat poplača in ob 16:15, torej po dobrih 7 urah na poti, prispeva do cilja, avtokamp pri Obelisku nad Opčinami.  Sicer malce zgodnja, vendar je bilo za 2. dan povsem dovolj.  Vstop v kamp.  Po zasidranju v kampu sva imela še dovolj moči, da se sprehodiva še v center, da poiščeva še kakšno trgovino za zajtrk in pivo.  Znameniti tramvaji mirujejo, kajti pred mesecem dni je prišlo do trka dveh. 
Da sva našla trgovino, sva šla do centra, nato skoraj nazaj do Obeliska in nato še enkrat nazaj. Zanesljivo sva dodala vsaj 5 km hoje. :) Zakaj pa kaževa pivo? Ok, srbsko pivo Jelen in domači Union tik za mejo ni ravno hudo presenečenje, bolj je sama lokacija trgovine. V centru Opčin prej najdeš frizerja, draguljarno, pizzerijo, trgovino s hrano za živali, kot pa običajno trgovino. Bojana je morala prenašati moje muhe in trmo, da eno trgovino bom pa ja našel...no, čez čas ji je prekipelo in povprašala mimoidočega.  V tej ulici trgovine zanesljivo ne bi nikoli našel! Še sreča, da sva nabavo naredila pod večer in ne zjutraj.  Obelisk je simbol povezave med tržaškim pristaniščem in notranjostjo Avstro-ogrskega cesarstva (vir: http://www.carsokras.eu/natura.ck?lang=sl&idCat=73&idSck=80).  Za drugi dan je bilo dovolj, zato sva si privoščila zopet špagete, tokrat z bolonjsko omako, in še eno pivo, nato pa spanec, kajti naslednji dan je bila načrtovana tura malce daljša.  3. dan oz. 3. etapa rumene poti Via Alpina (B03) se vije od Obeliska nad Opčinami do Sistjane, kar je uradno 17 km in hoje 4 ure in 45 minut z 240 m spusta. Slednje je malce čudno, ker sva hodila tudi navzgor. :)  Zjutraj zajtrk, pospravljanje šotora in pot pod noge ob 8:45.  Pri Obelisku prečkamo cesto skozi podhod in se usmerimo na Napoleonovo cesto.  Mi2 pri Obelisku.  Šele tu, torej 3. dan ugledava uradno tablo z Via Alpina potmi. Lepo je vidna rumena pot in seveda tudi druge.  Ja, dolga je vseh 40 etap!  Žal morava pripomniti, da bi moral biti tak opis poti na samem izhodišču v Miljah in ne po 35 km hoje.  Tabla z zgodovino Napoleonove ceste.  Zgodovina Napoleonove ceste v slovenskem jeziku.  Za zjutraj in pripravo podplatov tak začetek sploh ni slab.  Prelepi pogledi z Napoleonove ceste. 
Če kdo misli, da je to fotomontaža, se globoko moti! Dve mladi srnici si nista takoj upali skočiti pod cesto, kakor je to naredila njuna mama.  Na morju je že živahno.  Pogled se nam odpre tudi na prelep grad imenovan Miramar.  Še zadnji pogled z Napoleonove ceste nazaj na Trst in slovensko obalo.  Napoleonova cesta se čez čas razširi na asfaltni del, ki je resnično dobro vklesan med skale.  Zopet podoben grb kot prejšnji dan, vendar res ne poznava dovolj zgodovine.  Po uri in pol hoje prispeva v kraj Prosek (Prosecco), ki pa po najinih informacijah nima nič z znanim vinom Prošek/Prosek/Prosecco.  Mačje življenje.  Sledimo markacijam skozi ozke uličice v star del mesta. Tu je potrebno biti zopet pazljiv, kajti markacije pri glavni mestni ulici izginejo, zato sva zopet po občutku pešačila navkreber v star mestni center in tam zopet ugledala markacije, tokrat zopet od Alpe Adria Trail, ki se na tem delu zopet združi z rumeno potjo Via Alpina.  Zapustimo urbano naselje in pot nas spet vodi skozi prijeten gozd.  Zopet samo midva, morje, trava, drevje in rahla sapica.  Etapi prvih dveh dni že daleč za nama.  Pot naju pelje preko razgledne točke sv. Primož.  Z razgledne ploščadi na sv. Primožu se odpre pogled v smeri zatrepa Tržaškega zaliva.  Bojana je vztrajala, da moram na kakšni sliki biti tudi jaz. 
Ob 11:25, torej po slabih 3 urah hoje prispeva v naslednje naselje na poti Križ (Santa Croce).  Najina opažanja ob poti so sledeča. Vsi imajo vsaj enega psa, vsi so popolnoma ograjeni, vsi imajo posebej vhod za avto in ljudi.  Markacije nas vodijo skozi Križ, kjer sva neuspešno iskala restavracijo oz. bife, da bi si malce odpočila in se okrepčala.  Cerkev v Križu ravno v fazi obnavljanja. Zanimivo je bilo, da, zelo podobno kot v Proseku, nisva srečala človeka.  Pot nadaljujemo po bolj podplatom prijaznem terenu, zopet v gozd.  Na poti skozi gozd se skoraj malce ustrašiš tega stolpa.  Ugotoviva, da je to vodni stolp. Sledimo markacijam in zopet zavijemo desno v gozd - no, midva nisva, zato sva se nižje zopet iskala, vendar naju je spet moj občutek pripeljal na pravo pot.  Prava markirana pot, ki žal ne nudi veliko sence, midva pa še brez prave pavze, predvsem pa z že zelo izpraznjenimi zalogami vode.  Malce sva bila sicer v skrbeh, če sva res na pravi poti, vendar se Via Alpina markacija "pokaže" ravno pravi čas.  Sledimo smerokazu za ribiško pot, vendar zelo kratek čas.  Žal so bili taki pogledi na uradne markacije poti Via Alpina vedno bolj pogosti. Čez leto ali dve žal ne bo nič več vidno.  Pot v žgočem soncu (12:52) po kamenju.  Pogled na cesto Sistjana - Trst.  Prispeva do ceste po kateri sva letos že kolesarila.  Do Sistjane od tu ni več daleč, zato se odločiva, da tam zanesljivo narediva daljšo pavzo in se zedineva o planu za naprej. 
Je kdaj sploh tu senca? Razen v oblačnem vremenu, seveda.  Pogled na turistično zelo obljudeno Sistjano.  Ob 13:30, tik za tablo ob vstopu v mesto Sistjana, napadeva restavracijo, kjer se zopet dodobra hidrirava in dopolniva zaloge vode ter skleneva, da zaradi zgodnje ure greva naprej. Pa še, da bi naslednji dan imela manj poti, kajti 4. dan pot vodi prav do Gorice.  Po uri pavze, 14:30, pot nadaljujeva v smeri markacij in navodilih iz vodnikov.  Pot nas vodi po t.i. Rilkejevi poti. Ponosna sva, da sva del poti hodila tudi po Jakobovi poti!  Rilkejeva pot nad klifi.  Pogled z vrha na turistično bolj zapolnjen del Tržaškega zaliva. Očitno čistilna naprava deluje kot bi morala vsaka.  Lep pogled nazaj, predvsem na marino.  Rilkejeva pot se pridruži drugi poti (slika kaže v nasprotno smer) in tu bi morali glede na naš prihod skreniti ostro desno. Midva nisva...  Po minuti ali dveh hoje od odcepa se odpre razgled na Devinski grad (15:10). Pri njemu ugotoviva, da nisva prav, saj markacij ni več, zato se vrneva do prej omenjenega križišča, kjer se markacije zopet pojavijo. Kasneje ugotoviva, da sva tako ali tako šla pod tem gradom in naju je od prave poti pri gradu ločilo 15 m. Vendar pa sva tako vsaj malce od blizu pogledala grad.  Ob poti.  Že utrujena nadaljujeva skozi gozd, kjer sva spet imela malce težav z orientacijo in brez Bruckmannovega vodnika bi nama zopet trda predla.  Spuščava se v Ribiško naselje (Villagio del Pescatore), kjer sva odločena, da najdeva prenočišče.  Zanimiva stvar...  ...predvsem kar je v skali v ozadju na levi/sredini strani slike. Skelet dinozavra vtisnjen v skalo (http://www.dinosauroantonio.it/dove siamo 2.html). 
Dobra!  Prijetno mestece za nočni počitek. Vendar pa ne najdeva nič uporabnega, zato Bojana ogovori mimoidoče fante, ki naju peljejo do t.i. Bed & Breakfast. Vendar naj bi bil poln. Zato naju eden izmed fantov pelje do drugega, kjer pa naju izredno tečna lastnica noče vzeti, ker naj bi bila prosta samo soba z eno posteljo in ne želi težav z oblastmi. Mislim, da se ji le ni dalo ukvarjati z nama.  Tako nadaljujeva (17:00) pot ob reki Timavi oz. njenih izvirih.  Ob Timavi.  Vztrajna sva pa, vztajna. Ker tudi v manjšem zaselku pri izvirih Timave nisva našla nič pametnega za prespat, se odločiva, da greva kar naprej in si najdeva prostor za šotor oz. spanje na prostem nekje v travi oz. višje pri vasici Medja vas (Medeazza).  Vodnik pravi, da je v Medji vasi (Medeazza) potrebno nekje zaviti levo...bova že kaj našla ob potki, ker je ura že 17:40 in sva že 9 ur na poti, čiste hoje približno 7 ur, poti pa ocenjeno 17+10=27 km.  V vasici zagledava kmečki turizem, kamor Bojana skoči po informacijo o prenočitvi, jaz pa grem raziskovat, kje je odcep poti. Kako že pravijo, da sreča spremlja hrabre. Bojana ni izvedela nič pametnega, jaz sicer najdem odcep poti, vendar pa povsem naključno Bojano obgovori domačin. Njegov sin naju popelje povsem do vrha poti do Bed & Breakfast Rosmar oz. B&B Casa Rosmar. Zakaj sva tako trmarila za posteljo? Ker spati v postelji je neprecenljivo, predvsem pa se je potrebno stuširati, kajti od celega dneva vonjave niso ravno prijetne.  Nisva verjela, da čas tako hitro mineva, saj sva že na začetku 4. dne, vendar pa ne 4. etape (B04), kajti le-to sva začela že prejšnji dan od Sistjane naprej. Uradno je 4. etapa dolga 31 km in ima 360 m vzpona in 390 m spusta. Vendar pa je takoj na začetku potrebno povedati, da je 4. etapa uradno končana v Gabrijah (Gabria), kar je 10 km od središča Gorice. Tu vodnik priporoča uporabo mestnega avtobusa do začetka naslednje etape, vendar midva se javnega prevoza nisva poslužila, pa še sklenila sva rumeno pot Via Alpina.  V Medji vasi (Medeazza) po zajtrku...  ...prelep pogled z balkona...  ...in ob 8:45 štart novega dne. Tokrat za razliko od prejšnjih dni ne slediva več poti številka 1, ampak poti številka 3. O oznakah rumene poti Via Alpina ne duha ne sluha.  Noge oz. podplati na stanju izpred dveh dni. Kar ni slabo, se vsaj slabša ne. :) Zato povsem brez težav nadaljujeva pot v smeri vasi Jamlje (Iamiano), ki je na meji med Italijo in Slovenijo.  Še zadnji pogled na morje, kajti sedaj pa resnično zapuščava obmorski del.  Velika banja.  Popotnika. 
Hm...kaj bi bilo pa tole?  V vasici Jamlje (Iamiano) prečkamo glavno cesto SS55 in se usmerimo v smeri Gorice, vendar le kratek čas.  Ob poti...  Ob cesti po res dolgem času ugledava najine markacije.  Zapustimo markacije št. 3 in sledimo markacijam št. 72.  Pot naju vodi v notranjost, na povsem drugačen teren, z izrazito nižjimi drevesi in posledično manj sence.  Tu in tam nama je naklonjena tudi senca.  Bojana večino poti v ospredju.  Križišče sredi ničesar...  Pot od vasice Jamlje (Iamiano) v smeri naravnega parka z jezerom, vendar je do tam še kar nekaj hoje.  Vsak dan sva se naučila kaj novega in z navigacijo ni bilo prav nobenih težav več. Četudi ni bilo kje markacij, sva pot nadaljevala v smeri občutka in to naju ni nikoli izneverilo.  V parku sredi ničesar naj bi bil prijeten prostor za oddih pri jezeru.  Škoda, kajti objekt je videti zapuščen in najin plan za počitek ob 11:15 je spet padel v vodo.  Ob poti je vedno dovolj informacij, da se ni potrebno spraševati kje hodiš, zelo pohvalno.  Kako je ta guma prišla sem? 
Pot se od počivališča pri jezeru dokaj strmo dviga, vendar pa s kondicijo ni pra nobenih težav.  Po 20 minutah hoje prispeva do neke vrste planiske kočice (Casa Cadornia), kjer v prijetni senčki malce počijeva.  Od tu se šele vidi, da je morda res spodaj kdaj lahko jezero.  Sledimo markacijam št. 72 nad kočico desno.  Malce po stopnicah, malce po skalah in smo na vrhu, nato pa sledi zopet prijetna kraška gozda cestica.  V daljavi uzreva dve duši. Ob srečanju izmenjamo nekaj besed. Sta Nemki, ki sta na poti Alpe Adria Trail, in to od Tolmina.  Ob 12h uzreva kamen ob poti, ki nakazuje, da se bližava Gorici.  Priznava, da tu ni bilo prav nobene sapice, vročina huda, vendar vode povsem dovolj.  Na poti skozi kraški svet prečkava tudi marsikatero naselje, recimo naselje vil.  Tu nama prijazen domačin napolni zaloge vode, čeprav sva jo še imela. Sva raje previdna in raje težji rukzak, kot pa dehidracija.  Pot po ozkih potkah z zelo malo razgleda.  Naslednja vas ob poti je Sveti Martin na Krasu (San Martino).  Lepa cerkev v središču vasi.  V vasici San Martino zapustimo markacije št. 72 in sledimo markacijam št. 71. Te informacije sva dobila v Bruckmannovem vodniku, drugače je nemogoče vedeti kam iti. Markacija rumene poti Via Alpina zopet povsem zbledela.  Javni števec. :) 
Lepe vile ob cesti.  Resnično lep zapor - vse povsem ograjeno.  Pot nas z asfaltne ceste v smeri Gabrij popelje zopet malce stran od civilizacije.  Vendar ne za dolgo, kajti vedno več je asfalta, kjer nas le-ta pelje od Črncev v smeri Svetega Mihaela na Krasu (San Michele).  Bojana dodobro otovorjena.  Sveti Mihael na Krasu.  Vso pot se sprehajava tik ob slovensko-italijanski meji, ker so skoraj vsi napisi dvojezični in tudi slovenščina je še vedno povsem živa.  Konec enkrat pride in ob 15:30, po približno 21 km hoje prispeva v Gabrije (Gabria), kjer se uradno zaključi 4. etapa rumene poti Via Alpina in je priporočena uporaba mestnega avtobusa, ki ga pa midva nisva videla. Tu se je za naju končala začetna avantura štirih etap rumene pori Via Alpina! Prvi vtisi s poti so pozitivni, lepa pot, malce avanturistična zaradi slabih markacij, spreminjanje terena, kaj šele pride naprej. Če bo le čas dopuščal, bi morda drugo leto nadaljevala od Gorice do Rezije ali morda celo kaj naprej. Lepo bi bilo priti vsaj do Dolomitov.  Pot sva nadaljevala z GPSjem na tablici v smeri Gorice ter železniške postaje v Novi Gorici do Mosta na Soči.  Uf, pripeka, asfalt, štop spet ni uspel, pa 10 km take hoje...  Sveta Gora nad Solkanom pri Novi Gorici.  Tu so podplati dobesedno žareli, vendar nama ni preostalo prav nič drugega, kot samo hoja, hoja in hoja.  Pri bivšem mejnem prehodu Rožna dolina v Gorici z resnim obrazom narediva še zadnji sebek v Italiji.  Ob železnici, pogled na Frančiškanski samostan Kostanjevica tik ob meji. Priznam, da sem gledal, pa nisem znal s te strani povedati, katera hiša je od žlahte. :(  Še skozi predor in sva na železniški postaji. 
Železniška postaja v Novi Gorici ob 17:45, torej po 9 urah na poti.  Utrujena, žejna, zato so se piri kar sledili. :)  Na vlaku proti Mostu na Soči. Izredno lepa in slikovita trasa, žal pa se je noč pojavila malce prezgodaj.  Na Mostu na Soči naju je pričakal Miha in naju zapeljal v Žabče, kjer je sestra Tina (hvala obema še enkrat) skuhala večerjo, pasal tuš, nato pa spat, ker naslednji dan je bilo na sporedu še kar nekaj kilometrov hoje do super placa pri Bošku ob Idrijci.  Štart v Žabčah ob 8:00.  Del poti ob Soči, vendar res le kratek, ker sva šla naprej ob Idrijci.  Račja družina v jutru.  Pot sva malce presekala in pri Modreju zavila skozenj in šla direkt do Bače pri Modreju.  Lep jutranji pogled na dolino Idrijce ter tudi sotočje reke Bače in Idrijce.  Mi2  Meni vedno veličasten most, po katerem smo se letos tudi že peljali. Ja, letos je bilo res pestro poletje! Juhuhu!  Žal pa je modernizacija proge in vlakov na njej pozabila zaviti v to dolino. Čeprav ji tudi ta pozaba daje neke vrste romantiko.  Šele peš vidiš, da je ta dolina prelepa. Z avtom ne vidiš nič, s kolesom pa se tudi nikoli nisem kaj zelo oziral okoli. Ja, peš je neko povsem drugo doživetje.  Jutranja paša tik ob glavni cesti.  Reka Idrijca. Žal sva šele kasneje izvedela, da bi lahko šla po drugem bregu. Pa drugič. 
Spet Mi2, malce po kosilu, ki sva si ga privoščila v gostilni Pod Korito. Tako velikih šniclov še nikoli nisva imela na krožniku.  Vreme nama je služilo, kajti sonček se je skril in nama ni bilo sile. Edino podplati so spet imeli svoj koncert.  Izredno lepo urejna hiša ob cesti, a ne Matevž, pa izredno lep in velik vrt pod cesto.  Osnovna šola? To pa morava malce povprašati domačine!  Z dvignjenimi rokami ob 14:45 prispeva do najinega cilja hoje. Po preračunu sva prehodila približno 120 km v petih dneh, kar ni nek presežek. Ostali pa so lepi spomini, žulji so se pa tudi že zacelili.  Mi2 na mostu čez reko Idrijco z Boškovo domačijo v ozadju.  Še preden odloživa rukzake naju pride pozdravit pujsa Pepa. Uf, to pa je komad! S to sliko tudi zaključujeva kratek potopis najine delne poti po rumeni poti Via Alpina. Po treh tednih od poti so najini spomini še vedno živi. Pot je naporna, še posebej znotraj Krasa, kjer skoraj ni bilo sapice, sonce pa je pripekalo. Vendar pa se nama na obraz nariše nasmeh, ko se spomniš vseh lepih trenutkov s poti, lepih pogledov in tudi trenutkov dvoma, če sva prav. Ja, tudi to je del POTI.