Honeymoon: Nadaljevanje, 8.7.-10.7. 2016

Nekateri gredo na Maldive za dva tedna, drugi v Tunizijo, midva pa trenirava noge za Vio Alpino po naših prelepih gorah. Hrane za tri dni v nahrbtnike in gremo v petek na eno izmed najlepših izhodišč za pohajanje: Kocbekovo kočo na Korošici v Kamniško-Savinjskih Alpah. Plan je bil pokriti nekaj dvatisočakov, naloga, ki sva jo razdelila čez tri dni. Več ob slikah. (Bojana)
Štart v petek iz Kamniške Bele do Presedljaja in naprej do Korošice, kjer sva dvakrat prespala (modre pike). Drugi dan pohajkovanje do Moličke peči in originalne Kocbekove koče zraven cerkvice na Molički planini, vračanje po grebenski poti mimo Male Ojstrice na njeno starejšo sestro Ojstrico, skozi Škarje na Lučko Babo/Brano ter povratek na Korošico (zelene pike). Tretji dan skok na najvišji vrh ture, Planjavo, pa spust do Kamniškega sedla, od koder sva napadla še Brano in naprej matrat podplate po dooooolgem povratku do izvira Kamniške Bistrice in pešačenje do izhodišča (rdeče pike).  Kamniška Bela v petek ob 14:30. Poletno oblečena ter pripravljena na vse.  Glavni del tega načrta je, da imava senco. Veliko sence.  Postanek pri klopci na poti do Presedljaja.  Oblaki nad Kalškim grebenom grozijo.  Nad Presedljajem pogled nazaj na Konja in pokriti Rzenik.  Jure je malce pojamral (beri: "trpu ko swine"), a se ni dal začetni gnilobi.  Zadaj se že rišejo plani za naslednji dan: Velika Zelenica, povezana s travnatim grebenom z Velikim vrhom.  Še malo pa bova videla Ojstrico v vsej svoji lepoti ... če se bodo meglice razkadile, seveda.  Najin današnji cilj: Kocbekova koča na Korošici, zavita v paro.  Korošica, populacija: +2  Hišna ovca, ki ne mrdne nič, če jo želiš malce pobožati.  Veter je premikal meglo kot šahovske figure po plošči. Večerni hlad pa že prijema.  Kakšen plato! Kar nekaj nogometnih igrišč bi spravil vanj, olimpijskih bazenov pa še več.  Panorama izpred koče. 
Drugi dan. Par meglic, drugače pa se obeta lep dan.  Koča, ki so jo morali obdati s pločevino, ker drugače so imeli notranji bazen.  No, pa prehodimo ta veliki travnik. Sedelce kaže pravo smer.  Rož pa kolikor hočeš.  V daljavi se rišeta dva vrhova, levo Velika Zelenica, desno pa Veliki Vrh.  Spotoma zagledava cerkvico in Kocbekov originalni dom na Molički planini.  Mogoče kdaj drugič.  Pogled nazaj proti Ojstrici, levo okrogla glava Lučke Babe (Brane), čisto zadaj pa Planjava.  Prvi cilj dneva. Lahko ga je najti, saj so pred parimi leti vse to markirali.  Veliki Vrh, 2114 m.  Čeprav, na zemljevidu je s to višino označena Velika Zelenica... Tako pravi tudi planinski vodnik "Kamniško-Savinjske Alpe".  Naprej desno vidimo greben Poljskih devic, ki so tudi malo zmedeno opisane. Najvišji vrh na zemljevidu na tem območju je pa še en začrtan vrh, Molička peč.  Ena beseda: razočaranje.  Drugi vrh, Velika Zelenica, zadaj na selfiju pa Ojstrica.  Greben Poljskih devic in spodaj Robanov kot. 
Sončni žarki.  Flora na poti je res prekrasna.  Močno pozumirana slika jamarskega bivaka nekje sredi ničesar.  A kdo vidi delfina na sliki? S frizuro, ki se lahko meri z Donaldom Trumpom.  Ah, lepote narave.  Vmes sva malo zablodila na poti do Moličke peči, ki pa ostaja nemarkirana.  Vrh najvišjega dela Poljskih devic, (se nama zdi) Molička peč (2028 m).  Krog skleneva s povratkom pod Velikim vrhom in čezenj.  Močno obljuden ta vrh.  Molička planina, kot sva jo videla pobliže.  Cerkvica kljubuje času.  Prijazen oskrbnik koče (ki ima v shrambi pod skalo zalogo piva) nama je povedal, da se da priti od tukaj direktno na greben Male Ojstrice, pa še markirana je pot (na zemljevidu še ni).  Nostalgija.  Pa komu se je dalo vklesati te velike črke vmes? A bo Nicholas Cage spet kakšno skrivnost odkril?  Lepo označeno, pohvalno. 
Pot ni ravno nedolžna, kajti marsikje je potrebno malce poplezati.  Pogled nazaj v smeri Velike Raduha, Poljskih devic, Velike Zelenica in spodaj kapelca, pri kateri sva še "ravnokar" bila.  Ko prilezeva čez rob, ugledava prelepo kuliso. Vreme nama služi, zato naciljava smer Ojstrica (2350 m).  Nisva navajena videti planike in tudi tu sva jo videla samo na enem mestu.  Aha, gužva bo... pa ne mislim ovc.  Uh, hudo je to ovčje življenje.  Kljub temu, da sva imela res počasen tempo, sva prehitela vse planince pred seboj in napadla skalnat del grebenske poti na Ojstrico.  Okno ob grebenski poti na Ojstrico.  Še malce pa sva na vrhu.  Pogled na Korošico. Šele od tu se res vidi, kako velik je "stadion".  Na vrhu Ojstrice polno planincev. Najbolj sva bila navdušena nad majhnim fantkom, ki ni imel več kot 4 leta! Prav nič hudo mu ni bilo, ma kaj hudo, navdušen je bil.  Razgled pa je izginil. Najbolj naju je zanimalo nadaljevanje v tej smeri proti Lučki Babi (Brani). Bo vreme zdržalo? Časa je več kot dovolj, saj je ura šele 13.  Žena in mož na vrhu Ojstrice.  Med spustom z Ojstrice, še preden sva zavila v smeri Škarij ter Lučke Babe (Brane), naletimo na dvojno okno.  Podrtija. :) 
Vsi so se spustili v smeri Korošice, midva pa edina v smeri drugih vrhov. Najvišji na tej sliki je ciljana Lučka Baba (Brana) s svojimi 2244 m.  Priznava, da izgleda kar hudo, vendar je resnica daleč od teh misli.  Spust proti manjšemu snežišču. Slika ni ravno najboljša, ker tak klanec pa le ni bil.  Kdo je spraskal te luknje?  Križišče, da ob povratku ne bi slučajno falila.  Ob poti v smeri Lučke Babe je nekaj neimenovanih vrhov in sva jih obiskala. Dež je tu grozil z nekaj debelimi kapljami, midva pa na preži za iskanjem morebitnega zavetja. Veliko je namreč skalnih previsov, lukenj in podobnih naravnih zavetišč.  Jure na neimenovanem vrhu.  Ob 14:15 stojiva na vrhu Lučke Babe, kjer naju pričaka samo en kup kamenja, nobene vpisne knjige ali štempiljke. Dejansko sta dva vrhova (Baba), vendar pa sva stopila samo na najvišjega, ker vreme res ni bilo ravno za 10. Morda še izpoved oskrbnice Mojce iz koče v kateri sva prenočevala. Ta vrh je dobil ime po nekaj ženskah iz Luč, ki so si kruh služile z nošnjo materiala/zalog/opreme iz doline na Korošico.  Srebrno sedlo z Zeleniškimi špicami levo. Planjava pa je odeta v kovter.  Enkrat je treba tudi nazaj in tako sva jo ubrala v isti smeri nazaj proti Korošici.  Lep pogled na okoliš Korošice, kjer ne zmanjka vrhov.  Teh črnih močeradov sva srečala nešteto.  Slap Rinka z Orlovim gnezdom.  Pot v smeri Korošice, v ozadju pa Lučki Dedec. Od kod njemu ime oskrbnica ni vedela.  Pa naju je dež prislil v "kampiranje". Kot nalašč je bil ob poti ta usek, ravno dovolj velik za rukzak, Bojano in Jureta.  Po približno 15 minutah vedrenja nadaljujeva proti cilju. 
Čez čas se pokaže tudi sonce in tudi, za naju prvič, svizci.  Pasulj z zelo tankimi koleščki klobase. Sicer je bil zelo okusen, vendar bi komot pojedla vsak po dva.  Nedeljski jutranji pogled skozi okno najine sobe (ja, bila sva sama v sobi). Vreme kaže bolje kot v soboto, vendar so Juretove noge kar utrujene.  Za zajtrk sva imela s seboj, belo kavo pa sva naročila.  Ob 7:00 štart v smeri Srebrnega sedla. Hm, kaj pa spet ta para dela navsezgodaj tam gor?  Jure je imel na začetku težave, vendar jih je po obilni hidraciji (tudi Isostar) premostil. Vzpon od Korošice do Srebrnega sedla ni noben bav-bav.  Kot ekonom lonec.  Srebrno sedlo po uri in dvajset minut hoje. Planjava je na dosegu, vreme se je izboljšalo, moči dovolj.  V tem letnem času je v hribih vse cvetoče.  Zeleniške špice, Repovega kota pa se od tu ne vidi.  Leva špica je Lučka Baba (Brana), Ojstrica v ozadju pa tudi malce kuka iz oblačka. Res škoda, za vso to paro.  Za info...  Na vrhu Planjave zopet brez razgleda, vendar vseeno posediva kar dolgo, saj je ura res še zgodnja; okrog 9:00.  Dve faci s Planjave. :)  Res sva kar dolgo sedela na Planjavi, saj je tudi para obupala in so se odprli razgledi vse do Velike planine. 
Povsem novi stebri ter markacije. Res pohvalno.  Kaj kmalu po Planjavi se posloviva od Savinsjkih Alp in pozdraviva Kamniške Alpe oz. verigo Grintovcev.  Spust proti Kamiškemu sedlu ni čisti mačji kašelj.  Pestra, raznolika pot.  Špice v bližini Kamniškega sedla.  Glej jo glej, Brano! Po toliko letih gledanja, razmišljanja, je le napočil čas.  To uro pa bova še zmogla.  Na Turski gori pa taka gneča.  Planinski mak v oranžni izvedbi.  Slap Rinka z Orlovim gnezdom še z druge perspektive.  Pot na Brano nas najprej vodi čez melišče, nato pa v skalovje.  Lep pogled v Logarsko dolino.  Pot na Brano je bila za naju dokaj zoprna, čeprav sva navajena hoditi. Morda sva bila že utrujena?!  Vrh Brane z 2252 metri.  Tudi Jure sopiha v ozadju. Se mu poznajo leta ali samo zakonski stan? 
Mi2.  Križ na vrhu Brane kot nek zaščitni znak.  Zakaj...  Uf, sedaj pa naju čaka čez 1800 m spusta, torej skupaj v dnevu čez 2200 m.  Saj je skoraj kot v Portorožu.  Panorama Brane; razgled si je treba zamisliti.  Fotografinja.  Fotograf.  Sedaj pa na zasluženo pijačo!  Cockta je zakon!  Tu je Jure postal "tečen", ker najslabše pa prenaša dolge spuste.  Že do te jase se vleče...  Tu misliš, da si že dol, pa žal ni tako.  Previsi ob poti.  Jeeeeeeeeeee, dolina. 
Jure se je požvižgal na vsa moralna načela in vrgel dol hlače ter samo v "gatah" in tevicah odkorakal po cesti.  Dom v Kamniški Bistrici.  Ko Bojana in Jure zapustita teren, se očitno vreme zrihta. Lep pogled na Štruco in Skuto.  Izvir Kamniške Bistrice, kjer sva se malce oprala in napila. Z izredno lepimi spomini, utrinki ter dobro družbo sva zaključila skoraj trodnevno pohajkovanje po Kamniško-Savinjskih Alpah, kamor se bova še zanesljivo kdaj vrnila. Sedaj pa malce na morje...