Poroka, München, Land art, Bohinj

Čez sedem let vse prav pride, zato sva se odločila, da počasi obeleživa to obletnico s poroko. Skupno življenje nama je zadalo veliko smejalnih gub in težkih žuljev, suma sumarum pa sva dobro plula po tej reki življenja. Zdaj, ko imava v Rovtarskih Žibršah svoj pristan pa je čas, da začneva novo poglavje v knjigi. In tako sva šla v sredo na upravno enoto in globoko dahnila svoj da. Ker nisva ravno tipična človeka, sva to storila v sredo samo v prisotnosti prič Nike in Matevža ter Matevževe Tine v vlogi fotografke, ki se ji ob tej priliki iskreno zahvaljujeva; žal je izostala s slik. Ja, tudi "medeni tedni" so malo bolj posebni. Več pa v nadaljevanju. (Bojana Rejc Gantar)
Select All None
Da se ne pozabi datuma. Hvala, Nika, za čudovito darilo.  Jaz in moja priča.  Jure in njegova priča Matevž. Kravato sva zavezala s pomočjo aplikacije na tablici.  Postrojeni kot obešenci pred izvršbo, hehe.  Matičarka je prebrala lep sestavek o tem, kaj zakon pomeni.  Natikanje prstanov 1.  Natikanje prstanov 2.  You may kiss the bride!  "Mladoporočenca".  Še malo fotkanja na igrišču pred upravno enoto in knjižnico.  Prstana sta taka kot midva: preprosta, lepa in malce posebna.  Woohoo! Na klopci, ki so jo izdelali azilanti.  Še malo otročarij, ker nobeden ne gleda.  Jure, a že obžaluješ odločitev? Ali je to le nova maska za lavfarijo?  Po obredu sva povabila svate na kosilo v odlično picerijo Pri Krištofu zraven železniške. 
Dober tek.  Drugi dannnnnn. Izlet v Muenchen na sejem Automatica 2016.  Hja, česa roboti še ne zmorejo.  Roombe se razvijajo in postajajo vse bolj pametne. A še vedno potrebujejo oznake na tleh.  Modularni roboti, nekaj za vsakogar.  Robotek za na luno. Kolesa je imel umazana od testiranj.  Po ogledu boj ali manj impresivnih kreacij me je Jure peljal na ogled mesta, še posebej podzemne železnice.  Moj mož, drugi dan.  Stavba BMW.  Slikca iz olimpijskega parka.  Selfi na žgočem soncu med racami in gosmi.  Stadion, ki pa se ga bolj uporablja za kake koncerte.  TV stolp v daljavi.  Občudovala sva tudi favno.  Ptičev kar hočeš. 
Portret goske.  Kaj prida izbire ni bilo za malico, zato sva se sprijaznila s klobasico v sladki omaki s karijem in pomfrijem. Poleg naju pa tri račke ter ena zelo vsiljiva gos.  Mlada družinca.  Marienplatz.  Kužno znamenje, v ozadju, seveda.  Nori klobučar ter Alica v čudežni deželi na nori čajanki.  Gosto je na ulici proti Karlsplatzu.  Karlsplatz, obogaten z Juretom.  Na sliki se ne vidi, a za kipom je na robu bazenčka ležal nekdo v kopalkah. Ja, utrip življenja je dosti bolj sproščen kot pri nas, kjer te gledajo postrani, če želiš storiti kaj podobno "pohujšljivega".  Na poti proti Tehniški univerzi v Muenchenu.  Imajo tudi razstavo, a midva nisva šla.  Lepo urejene zelenice.  Uau. Glavna železniška postaja. Vlaki pa do sekunde točni.  No, po vandranju po tujini je zapasalo še malo domačega, zato sva se v soboto pridružila Mihovem odprtju razstave land arta v parku Pečno v Kanalu ob Soči.  Oglaševanje je bilo bolj od ust do ust, a vseeno se nas je nabralo kar nekaj. 
Inštalacije, ki so že par let tukaj. Eno z naravo.  Umetniki uporabljajo različne naravne in manj naravne materiale, da ustvarijo nekaj novega.  Druščina umetnikov in ljubiteljev narave ter umetnosti.  Ob spremljavi glasbe smo se povzpeli do Mihove parcele, kjer je nekaj tednov pridno ustvarjal.  Zakoličena parcela.  Svoje spretnosti je pokazal tudi v živo. Čeprav so se mu kamni dvakrat podrli, je vztrajal in ustvaril nov čudež gravitacije.  Blatni Pozejdon pod skalnim previsom.  Za ogled celotne razstave je potrebno tudi malce poplezati.  Večerne umetnije.  Ej, midva tudi rabiva nekoga za pospravit drva!  Malo sva si ogledala še druge inštalacije, a za vse je zmanjkalo časa. Patron iz gline.  V nedeljo pa sva ožji krog družine povabila na doživetje v bohinjske konce, začenši z vožnjo z vlakom iz Mosta na Soči.  Trening varne vožnje, celo v dežju.  Anastazija in Emil na zadnji klopi v Berlingu.  Deževno, a zabavno. Tu gremo čez viadukt. 
Redek pogled, ker ni treba šofirati.  Lepa grapa, le dež nam malce kvari lepo sliko.  "Brzimo" skozi Grahovo.  Končna postaja, vsi dol! Moram reči, da je kar veliko avtov izbralo hitro varianto skozi tunel do Bohinjske Bistrice, tako da se splača priti vsaj pol ure prej.  V centru TNP v Stari Fužini so nam razkazali čare Bohinskega jezera.  Evropska sredstva, seveda. Zelo lepo urejena razstava.  V mansardnem delu imajo bralno-multimedijski kotiček.  Razgled na jezero. Čisto malo, pa vseeno.  Prvi del vodene razstave je mimo, dež pa tudi. V drugi stavbi smo skozi mikroskope gledali vodne živalce in njihove škrge. Zanimivo predvsem za otroke, pa tudi odrasli smo se zabavali.  Parkirišče, plačljivo, seveda, na začetku korit Mostnice. Kako urico bi trajal krožni pohod, a nam se je mudilo na kosilo, pa še vstopnino so pobirali. Po 15 minutah hoje seveda. Meglice pa se počasi trgajo.  Pogled s Hudičevega mostu. Pa drugič.  Matevž in Tina sta se izredno potrudila in v slabih treh dnevih uredila poročno foto knjigo. Smo pa v restavraciji Triglav, prav tako v Stari Fužini. Raje naročite manj, ker so porcije res velike.  Dober tek in hvala, ker ste nama stali ob strani!  Da bo še Jure na kaki sliki.  Možje modrujejo. 
Kak sta luštna skupaj.  Vsi možje izleta.  Pa še dekleta.  O poglej, še vreme se nam je naredilo. Špica v ozadju je VDV, levo je zamegljen Tosc in desno se nahaja tudi Ablanca. Tudi hribi še pridejo na vrsto.  Pa pojdimo čez travnik še do jezera.  Bohinjsko jezero.  Pod skalco imajo pa pester jedilnik, hehe. Čeprav piše, da se jih ne sme božati, se izredno rade čohajo.  Miha ne more iz svoje kože, zato si je izbral dva kamna za preprost prikaz gravitacije.  Končni izdelek. Presunljivo, a če pogledamo še z druge strani...  ...dobimo obraz v profilu, ki gleda desno.  Možic je bil že prej narejen, Miha ga je samo še dodelal.  No glue included. V teh nekaj dneh sva doživela najino življenjsko prelomnico, lepe dogodke in predvsem užila lepote narave. Kam sva pa sama šla, pa sledi... :)