Slovenska obala, 18.6.2016

Kadar v Julijcih sonca ni doma, bicikli plešejo. Nedeljske nevihte so prehitele in začele groziti po gorah, zato sva raje odpihnila pajčevine s koles in jo mahnila v Črni Kal, od tam pa naredila en lep, a dolg krog po naši obali, pa še malo k sosedom sva pokukala ter iskala izhodišče Vie Alpina v Italiji. Po dolini Dragonje dol, po dolini reke Osp nazaj, vmes pa še malo po parencani in skozi Portorož, ki je pokal po šivih zaradi motorističnega Harley Davidson dogodka. Toliko kroma še nisem videla na kupu! Malce ožgana in precej blatna sva si krepko zaslužila večerjo v varnem objemu doma. (Bojana)
Select All None
Veeeeeeeelik krog z začetkom v Črnem Kalu pri betonskemu spomeniku, nato pa mimo Hrastovelj in Marezig po dolini Dragonje, nato pa do mejnega prehoda, skozi Portorož, skok v Piran, Ankaran, Italija, pa po dolini reke Osp nazaj do izhodišča.  Viadukt v ozadju, priprave kolesarskih torb, ki so zelo praktične. Sploh za malico.  Sonce že nažiga.  Špilanje turista: cerkev v Hrastovljah, kjer je baje neka zelo znana freska.  Vstopnina je 3 evre, če koga zanima.  Sebek.  Hmmm, kam pa zdaj? Dejansko je ta smer prava, ne pa vinska pot, ki gre bolj levo. Začne se tak kamnit kolovoz, ki pa vseeno pripelje nazaj na cesto.  Idilično, a naporno za ravnotežje.  Cestaaaaa. Dolgo sva jo poslušala, a kolovoza kar ni hotelo biti konec. A noge so še v redu.  Kubed, kjer zavijemo desno, pa spet nekam levo.  Ups, verige sva pozabila doma. Mora biti pa huda poledica tukaj pozimi.  Kar dvignemo se iz Kubeda na poti do Sv. Antona. Viadukt Črni Kal.  Morjeeeeee.  Pa oljke ob poti. Baje se vina ne splača več delati in zato kmetje raje sadijo oljke. Še vedno sem mnenja, da se pravilno reče olivno olje, ne pa oljčno, ker ga pridobivamo iz oliv (plod), ne iz oljk (drevesa).  Iz Sv. Antona proti Marezigam, pa do Babičev na poti do doline Dragonje. 
Luštna dolina, malo makadama, star asfalt, ne ravno prijetno za nevajeno zadnjico.  Dobro so označene te poti.  Pralnica koles. Pa čevljev tudi.  Pri enem mlinu so se ravno pripravljali na poroko. Cela reč.  Prekvalifikacija rečnega mlina v poročno dvorano. Samo da jim teče.  Ne, nisva na Cerkljanskem, tudi tu imajo svoje "Puče".  In prispemo v Sečovlje.  Nižje pa res ne moreva več, gre samo še navzgor.  Hotel Lucija, kjer naju preseneti množica kromiranih motorjev in obilica ledra.  Portorož pustiva za sabo in jo mahneva naprej do meni najljubšega obalnega mesta, Pirana.  Nič drugače....  Zmagoslavje na pomolu. En cilj sva že izpolnila. Drugače sva si sproti načrtovala pot.  Portret, avtor Jure Rejc.  Kaj so že ta obzidja? Se jih splača kdaj pogledat, a ne s kolesom.  Morski sebek. 
Moto dneva.  V gorah oblaki, midva pa brez kopalk.  Povratek je bil malo avanturističen. Uličice, kjer se dva debela že težko srečata.  Tartini stoji na Juretovi glavi.  Nazaj grede sva šla še enkrat po promenadi v Portorožu do parenzane.  Ahh, tišina.  Hotel pri hotelu. Ja, danes so veliko zaslužili.  Beverly Hills.  Prvi tunel, ki je primerno osvetljen.  Prometa polno.  Smo šli biciklirat od Izole do Kopra...  X marks the spot.  Ahh, sem rekla, da sva turo vzela bolj turistično. Po ležerni malici sva si privoščila tudi kokto in kavo v Kopru.  Hmm, kam pa zdaj? Ja nič, greva poiskat izhodišče za rumeno in rdečo pot Via Alpina v Milje (Muggia).  Waaaaaa, koliko pleha. Pot do Ankarana je pa zanimiva. 
Veliko je oznak za kolesarske poti, od tabel do sprejanih puščic na tleh, a včasih je treba iti malo po intuiciji po kakšnem makadamu.  Sekanje polotoka, da ne hodila naokrog je terjalo potrpežljivost in železne noge. Želela sva čez Hrvatine, a sva se znašla v Kolombanu (Colombano). Klanec primerljiv s tistim na Pokojišče.  Odcep levo za Milje. Sonce pa že primerno popoldansko.  Ja, prav greva.  Mejni prehod Campore.  Spust po asfaltu, kjer sta naju skoraj zbila dva srnjaka, ki sta tekla čez cesto, naju pripelje do stolnice Sv. Janeza in Pavla v Miljah (Muggia). Tu je tudi uradno šatartna točka rumene in rdeče poti Via Alpina, vendar na tem trgu ni ne duha ne sluha o tem. The starting point of yellow and red trail of the Via Alpina on the main square, but unfortunately no sign anywhere.  Obrat na desno in vidimo obok, skozi katerega pridemo na ulico, kjer lahko najdemo prve oznake Via Alpina ter rdeče-bele markacije. The red and yellow Via Alpina trail starts through this arch.  Ulica, ki teče vzporedno s trgom stolnice, po kateri nadaljujemo. The narrow street brings us to the main road, just a few meters from the tunnel. Just follow directly over the street to the one-way street where the red/white marks of Via Alpina on the road sigs begin.  Jeeeee, našla sva, sedaj pa nazaj v kolesarski del ture. The beginning of the yellow trail of Via Alpina. Be careful, because these signs start after a few streets. The inital signs are just red and white marks on the street signs.  Nadaljujemo pot po obalni cesti proti dolini reke Osp.  Lepo je označeno, tako da ne moremo zgrešiti.  Priljubljena pohajkovalna pot, tu pojeva še zadnje piškote, na tablah pa...  Jeee, prav sva! Back on the Via Alpina trail, at the Osp Valley.  Hmm, kaj je pa tale oznaka? Je Alpe Adria trail kaj drugega? Ja, je! Alpe Adria Trail ni za enačiti z Via Alpina. Je druga varianta pohodništva,ki le delno poteka po poteh Via Alpina. The Alpe Adria Trail is not the same as Via Alpina. It have just a few sections in common.  No, midva greva veselo naprej po makadamu, ki ga prekinjajo pogosti blatni odseki. Nimava specialke, imava pa mavtn bike. 
Iz makadama se pride na cesto, kjer Via Alpina skrene na sever, midva pa naprej po dolini reke Osp.  Ne moreš falit.  Zaenkrat kar lepa dolina, viadukt se pa že riše v daljavi. Zumirano, seveda.  Vas Osp.  Luštna dolina.  Betona polno.  Uff, zadnji klanec je bil pa ubijalski. Jure je moral malo počivati vmes, meni je pa še kar šlo. Vesela, blatna, prešvicana in zadovoljna se malo uleževa na pregret asfalt.  Mountain oz. mavtn bike. Dobrih sto kilometrov, lepo izkoriščen dan.