Snežnik, 12.03.2016

Morala bova začeti pobirati davek za lepo vreme, ker sva edina, ki ga nimava. Pa naju tudi to ne ustavi, pa še marsikoga drugega ne, kot se je dokazalo v polni koči na vrhu Snežnika. V Ilirski Bistrici je bilo še nekaj sončka, a bolj ko sva se bližala Sviščakom, bolj megleno je postajalo. Eh, pse na smučke, te na pancarje, pa greva. Burja je brila sicer malce bolj milostno, kot nekaj let nazaj, ko smo se morali obrniti, pa vseeno je bilo brez smučarskih očal kar problematično za oči. Na čistini sva dohitela skupinico pešakov, ki so nama služili za kažipot, saj se več kot par metrov naprej ni videlo. Skok na vrh, nato pa v kočo ... no, naj rečem, da je bil brinovec res kvaliteten. Še en dokaz, da za dober izlet ne potrebuješ lepega vremena, samo da je družba prava. (B.)