Honeymoon malo drugače, 29.6.-2.7.2016

Že dolgo sva sanjala o tem, da bi naredila en bike-trip in poročno potovanje se nama je zdelo zelo primerno. Da spet probava nekaj, kar še nisva in sploh vidiva, če je to sploh za naju. Naciljala sva morje, vendar nič določenega. Vreme je zgledalo, nabasala torbe in zapela pedela. Ter samo šla...
Prvi dan sva pričela šele popoldne ob 16:30 izpred hiše v Rovtarskih Žibršah. Cilj je bila vasica Štorje na Krasu, med Senožečami in Sežano, kjer se nahaja majhen privat kamp. Povsem dovolj za prvi dan.  Začetek s polnimi torbami ob straneh biciklov je bil kar zalogaj, kot na "frišno" skotena žirafa (oprosti dr. Stare).  Čez uro in pol ležernega kolesarjenja sva bila v Postojni.  Leteče v smeri Razdrtega. Sonček, veter v pravo smer (saj vemo katero) in lepi razgledi na Nanos.  Kljub poti proti morju se je našel tudi klanec.  Pokošena polja čakajo na spravilo "ozimnice".  Večerno sonce izgublja svojo moč, a Štorje so že na vidiku.  Vas Štorje na Krasu. Predvidevava, da ni trgovine, je pa cerkev. :)  Kamp Brajda v vasi Štorje.  Ob prihodu najdeva lastnika s krampom v roki ob pletju dovozne potke. Ponudi, da lahko odplačava kamp z delom, vendar nisva navdušena. :)  Med oljko in figovcem je bila najina mehka parcela.  Bojana med sestavljanjem šotora, ki ga nisva še nikoli odvila. Je vse notri?  Medtem, ko eni delajo, drugi za svoje brezdelje dobijo plačilo - lastnik kampa prinese 1/2 L domačega belega. Dober je bil.  Prva stopnja končana.  Bojana s ponosom opazuje svoj končni izdelek. Vsi kosi so bili v vrečki. 
Prvi večer je bila na sporedu juhca iz vrečke na mini gorilniku, ki tudi še nikoli ni bil preizkušen. Saj sva kar korajžna. :)  Prav nič nama ne manjka!  Drugi dan sva zastavila bolj širokopotezno. Iz vasi Štorje do Sežane, Lipice, nato pa čim bolj na severo-zahod, do Sistiane ter nato spust v Trst. Počitek pa nekje na domači obali.  Povsem dovolj prostora za dve osebi, šara pa spada v predprostor.  Pakiranje v jutranjem soncu in novim dogodivščinam naproti.  Prijeten kotiček tu v Štorjah. Če bo le pot v te konce, zanesljivo še prideva.  Sežana s svojo cerkvijo.  Tabla, ki več pove s svojimi zapisanimi višinskimi metri, da veva koliko sva nad morjem.  Jutranja kavica ter ogromen rogljiček sta sestavljala najin zajtrk. Seveda mora na dopustu biti tudi "cajtng". :)  Iz Sežane se usmeriva v smeri Lipice. Lepa dovozna cesta z okolico. Vendar, kje je kakšen konj?  Uf, saj jih še imajo!  Ja, ja. Dovolj jih je. Večina jih je na paši.  Iz Lipice naju pot vodi v Italijo, kjer je slovenski vpliv še zelo močan.  Iz vasice Bazovica se usmeriva proti Opčinam.  Meni se je prav srce trgalo, ker lepotec tako propada. Ne pozabimo, da je bil konstruiran in narejen brez računalnikov! Pa še zaobljen. :) 
Mestece Opčine do koder lahko pridemo tudi z vlakom iz Ljubljane.  Najprej sva malce čudno gledala, vendar tramvaj ni le muzejski, ampak deluje. Pa še za kolesarje je prijazen.  Obeležje nad Opčinami in Trstom, kjer se mi je začela zopet pojavljati ideja o poti Via Alpina, rumena pot. Tu nekje mora iti?!  Bojana, kot odlična opazovalka, zagleda tablo. Lahko smo ponosni, da čez Slovenijo potekata kar dve, čeprav midva ciljava na rumeno. Upava, da še letos! Vsaj delno.  Ja, markacije za Via Alpina so tudi tu goste, zato naju navdaja optimizen, da se ne izgubiš.  Pri obeležju nad Opčinami se odpre pogled na Trst.  Cesta, izredno široka in prijazna kolesarjem, naju pelje od Opčin v smeri Sistiane.  Po majhni tabli na ograji smatrava, da je to stara elektrarna. Pe še v ozadju sva uzrla veliko žic. Presenetila sta naju obnovljeni freski, ostalo pa povsem zapuščeno.  Sivka ob cesti.  Morda pa povsem podzavestno hodiva v kraje, kjer poteka tudi rumena pot Vie Alpine. Tudi v Sistiani naletiva na markacije.  Kolesarka :)  Končno spust v smeri Trsta, ker rabiva malce osvežitve.  Dobro so sklesali te stene.  Malce pred Trstom je znana znamenitost grad Miramare. Pa zapeljiva se malce bližje.  Od vhodnih vrat naprej nisva šla, ker vso kramo pustiti; nisva še imela izkušenj, da se vredne stvari nabašejo v rukzak in off you go. 
Lep gradič ta Miramare.  Pa je le prišla osvežitev. Že pri vhodnih vratih gradiča Miramare se prične mestna plaža in se vije vse do Trsta. Nekje najdeva klopco, senco in tuš.  Tudi sam sem letos prvič skočil v slanico.  Bojana v lovljenju trenutka.  Pot skozi Trst ni ravno posejana s kolesarskimi stezami, se pa tu in tam tudi najde.  Lepo po vrsti, kot hiše v Trsti :)  Mini moto zbor!  Osrednji trg Piazza dell'Unità d'Italia. Google je zakon! :)  Akvarij, ki zgleda kot svetilnik.  Imam pa res veliko časa med gonjenjem tega skoraj 20 let starega bicikla.  Hm, brez karte, GPSja in samo z Jure's navigation system včasih tut faliva. Ravno šleparja nisva, čeprav... :)  Le kje najdeš tu štart Parenzane?! Table so že ja...  Dobra volja naju ni zapustila, kljub utrujenosti.  Zapuščava Trst in se približujeva Sloveniji, kjer uletiva v prvi kamp.  Nekdo je šel skozi rdečo! 
Če ne drucga, je najlepše spati doma.  Prvi kamp je bil sicer Debeli Rtič, vendar predaleč od morja. Zato nadaljujeva do Ankarana in kampa Adria. Ni bilo hude gneče za najin kemper.  Birokratska nočna mora...zapestnica za tuš v kampu plus nekaj A4 formatov računov, kavcije in ostale solate.  Je slovensko morje kaj bolj slano od italijanskega? Sva probala, edino bolj travnato pa je.  Jure med kuhanjem večerje.  In Bojana med konzumiranjem večerje. Hofrovi veganski namazi so ravno prav veliki za omako za dva.  Večerni Koper.  Zanimiv efekt, čeprav je bil fotoaparat čisto pri miru.  Tretji dan sva obdelala veliko večino naše obale z zaključkom v Savudriji.  Najprej naju čaka doooolga cesta iz Ankarana do Kopra.  Preverila sva kako je s kartami za vlak za kolesa. Gospa za pultom naju je pomirila, da ni težav s prostorom, je pa potrebno priti kake pol ure prej.  Muzej na prostem.  Koper, proti centru.  Kapitanija v ozadju.  O, to je pa bilo zanimivo. Kaj vse si ljudje želijo... 
...  ...  ....  Pa še najin prispevek.  Širok pomol pomeni kolesarjenje vštric in priložnost za take fotke.  Iz Kopra proti Izoli po že znani, od Zmelkoow opevani poti.  Izola v daljavi.  Krasen tuš! A je tudi ta na žetone?  Za ta konec sva se odločila, da ne greva po Parenzani, temveč ob obali, dokler gre.  Zabaviščni park ob poti.  Dvig nad Izolo in Simonov zaliv.  Opa, spet je potrebno vklopiti planerja.  Skrenila sva s ceste skozi kamp Belvedere proti Strunjanu, kamor naju je usmeril kažipot.  45 minut peš, predvidevam.  Začne se zelo lepo... 
...konča pa tudi, vmes pa marsikaj.  Uoljke.  Plaže pod klifi, kopalcev pa polno. Em, kako so pa prišli dol?  Piranska cerkev v daljavi se že riše.  Malce sva se še dvignila proti Belem Križu, nato pa spust proti Piranu in Portorožu.  Ob obali kjer se da. In da se veliko.  Bistvena razlika danes in pa dva tedna nazaj, ko se je vse bleščalo od kromiranih vilic in leder telovnikov.  Zopet sva naletela na reklamno akcijo neke oranžne mehurčkaste pijače. Osvežitev je osvežitev, pa čeprav zastonj.  Po kratkem okrepčilu šibava naprej ob obali mimo sečoveljskih solin.  Joras se ne da :)  Skok čez mejo in sva že na hrvaškem delu Parenzane. Lep, blag klanec.  ...  Nekoč je bilo...  Dragonja se zliva v morje.  Po kar nekaj kilometrih makadama prideva nazaj v civilizacijo. 
Isto križišče, pogled proti nadaljevanju Parenzane.  Midva sva jo raje mahnila skozi vasice do Umaga.  Inštalacija ob poti. Vinarski okoliš.  Dokaj hitro prispeva v Umag. Zdaj pa na lov za kampom.  Sebek.  Kot vedno, se trudiva iti čimbolj po obali.  Bilo je nekoč...  Tu smo pa enkrat tekli pred dežjem...  Tu pa so bili radodarni domačini...  Kopališki kompleks v Umagu.  Po kratkem posvetu na turistični info točki se razpakirava v Savudriji v kampu zelo podobnem tistemu v Ankaranu.  Najin dom, tokrat brez hišne številke in zapestnic.  Večerno namakanje.  Večerja, tretji dan. Armafleksi pridejo kar prav. V brisači pa se hladi pivo.  Igranje z nastavitvami aparata. Predzadnji večer medenih tednov je takole zlato zapečen. 
Mi2.  Panorama (Upam, da se kaj vidi).  Zahajajoče sonce za oblaki riše čudne oblike.  Svetilnik, ki sva ga odkrila po večernem pohajkovanju po Savudriji.  Kaj vse se da izdelat iz palet. To so dokazali že azilanti v Logatcu, tu pa vidimo, da so bili prisotni pravi majstri.  Tudi karlovačko so obogatili s temnim pivom. In sploh ni slabo.  Sobota in zadnji dan kolesarjenja, cilj pa železnica v Kopru. Nato pa samo še horuk v Žibrše iz Logatca. Riti so se malce že unesle, a še vedno se pridno oglašajo...  Zjutraj ugotovim, da mi je nacefralo žico za menjalnik. Pa pač ne bom menjaval...  Kamp je plačan, šotor spakiran, greva.  Najprej ob obali dokler se da, nato pa na cesto.  Na vrhu planote, sredi ničesar naletiva na luksuzne hotele. Las Vegas?  Palme, zakaj pa ne.  In celo golf igrišča! In celo nekaj ljudi ga je takrat igralo. Ja, jerina je res primerna za negovano travnato zelenico.  Po izobilju visokega turizma prideva spet v bolj ruralno civilizacijo. S kolesom gladko prehitiva vse čakajoče na mejnem prehodu.  Zadnji dan se nisva kaj pretirano naprezala. Postanki za pijačo so bili pač sladka nuja. 
Ji je kdo kaj poslal po mailu? Ja, res ležerno kofetkanje.  Vračanje skozi parenzanske tunele nad Izolo.  Zdaj je pa že dosti selfijev!  Postanek ob obali na sladoledu z najmanjšimi možnimi kepicami. Imava že rajši Gabrona, ta ti vsaj da konkretno porcijo.  Zdaj sva pa res obredla celotno slovensko obalo. Bravo!  Ptiči, ki jih je Bojana lovila v fotoaparat med potapljanjem.  V Kopru si privoščiva kosilo poleg zanimivega parka. Sonce?  Če sva že ob morju, potem želiva morsko hrano. Da ne bo vsak dan zelje...  Vagon za kolesa, kamor je pametno priti ene pol ure pred odhodom vlaka, da godrnjajoči sprevodnik pomaga pospravit bicikle v red.  Le zakaj se tako kremži? Pa ja mi noge ne smrdijo? Po štirih dnevih kolesarjenja pa ja ne. :D  Da se malo prepiha.  Odrešilne vozovnice. Brez njih bi morala prekolesariti še do Črnega Kala in potem v nedeljo domov.  Dobro je speljana proga.  Hitri vlak, a samo po sliki. Drugače se iz Kopra do Logatca peljemo uro in tričetrt.  Pa-pa, morje. 
Ob desetih prispeva do najine končne postaje. Zebe še ne, tako da čelke na glavo in hajd. Najhujši je bil klanec tik pod hišo, zaradi katerega sva najbolj sopihala od celotnega potovanja. Nato pa samo še tuš in spat. Drugi dan pa piknik na Rovtu, jupi!